Utrujenost

Imam psihično naporno službo, verjetno ima pa kdo še bolj naporno. Vsaj ne sedim ves čas, je kar razgibano. Bila bi fajn služba, če ne bi mogel v res kratkem času naredit čudežev. Tako pa včasih nisem zadovoljna sama s seboj, pa mi npr. nihče pod prste ne gleda in me vidijo kot uspešno pri delu.

Ko pridem domov, je moja glava prazna. Tema. Ne morem več nič, ne morem brati knjig in nisem ustvarjalna. Vležem se na kavč in še pospravim ne. Na srečo ni to vsak dan. Mi niha energija. Hodim pa tudi na treninge, ker če ne bi, bi bilo še slabše.

Res me jezi to pocutje. Ko ne morem nič. In me zanima, če je to normalno, se vsak tako počuti ali se samo jaz in nekaj ni Ok?

Ne vem, kaj treniras, ampak je trening in trening.

Za nekoga, ki ima naporno sluzbo, je pomembna kondicija, fizicna in psihicna.

Meni osebno pase, da se razgibam, pa ne naporna vadba, ampak raztegovalna. Za kondicijo pa tek ali kolo.

Um in psiho pa cisto po svoje, ko rabim filanje baterij, jih filam, ko rabim sproscanje, se sproscam, drugace pa poskusam uzivati v dibrih stvareh vec kot maksimalno, da se nauzijem dobrega, da lazje prebrodim slabo.

To se mi dogaja, ko je prisotna šefinja00. Nujno òbvestili včeraj, a,se bi drenjalapp do konca ?????????

Hurey, promocija mo. Wohan again ?????????????

ČIsto odvisno, ker sem marsikaj trenirala in mi enkrat paše zelo intenzivno, drugič manj.

Imam pa službo, ko ne izklopim. Delam tudi doma, zvečer, ko vse drugo uredim, vsaj pol ure, tudi več. Imam trenutno tudi očeta bolanega, mamo z nekimi problemi, pa še dve drugi bremeni.

Me res zanima, če ne bi imela skrbi, če bi bilo drugače? Skrbi ima vsak sicer. Mene jezi ta utrujenost, pomanjkanje koncentracije.

Ja, normalno, da si utrujena, ce si stalno obremenjena in se sekiras za vse!

Nauci se sprostiti mozgane brez fizicnega napora. Jaz zjutraj vstanem veliko prej, preden moram od doma, fa v tisini in miru spijem kavo, se lepo prebudim, zbudim mozgane pocasi, jim dam cas, da se vklopijo, vse delam pocasi in v miru, dokler ne pojem zajtrka in se oblecem, takrat se dan in norija lahko zacneta. Do takrat niti ne razmisljam, kaj vse me caka ta dan, sploh nocem niti pomislit na to! Ti dve uri zjutraj sta cas, da moji mozgani delajo samo zame, brez vsakega ‘moram in me skrbi’!

Zvecer, v postelji, preden zaspim, si na hitro naredim plan za naslednji dan, kaj vse moram in bom, kako in kdaj, naslednji dan samo stece vse in cetudi pride kaj vmes, kar velikokrat res pride, se vse porihta.

Prevec bremena nosis, prevec se sekiras, prevec si nalozis in potem si pteobremenjena in utrujena, mozganom pa ne das cas, da samo so.