Toro, prosila bi te za en nasvet in eno mnenje:

Z ozirom na knjižne molje si edini prebral Karen Armstrong: Zgodovina Boga (če ga je še kdo, bom tudi njegovega mnenja veselja :-)). Mi lahko poveš, če je knjiga vredna nakupa. Je realna, kolikor si pri tej temi lahko realen, je informativna, je zanimiva … ?

Ker veliko prebiraš v nemščini (tudi tukaj so mnenja še koga dobrodošla :-)), bi te prosila za kak predlog za branje. Sicer sem naravni govorec, ampak nemščine nikoli nisem preveč marala in je nikoli nisem znala v perfekcijo. Sedaj pa me pesti še dolgo zanemarjanje v uporabi, tako da sem na bolj šibki osnovi in bi se rada spravila v kondicijo s kakšnim dobrim čtivom, za začetek maksimalno jezikovno nezahtevnim, pa ne mi predlagat tistega čtiva v raznih štufah. Ravnokar prebiram Der Frühstücksdirektor in moram priznati, da sem se v ta jezik prvič v življenju zaljubila.

Ful hvala za kakršenkoli predlog
aja

oprosti, da se mešam, a če bi jaz bil “naravni govorec” torej nemec (ali švicar ali avstrijec) bi najprej z največjim užitkom v originalu prebral mojstrovino Alfreda Doeblina Berlin Alexanderplatz.

Aja,

ne bi si upal reči, ali je Zgodovina Boga vredna nakupa, predvsem ker na nakup vpliva več dejavnikov. Sam je recimo nisem kupil, čeprav obstaja možnost, da bi po njej segel še kdaj. Religija je ena izmed tem, ki me precej globoko intrigirajo (poleg velikih tem morda še holokavst in vprašanja razčlovečenja), in sicer kot “kao” ateista, ki s humanizmom poklicno nima blage zveze. Zgodovino sem bral tako z vidika spremembe percepcije Boga skozi tisočletja kot tudi z vidika zgodovinskega konteksta. Avtorica suvereno niza različne poglede na Boga in dokaj uravnoteženo predstavi tudi islam. Zgodovina je lahko za laike morda celo referenčna, in v tem smislu bi nakup priporočil; v vsakem primeru pa je stvar vredna branja in razmisleka. Brez iluzij seveda, da bi v njej našli kakšne kuharske recepte kako do večne sreče, zveličanja in prvega sedeža desno v nebesih.

Nemščina … travma … ne vem, kaj naj rečem. Moj osrednji vir literature je Nemška knjižnica na TR/3 v Ljubljani, kjer ti bo znal g. Brane prav lepo svetovati. Izbira sicer ni ne vem kakšna, recimo petsto naslovov proze, so pa kar lepo na tekočem z novostmi. Skozi leta branja mi nekako ni uspelo najti avtorjev, pri katerih bi se lahko zanesel, da mi bodo pisani na kožo (ne vem, zakaj mi to pri angleških avtorih brez težav uspe). Genazino je recimo dober, koga drugega pa si že ne bi več upal priporočiti. Poskusiš lahko recimo Schlinka (ampak po mojem samo Bralca). Hm. Kaj še?

Morda bi znal še kdo pomagati? Vmes pa bom še malo razmišljal 🙂

Pilgrim, ker imam samo 1/4 germanske krvi, mi oprostiš, da sem prebrala Berlin Alexanderplatz v slovenščini? Je pa res dobra ideja, samo malo več jezikovne kondicije zahteva.

Toro, hvala za odgovor. Zgodovina Boga me zanima povsem iz poljudno informativnega stališča, za kar bo menda kar pravšnja, mar ne? Če je dober pregled razvoja in glavnih točk posameznih religij, potem bi kar bila za na polico, sicer pa je cena kar precejšnja. Za neleposlovna dela sem pa kar malo žid pri nakupu 🙁

Zakaj pa je nemščina travma? Nekako imam v spominu, da si ti edini na tej strani, ki redno prebiraš dela v nemščini in da ti teče. Genazino me že čaka na listi na amazonu. Rada bi začela s čim lažjim, ker kar po polževo berem, zaradi zakrnelega in malo omotičnega besednega zaklada po nenadnem prebujanju. Kaj pa kratke zgodbe poznaš kaj?

