Zdravo!

Zadnjič sem hotela v knjižnici vzeti knjigo Šolski zvezek, ki ste ga na tem forumu priporočali kot dobro branje. Vzamem v roke in malo preletim zadnjo stran, z vsebino. Saj se ne spomnim več, kaj je pisalo (sem izbrisala iz spomina, se mi zdi), ampak vsebina je zelo kruta. Če se prav spomnim, piše o vojni, trpljenju, hudih stvareh.

Zanima me, kako doživljate take knjige tisti, ki jih berete. Verjamem, da so lahko mojstrsko napisane, ampak ali lahko uživate ob takih knjigah oziroma ali ne nosite slabega občutka ob branju teh knjig potem s sabo, podobno kot moraste sanje v dnevu za tem?

Zavedam se, da je pisanje o stvareh kot so vojna, holokaust, bolečina, duševna bolezen… lahko tudi v službi detabuizacije, osveščanja ljudi, ampak mene take knjige tako zelo prizadenejo, da jih ne berem (več). Občutek vsake knjige (in npr. filma) nosim s sabo, če je knjiga dobra, sem kar malo evforična nekaj časa in vsakomur razlagam o njej. Načeloma berem leposlovje ravno za to, da mi je prijetno, za zabavo, zato si ne izposojam knjig, ki niso vsaj optimistične. Včasih pa vseeno preberem kaj težjega (po vsebini) in potem me še leta preganja. Govorim npr. o Schlinkovem Bralcu ali o Samo dihati je treba… Če bi vedela, za kaj gre, bi prvo mogoče še prebrala, druge pa nikakor ne, ker me je povsem uničila, še sedaj, ko se je spomnim, postanem čisto zamorjena.

Kako torej doživljate knjige z nelahkotno vsebino? Kaj vam dajo?

LP
bejbiborn

p.s. Šolskega zvezka seveda nisem prebrala.

Sem (najbrž že kar pretirano) razumski človek, zato s takimi rečmi nimam težav. Resnične zgodbe (ne iz knjig) se me bolj dotaknejo. Knjig tipa “Kako sem ušla iz pekla xyz” pa ne maram. Tovrstno p(r)odajanje lastnih muk mi gre malo na … Tega vzgiba ne razumem.

Zakaj naj bi trpela zaradi izmišljije drugega človeka? Enako velja za filme in gledališke predstave. Prekleto malo jih je bilo, kjer tega ne bi imela ves čas nekako v zavesti. (Morda tudi zato, ker sem kot dramaturginja sodelovala pri nastajanju kar nekaj tovrstnih gledaliških del. Včasih smo se pri njihovem nastajanju celo – zabavali. Seveda večinoma ne, in vendar se je na kaki vaji dogajalo tudi to.)

Mislim, da bi knjige, ki so me zares pretresle, lahko preštela na prste. Kadar pa se me močno dotaknejo, mi ne pokvarijo dneva. Prej me spodbudijo o razmišljanju o kakem vprašanju. To in nič več.

Podobno mi kaka vedra knjiga ne bo spremenila siceršnjega razpoloženja. Med branjem se sicer zabavam, vendar potem, ko knjigo odložim, nadaljujem z lajfom, kot da te knjige ni. Skratka, v svetu knjige sem samo med branjem.

različno,

ena od knjig z najbolj kruto tematiko je vsekakor klavnica 5 kurta vonneguta, kjer govori o smrti in smrti in samo smrti. a istočasno: tako močno mi od smeha tekle solze niso še nikoli kot takrat, ko sem prebiral to knjigo.

težka je tudi čarobna gora thomasa manna, po tej knjigi si utrujen … ampak obenem bolj bogat.

odvisno, včasih (kot pred tv) potrebuješ čisti rileks, kriminalko ali kaj takega,
drugič si fit za kaj bolj zahtevnega.

nikoli pa – vsaj jaz – nisem pripravljen požirati bede zaradi nje same – recimo kakšnega cankarja in njegovega mazohizma, recimo na klancu ipd.

Zelo podobno kot Katja – nekako imam ves čas v (pod)zavesti, da gre pač za zgodbo…domišljijo avtorja, ki ga lahko le občudujem, če to, kar je sicer objektivno gledano res grozota, umesti v zgodbo tako, da je groza zgolj stranski produkt, ki te spravi k razmišljanju o nekem drugem bistvu. Knjige mi ne puščajo slabega okusa, le odprta vprašanja :-). Je pa res, da kakšnega Dave Pelzerja tudi jaz ne berem…

In, bejbiborn, ko se boš počutila dovolj močno, le reskiraj s Šolskim zvezkom. Knjiga je vrhunska.

Saj včasih tudi jaz reskiram kaj težjega in mogoče bom Šolski zvezek prebrala, ampak trenutno sem v bolj občutljivem obdobju, pa me stvari bolj sesujejo. Pa tak tip sem, da name vpliva marsikaj, pa včasih niti ne vem, kako (npr. ponoči sanjam kaj takega, pa sem cel dan povožena, pa se šele popoldne spomnim, kaj sem sanjala in ugotovim, zakaj se počutim tako kot se).

