UPORABNICA PSIHIATRIJE se poslavljam od tega foruma
Sem psihiatrična pacientka in se pri svojih komaj 30. psihiatrično “zdravim” že v tretje ter jemljem psihiatrična zdravila v maksimalnih odmerkih, ki pa ne pomagajo kaj dosti.
Prvič sem se zdravila že pri 15. letih, ko sem zaradi pretiranega ukvarjanja s šolo ter pisanja čez besede in zavijanja črk pristala na pedopsihiatriji. Obiskovala sem pedopsihiatrinjo in do 17. leta jemala Zoloft (antidepresiv) in Risperdal (antipsihotik), ki sta bila brez učinka.
Vsa leta (od 18. naprej) sem se obsedeno ukvarjala z življenji drugih ljudi in jih zalezovala po spletu. Ljudi, ki se vlačijo po tujini (še posebej pa tiste, ki letijo), sem začela dojemati za nadljudi.
Pri 22. pa sem drugič pristala na psihiatriji, ker sem nekajkrat doma razbijala svoje stvari. Ker me mati ni želela sprejeti domov, sem morala za 4 mesece prisilno iti v stanovanjsko skupino, kjer pa bi me “strokovne” delavke lahko doživljenjsko strpale v socialno-varstveni zavod, če tam ne bi bila pridna ali če ne bi redno jemala tablet (pa že tam sem dva meseca stran metala antipsihotik Olanzapin, ker sem se samo redila in spala po 14 ur/dan).
Pred 4 leti si je mati zamislila pogodbo, kako se bom vedla doma – da se ne bom več prepirala, da ne bom več grozila, razbijala, uničevala lastnine … Bojim se, da se samo pretvarjam, saj bi se še zmeraj morala vesti tako kot prej.
Poleg tega že več kot 11 let takole dojemam realnost:
– počutim se kot duh oziroma kot da ne obstajam, ker se ne morem videti od zunaj, pa tudi če bi se lahko videla od zunaj, bi bila še zmeraj tista zavest, ko sebe od zunaj ne bi morala videti,
– vse ljudi dojemam za neskončno majhne lutke proti vsem drevesom in stavbam, proti vsem goram, in ki se razblinijo v nič na že samo nekaj deset metrov razdalje stran od njih (saj nismo visoki niti dva metra in s svojimi telesi zavzemamo komaj nekaj kvadratnih decimetrov širine in dolžine),
– predstavljam si, da bi morali biti vsi ljudje visoki tisoče metrov v višino kot gore zato, da bi se nas videlo desetine kilometrov daleč proč,
– po celem telesu bi morala imeti nedoločeno število oči in ust oziroma nedoločeno število obrazov in glav, da bi tako moja zavest obstajala po celem telesu (sedaj namreč moja zavest obstaja samo znotraj oči in ust in nikjer drugje po telesu ta zavest ne obstaja),
– to, kar gledam z očmi, je zame popolnoma druga zavest, kot to kar govorim z usti, ker z usti ne morem gledati (saj znotraj ust nimam oči, s katerimi bi iz ust gledala) in z očmi ne morem govoriti, zato si predstavljam, da bi oči in usta morala biti isti organ …
Ustvarili so nas nezemljani – ali smo se razvili iz opic in so nezemljani pospešili evolucijo ali pa so nas razvili kot posebno raso.
KAJ NAJ STORIM? KDO ME BO PREŽIVLJAL?
Forum je zaprt za komentiranje.