Tople kumare
Prepražim čebulo ali šalotko,dodam paradižnik, dušim toliko, da se raspusti, dodam 2/3 kumar in 1/3 bučk, posolim. Vse skupaj dušim, posolim, na koncu dam peteršilj. Poleg pa obvezno pire krompir.
Bolj pregrešno in nezdravo pa, da raztopim zaseko, dodam kumare, dušim, na koncu solim in podmetem, če se spomnim dodam še malo popra. In potem notri zamešam še malo pire krompirja. Tako jih je pripravljala moja babica in me okus popelje v tiste čase.
lp
Če gre za takoimenovane “kumare v zosu” jih mi delamo takole:
na olju malo prepražim moko da se rahlo obarva, nato dam na zelo tanke lističe narezano čebulo in to še toliko pražim, da je rjavkasto. Nato dodam naribane kumare (vendar jih ne ožamem, ker so potem težje prebavljive) in še malo pokuham. Zalijem z mlekom in vodo, posolim, popopram in to je to.
Tako jih delam jaz, mami pa jih pripravi na bolj zdrav način, ampak jo moram vprašati kako…..
Tople kumare v Halozah po prastarem receptu (no, odkar pač poznajo v evropskih nerazvitih kumare, ki sodijo v družino razhudnikov, tako kot paradižnik, paprika, krompir…) takole:
1. Damo kuhat mlečno juho. Zmešamo mleko in vodo – v poljubnem razmerju, če hočemo bolj mlečno, damo več mleka, če ne, več vode. Počasi zavremo, vmešamo 1-2 žlici moke, ki smo jo razmešali z malo vode. Če sodimo med ozaveščene primerke nezdravo se prehranjujoče človeške rase, namesto navadne bele (do konca osiromašene, fuj!, pšenične moke) uporabimo pirino, okusa nič ne pokvari. Rahlo solimo in na nizki temperaturi kuhljamo 20 minut.
2. Medtem pripravimo kumarice. Naribamo jih na babičin ribežen, vsujemo v skledo, vržemo nanje krepek ščepec cele kumine (če je ne maramo, jo pač nadomestimo z mleto kumino, ki je ne bomo začutili, je pa potrebna, zaradi okusa in zaradi lažje prebave). Solimo. Začinimo z rdečo papirko, sladko in pekočo, pekoče damo, kolikor pač želimo imeti jed pikantno.
3. Ker so se v Halozah nekoč prehranjevali silno zdravo – nezdravo se zaradi silne revščine niso mogli, kar pomeni, da so jedli suh ržen, suh koruzni, suh ovseni itd. kruh, belega pa nikakor drugače kot ob navječjih cerkvenih praznikih – maščobe pa so v celem dnevu porabili 1 veliko žlico (povprečje), je lahko ta maščoba tudi vsepočez sramotena svinjska mast. Zaseka. To je nekaj, kar prodajajo celo po boljših ljubljanskih delikatesah. Torej: v kozici razpustimo 1 žlico (ali malo manj) zaseke in jo počasi pražimo, da ocvirčki lepo zlato porjavijo. Potem prilijemo krepek curek dobrega, močnega, domačega vinskega (zeliščnega) kisa. Sesekljamo 2-3 stroke česna, ga stresemo na kumare, zaseko in kis še kakšno minuto pustimo na štedilniku, da prevre, poterm pa še vroče zlijemo na kumarice, premešamo in svtresemo v mlečno juho, ki jo nemudoma odstavimo. Pokrijemo in pustimo kakšnih 10 minut, da se okusi lepo hamrnonično povežejo med sabo…. Sas:(h:)a je pisal/pisala:
>
> Cele česne prepražim na olivnem olju, dodam naribane kumare,
> da se popečejo in mal porjavijo.. in zalijem z melkom in mal
> vode. Posolim in dodam majaron.
> Nekateri dodajo še krompir.
>
> Kako to jed pripravljate vi?
Zaseka in mast sta in nista različni zabeli. Kot “svinjska mast” je mišljena svinjska maščoba nasploh.
Svinjska mast v ožjem pomenu pa je natančno to: svinjska maščoba, pobrana iz trebušne votline, zrezana in ocvrta pa da, ko jo precedimo, čisto svinjsko mast in suhe ocvirke.
Zaseka pa nastane v Halozah tako, da svinjsko salo – podkožno maščobo, po domače “špeh”, zmeljejo, že med mletjem dodajajo surovo čebulo, potem pa namleto maso z rokami dobro premesijo, solijo in poprajo. Nekoč so jo shranjevali tako, da so izenoma na tesno natlačili v lesene posode plast zaseke in plast posebej pripravljenega mesa, na vrhu je bila zaseka (surova). Ko so jo rabili za zabelo, so jo vsakič posebej spražili v kozici. Bolj ko je bil špeh mesnat, več je v zaseki drobnih ocvirkov, ki morajo porjaveti, da so pravega okusa.
Upam, da je pojasnilo dovolj izčrpno in da bo zato razumljivejši tudi recept.
Pozdrav!
Forum je zaprt za komentiranje.