Vsaj od časov Milčinskega vemo, da moramo pri bezosebni rabi uporabljati nominativ in ne genitiva.
Kaj pa če nam brezosebna raba ponuja dativ?

Bi morali reči:”Hudobni bogovi se niso smeli darovati” ali je vendarle prav “”Hudobnim bogovom se ni smelo darovati”?
In če je prav slednja možnost: zakaj se potem ne sme iskati Uršo Plut?

Pravzaprav … je to tvoje vprašanje zelo smiselno. Mi je všeč. 🙂

Pa še kako, vprašanje je še več kot smiselno.
Pomen je, po moje, ne da bi si lastil poslednje sodbe, popolnoma različen.

• “Hudobni bogovi se niso smeli darovati”
   Medsebojno obdarovanje bogov ni zaželeno ali dovoljeno oz. je celo prepovednao.

• “Hudobnim bogovom se ni smelo darovati“
   Verniki, navadna raja, ni smela nič darovati bogobom.

Prvi primer ni nujno najbolj natančen glede (ob)darovanja.

Ampak saj tudi pomen stavka “Išče se Urša Plut” je zelo dvoumen.
Ali se Urša Plut išče sama (išče smisel ipd.) ali pa jo iščejo drugi?
V primeru “Išče se Uršo Plut” te dileme ne bi bilo.

@spela_

Kar zadeva Uršo ali Urško, za veke vekov le – moj poklon!

Mimogrede (izven jezikovnega konteksta):

Res sem nekoč poznal neko zelo luštno deklico (čeprav je bila natakar’ca v nekem »pajzlu«),
ki ji je bilo ime Urška, čeprav je vztrajala, da jo kličemo Urša. 🙂

Ne vem, tudi, če bi jo iskal, ali bi jo lahko še kje odkril. O najdenju lahko le sanjam. 🙂
O dvomih, na ta nedeljski večer, se mi ne zdi prav spodobno razmišljati.
:)))

Kot nekaj bolj konstruktivnega, naj omenim le, da pri Urš(k)i gre za majhno (morda tudi puhasto) medvedko. Ursus namreč, vsaj v latinščini, pomeni medved(ek).

O teddy bearih, morda, pa kdaj drugič. :)))

Povsem jasno in že večkrat strokovno dokazano je bilo, da stavek “Išče se Urša Plut” pomeni, da Uršo iščejo. Trpnik je legitimen način izražanja v slovenščini.