Aja, samo v pojasnilo: branje v nemščini mi ni travma zaradi nemščine same, tega krasnega, strukturiranega jezika s trinajstimi glagoli na koncu odvisnega stavka. (Ki ga, mimogrede, najbrž obvladava na podobni ravni.) Bolj me pri Nemcih boli, da je razmeroma težko najti roman, ki bi se lahkotno in neobremenjeno zapodil v obravnavo – zaradi mene lahko tudi težkih – tem. Ne nameravam delati doktorske disertacije, ampak rahlo se mi zdi, da nad nemškimi romanopisci visi težek oblak veličin, recimo Manna, Böll, Enzesbergerja in podobnih, nimajo pa tisočev neobremenjenih pisateljiev, ki izhajajo iz različnih gnezd, kot jih imajo recimo Angleži – od “prave” angleške literature, do Škotov, Južnoafričanov in Indijcev. Tako da … nekako ne najdem pravega stika z njimi.

Meni so všeč prevodi Arta Paasilinne in Henninga Mankella v nemščino – prebral sem vse kar se da dobiti.
Priporočam tudi od Walterja Moersa: Die 13 1/2 Leben des Käpt’n Blaubär in Runo und die Wunder im Dunkeln.
Po mojem občutku je prednost nemščine tudi v tem, da je marsikatera dobra stvar prej prevedena v ta jezik kot v angleščino.

lp

jestadn

Jest ti pa (toplo)priporočam Herr Lehmann od Svena Regenererja. Roman (ček) ni germansko zatežen, pač pa romansko zabaven, duhovit, sproščen, ironičen, sarkastičen etc. Mislm, da ti bo sedu.

Jaz bi se nemščine lotila tako, da bi poiskala nemški prevod kakšne že poznane in ljube knjige. Nekaj, kjer zgodbo in dostikrat cele odlomke poznaš, potem se pa s tem ukvarjaš v drugem jeziku.

Ne bi se delala pametno, ker nemško ne znam, ampak ker si povprašala po kratkih zgodbah…kaj pa Schlink in njegovi Ljubezenski pobegi (izvirnega naslova ne vem)?

ker jih znam na pamet, sem si lahko – čeprav sem nemški analfabet – privoščil in v originalu prebral vseh deset otroških romanov Ericha Kaestnerja, ki mi jih je v dveh debelih buklah pred leti prinesel dedek mraz.
ponovno sem na stara leta užival kot takrat, ko sem golobrad prvič spremljal Emila na lovu za moškim s trdim klobukom.

Jaaa, Pilgrim, k tvojemu predlogu vsekakor dodajam še svoj glas – in kdo ve, morda uberem isto pot za oživitev svoje v najboljših časih zasilne, zdaj pa klinično mrtve nemščine!

Toro,

cudno zanimiva se mi je zdela tvoja formulacija: kot “kao” ateista.
ateizem sloni na dveh temeljnih predpostavkah (pustimo Zizka ob strani), ki pa sta nujno napacni: nevednosti in (kvazi)samozadostnosti, ker prividna samozadostnost cloveka pocasi pelje na skrajne meje eksistence, nevednost je pa ravno divergenca samozadostnosti.
vse materialnega – umetnega, kar vidimo (letala, hise, miza v sobi) je nastalo v clovekovi zavesti: konstruktor si je zamislil letalo, arhitekt hiso, mizar mizo. da skrajsam – kaj je potem absolut? kdo je absolut? kdo je BOG?
stricek z brado ali zavest?
resnica gre skozi tri stopnje, preden je spoznana, je rekel Schopenhauer:
na prvi doživi posmeh – na drugi ji nasprotujejo – na tretji jo imajo za samoumevno.
prav zato, draga Kitty, se rad podpisem Troll.

lp, troll

Troll, tole pa je nekaj za možgančke kravžljat, hvala. 🙂

@troll: mi, ki so nas vedno označevali za ateiste, se včasih ne potrudimo toliko, da bi se naučili, kakšna je razlika med ateistom in agnostikom.

Kitty

draga Kitty,

raje bi prebral stavek: “mi, ki smo se vedno oznacevali za ateiste…”, ker kaj mislijo drugi je popolnoma irelevantno.
mimogrede, troll je zrasel v druzini ateistov. zdi se mi nesmiselno se deklarirati agnostik, ateist, katolik, budist – v prvi vrsti smo ljudje. vecina vernikov pa z umazanimi usti moli k bogu – zjutraj pretepe otroke in zeno (vzgojno seveda), sodelavca ali sefa bi najraje zadavil, popoldne pa moli v cerkvici na hribcku.
sicer pa, saj poznas Tolstojevo zgodbo o treh neizobrazenih vascanih, ki so hodili po vodi.

lp, troll