Uf! Kriza… Sonet?!
Blagor morju v daljavi,
ki obliva mično ti telo,
blagor neba modrega širjavi,
ki princeski ti iskri oko…
In zavidam soncu zlate žarke,
ker te božajo toplo,
prehodil gore, prebredel jarke
bi, da te primem za roko.
Vendar štancam le sonete,
na dušo piham bolj slabo,
vem, da črke te preklete
te čisto nič ne rajcajo…
Ko v glavi zvijal bom medmete,
nekdo drug te šlatal bo.
Evo čbelca… sem ti narimal mal popotnice… :))))))
Bajdvej, kje s pa dons? A nis u službi?
OK, sem jih že obrnu… 🙂
Ampak, šit, to je treba furt delat….
Hmm… Lahko mi pa pošlješ telefonsko, pa dobiš vsak dan eno novo kitico…
Vsaj.
Obljubim, da te ne bom poklical in da ne bom poslal več kot tri SMS na dan… 😉 Riplaji ne štejejo… :)))
OK, do večera bom pa spesnil cel roman… 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.