urejanje knjig
No, naslov je malo neroden, a res nisem vedela, kako bi ga oblikovala.
Pred leti sem nekje na netu našla podoben računalniški program, kot ga imajo v knjižnicah, za evidentiranje oz. urejanje knjig.
Potem sem za zbrisala, ker se mi je zdel brezvezen.
Zdaj pa, ko imam veliko več knjig kot takrat, razmišljam, če bi bilo smiselno, da bi si naredila nekakšno evidenco, kaj sploh imam doma in kje je spravljeno..
A kdo uporablja kaj takega?
In še to.
Si svoje knjige označite, npr. z exlibrisom? Meni se pogosto dogaja, da jih komu posodim in potem na to pozabim. Ljudje, ki si knjige sposodijo, pa pozabijo še prej in še bolj…
Jaz sem to rešila zelo enostavno, ko knjigo/-e kupim, jo/jih vpišem v excel tabelo. Čimveč podatkov, tudi ISBN. Potem, ko jo posodim, vpišem, kdo jo ima in kdaj si jo je izposodil. Če drugega ne, vedno vem, koga terjat :).
Na začetku je bilo več dela – ampak ker je mož še študiral, je imel čas vpisati vse najine dotedanje knjige, zdaj se pa seznam samo podaljšuje.
Mi seznama že nimamo, ampak že nekaj let knjige, ki gredo iz hiše, popišemo. Poleg tega sva začela zadnje čase v knjige lepiti še z ex librisom. Z imenom, naslovom in mejl naslovom.
Kitty
da še kdo uporablja ex-librise? sem mislil, da se pojavljajo še samo v arhaičnem učnem načrtu za likovno vzgojo v OŠ, da si lahko učenci potem z nožkom za linorez trgajo prste.
sam ne poznam nikogar, ki bi jih resnično uporabljal, poznam samo enega zbiratelja, ki jih zbira kot miniaturna dela priznanih umetnikov.
se pa v vsako knjigo na prviprazni list podpišem iz istega razloga kot “bralka”.
kolega se v svoje knjige podpiše tudi na strani 57, če se morda komu “po nesreči” na izposojeni knjigi odtrga prva stran.
sicer pa svoje knjige spoznam že na daleč po mastnih madežih, najraje namreč berem ko jem :-).
Do knjig nimam fetišističnega odnosa (tj. tudi uživam med branjem pred hranjenjem, seveda če sem sama), torej so pretežno nemarne, na vsako se tudi nemarno podpišem – s priimkom, ne s flekom.
Nekoč sem opazila, da imam doma nekaj knjig, ki bi jih z veseljem vrnila, če bi le vedela, komu… Opazila sem še, da mi jih nekaj manjka, da se ne spomnim, kdo jih ima, tisti, ki si jih je izposodil, pa najbrž tudi ne … Toi je človeška narava.
Od takrat imam eno datoteko, v katero zapišem lastnika vsake knjige, ki sem si jo izposodila, in obratno, seveda. Mi je vseeno, koliko časa ima kdo mojo knjigo, dokler VEM, kje je.
Imam pa tudi seznam vseh knjig, ki sem jih prebrala, ne vem, najbrž nekje od sredine faksa. Ta seznam mi je veliko bolj ljub …
Da bi se pa igrala knjižničarko, to se mi ne ljubi, čeprav poznam kar nekaj ljudi, ki to počnejo. Tudi ex librisi so mi luštkana reč, ampak to bi spet pomenilo delo …
@bralka: na strani 57 zato, ker letos praznuje abrahama.
Aha, midva sva tole zadevo z ex-librisom poenostavila. Niso štempiljke, ampak so prozorne nalepke, na katerih so natisnjeni podatki. V današnjih časih … saj ne, da ne delam sama štempiljk (iz radirk, ne iz linoleja), ampak mi je šlo za to, da nas človek, ki je morda za kratek čas izgubil stik z nami in bi knjigo rad kljub vsemu vrnil, tudi najde. Zato stalen naslov in naslov domačega poštnega strežnika. Ta dva se ne bosta tako kmalu izgubila.
Kitty
@Mitzie: ne skrbi, tako ravnam samo s svojimi knjigami. Do izposojenih – bodisi od prijateljev bodisi iz knjižnice – imam povsem drugačen odnos … Saj sem menda nekje zapisala, da smo doma knjig iz knjižnic celo ovijali. Tega ne počnem več, ker se mi zdi pretirano, nanje pa vseeno pazim. 😉
Vedno nesem v knjižnico nazaj neprebrane knjige, če smrdijo po nikotinu. Sem jih že poskusila prezračiti pa nič ne pomaga.
Nekateri imajo pa pravo veselje, da podčrtavajo stavke ali cele odlomke v knjigi. To me zelo moti, enostavno ne morem brati. Sem si pred časom sposodila Zolajev Germinal – od prve do zadnje strani so bile vse vrste podčrtane! Vzela sem v roke radirko in radirala, radirala, da sem jo sploh mogla prebrati.
Izgleda, da imam neke vrste fobijo pred tem podčrtavanjem:-))