Vsak Ecov roman je zame poseben dogodek, še posebej ker jih ne izdaja ravno po tekočem traku. Pa ne, da sem Ecov “tifoso”, daleč od tega. Ime rože mi niti približno ni bil všeč, Baudolino je prav nesramno razvlečen, še neprevedeni (?) The Island of the Day Before temelji na prav bedni podstati … Všeč mi je bilo samo Foucaultovo nihalo, ki sem ga požrl v parih dneh. Ecu skoraj vedno očitam, da v svojih romanih ne zamudi niti ene priložnosti, da se ne bi šopiril s svojim izrednim poznavanjem srednjega veka, filozofije in kar je humanistike tistega časa nasploh. Pa četudi na škodo zgodbe.

Skrivnostni plamen kraljice Loane me je pravzaprav presenetil, najprej ker sploh nisem vedel, da Eco naklepa nov roman. Naslednje presenečenje je, da se zadeva dogaja v dvajsetem stoletju. Ah! Zgodba celo prav lepo steče (res ne bi rad komu pokvaril bralnega užitka s spojlerji), dokler Eco ne zapade v obujanje – najbrž – svojih otroških spominov na knjige in stripe. In to traja in traja. Eco, pač. Struktura romana je iz treh delov, od katerih je po mojem najbolj dodelan tretji, vse skupaj pa ni nič posebnega. Eco zna pisati, ampak pri Sijaju je šlo po mojem bolj za “terapevtsko” pisanje kot za pisanje za publiko. Nekaj podobnega kot je bil roman Paula za Isabel Allende.

Zelo povprečno.

Kar se tiče Baudolina, se globoko strinjam. Ime rože pa je ena izmed mojih najljubših knjig. Všeč mi je bila tako sama zgodba, kot tudi šopirjenje z poznavanjem filozofije….. zelo ljuba mi je njegova ”gostobesednost” in, ne vem kako naj temu rečem, sposobnost opisovanja, ki še vedno pušča domišljiji prosto pot. V tem pogledu mi je tudi Foucaltovo nihalo blizu. In v veselem pričakovanju sem se lotila ”plamena”. Zgodba zanimiva, ampak v določenih delih se mi je zdela precej prozorna in tudi moj prvi vtis je bil, da starejši gospod obračunava z literaturo svoje mladosti.