No, nikoli pa tudi jaz ne reskiram knjig kot so Živa zažgana, Ne brez mojega otroka, Bela Masajka ipd. Tudi filmov po resničnih dogodkih običajno ne gledam oziroma le, če pred tem ne vem, da temeljijo na resnični zgodbi (recimo Živi je bil tak). Pri meni je tisti pripis “based on a true story” čisti “turnoff”.

edina knjiga, ki me je spravila v solze je Vse je razsvetljeno-Jonathan Safran Foer (se mi zdi, da je tak slovenski prevod). Opisi nacisticnega izzivljanja nad zidi me cisto vrgel. take zgodbe ostanejo s tabo. ne da se pozabit. samo.. zaradi tega ne bi odlozila ali zavrnila knjige. se lahko veliko naucis od takih zgodb.

@bejbiborn: jaz se podpišem pod vse tisto, kar si napisala v prvem postu – o tem, kako težko bereš “krute” knjige in gledaš filme…. Tudi jaz sem grozno čustven človek in me vse to prizadene in moram priznat, da veliko bolj odkar imam otroke (to je pa razmeroma kratek čas). In zato se tem zgodbam zaenkrat izogibam. In prav vem, da bom nekoč spet zmogla tole branje, ampak zdaj za nobeno ceno ne.

In tako zadnja leta plavam v svoji ljubezni – mladinski literaturi. Obdajam se z njo kot z nekim zidom pred odraslim svetom. Peter Pan in Pika Nogavička sindrom, pač. Zbirka Knjigožer je že vsa na mojih policah, Dober dan, roman, …. in pomisli, celo mladinske romane Janje Vidmar težko berem, ker pogosto opisuje taka težka doživetja. Princeska z napako, naprimer. Prebrala sem jo, če me pa kdo vpraša, ali naj jo prebere, rečem, da raje ne, naj si vzame kaj ‘lažjega’ 🙂 Če dobro pomislim, se je to hudo doživljanje začelo, ko sem med prvo nosečnostjo brala Dež, od Nejke Omahen. Njeno pisanje pravzaprav obožujem in tudi ta roman, ampak naslov romana, po mojem mnenju, ni Dež, ker v njem pač nekoč pada dež, ampak ker sem ob branju nekje od polovice zgodbe, ko se mi je zasvitalo, kaj se bo pravzaprav dogajalo, jokala kot dež. Do konca romana. In prebrala sem ga v eni noči. Tko, nekje do 4h zjutraj. In tako naprej veliko podobnih zgodb s podobnimi usodami. Pogrešam te, pogrešam te je bila tudi ena taka. In vse te zgodbe imam neskončno rada, kot da bi vedela nekaj več, kot tisti, ki jih ni prebral ali pa ki ob branju ni čustvoval tako kot jaz in se pravzaprav počutim prav v redu. Kot sem rekla, mogoče nekoč spet začnem z lažjim srcem brati tiste zgodbe, ki se jim sedaj izogibam.

In potem vzamem v roke Drekca Pekca in Pukca Smukca in veselo naprej v življenje 😀

Oh, jaz sem že kar nekaj časa nazaj brala Francoske kralje (cela zbirka), … Ma, mi je tako žal, da me ni nihče opozoril, da so mestoma krute krute metode mučenja…. fuj :(((((((

saj verjetno so knjige čist ok, ampak vsi tisti opisi (ki sem jih preskočila, ko sem do njih prišla… ampak, vseeno za par stavkov prepozno)… zame so ene najbolj nagravžnih knjig…
z veliko rezervo sem šla brat Parfum. Mrbit sem bila v drugačnem razpoloženju, ampak mi ni bilo tako grozno…

Preživela z volkovi – ena zadnjih knjig … tudi v njej so grozote II. svet. vojne. Ampak, je vse napisano v enem stavku al pa dveh. In nekako podano kot dejstva, … če bi se pisateljica spravila opisovat, ma bi samo en list obrnila in brala dalje.

Ne, ne maram brati “groznih” knjig.

Tudi to je užitek ob branju, da se te knjiga dotakne na takšen način kot praviš ti – zamorjen. Da te misel na vsebino preganja cel dan in razmišljaš kako in kaj, zakaj. Zame osebno je vedno presežek v branju, ko me knjiga preganja dan ali dva, da me zamori. Seveda pa vsak išče svoj presežek. Zato se mi ne zdi nikoli sporno, če nekdo bere to, kar spada v lahko literaturo. Zakaj pa ne?

Mene odbijejo kvečjemu opisi mučenja (tako sem preskakovala strani npr. pri Ameriškem psihu), težke teme same po sebi pa ne. Pravzaprav ravno slednje prej obljubljajo presežek kot pa npr. ljubezenske zgodbe (čeprav kakovostne) ali kakšna silna samoiskanja junakov, ki so po mojem dodobra izpeta.