Tole pa je prav, da vsi preberete – KORISTNO
Škodljiva prepoved sosedske pomoči prof. dr. Miro Cerar
V prvem tednu tega leta smo preko medijev izvedeli, da pripravlja Vlada predlog zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, v katerem se med drugim omejuje tudi t.i. sosedska pomoč. Če držijo povzetki medijev, smo tako priča še eni norosti, ki jo bo nad svojimi državljani zagrešila oblast. Vse skupaj bi nas moralo biti sram.
V času, ko se soočamo z dramatično negativnimi finančnimi, ekonomskimi, socialnimi in drugimi pokazatelji, ostaja ena najpomembnejših opornih točk našega družbenega sobivanja prav medčloveški odnos. V času krize, ko se znaten del prebivalstva sooča z materialno revščino, ko kronično zmanjkuje optimizma in zaupanja v državne institucije in se kopičijo vse druge vrste problemov in težav, moramo predvsem paziti, da ostanemu ljudje, človečni v tolikšni meri, da bomo v stiski priskočili drug drugemu na pomoč. Seveda v tem pogledu ne smemo pričakovati idile, kajti ko zmanjkuje materialnih dobrin in upanja, se ljudje pogosto obnašamo sebično. Toda na srečo Slovenci vsakodnevno dokazujemo, da kljub naši potrošniški obsedenosti in pregovorni zavistnosti še vedno premoremo dovolj solidarnostnega čuta, da bližnjemu ali daljnjemu v hudi stiski le priskočimo na pomoč. Z denarjem, s kakšnim dejanjem, s toplo besedo ali čim drugim. Včasih pomagamo sorodniku, včasih sosedu, včasih invalidu ali neznani družini, ki preko medijev prosi za pomoč, včasih obubožanim v potresu ali poplavi in včasih tudi lačnim in prizadetim v drugih državah in na drugih kontinentih. Gre za tisto temeljno odzivnost, ki nas dela človečne (humane) in zaradi katere se, kadar jo v sebi prebudimo in udejanjimo, počutimo najbolje. Ko doživimo takšno ali drugačno nesebično pomoč, se zavemo, kako pomembno in prijetno je biti človeku človek.
Kot je znano, je slovenska država posebna tudi zato, ker v državni himni izraža zavezo dobrososedskim odnosom: Ne vrag, le sosed bo mejak. Resda gre tu za stremeljenje po dobrososedskem odnosu med (Slovenci in) sosednjimi narodi, toda v resnici je tako, da je lahko katerakoli družba zdrava in uspešna le takrat, ko tudi njeni posamezniki gojijo pretežno dobrososedske odnose.
Teh odnosov pa ne more ustvariti pravo. Te odnose ustvarjamo in negujemo ljudje z vsemi svojimi bolj ali manj subtilnimi socialnimi tkivi. S pozdravom, pogovorom, nasmehom, morebiti igro ter nenazadnje tudi s sosedsko pomočjo. Kjer takšnega tkiva ni, kjer bližnji ali daljnji sosedje le še nemo in brezosebno hodijo drug mimo drugega, tam družba umira. Tam ni več sosedov, znancev ali prijateljev, pač pa so le še premikajoča se trupla, ki se ne zavedajo, da jih je človeškost že zapustila. Da ne bi postali takšna živa trupla, moramo ostati čim bolj človečni ter kljub naglici, razdraženosti, jezi, žalosti in drugim oblikam nemira in bolečine v sebi venomer znova obujati tiste pozitivne in plemenite človeške lastnosti, ki nas povežejo z drugimi in nam bistveno dopolnjujejo smisel zemeljskega življenja.
Ena temeljnih značilnosti tega sveta je, da se kakovostne stvari dolgo gradijo, porušiti pa jih je mogoče v trenutku. To velja še posebej za medčloveške odnose. Tudi za medsosedske. Tu nam ekonomska in socialna kriza prinaša poseben izziv. V času, ko se povečuje brezposelnost, zmanjšujejo plače, povečuje revščina in poraja vedno več negotovosti in strahu, lahko postanemo drug drugemu (še) boljši sosedje. Ta čas nas preizkuša tudi v tej smeri. Ali se bomo še bolj zaprli vase, ignorirali druge ter poskrbeli zgolj za sebe in svoje družinske člane, ali pa bomo zmožni ohranjati in v še večji meri razviti tudi sočuten, solidaren in spodbuden odnos do bližnjih in daljnjih sosedov (na nek način smo v tej naši Sloveniji kar vsi sosedi drug drugemu).
Žal Vlada očitno meni, da kriza ni dovolj. Zdaj nas bo preizkusila še ona. Seveda s pomočjo zakona. Kako znano in predvidljivo. Na ta način bo omejila možnosti medsosedske pomoči. Zakon bo predpisal denarne sankcije za podjetnika, ki bo na področju svoje zasebne dejavnosti pomagal sosedu. V času, ki naravnost vpije po vseh drugih in drugačnih finančnih, ekonomskih in socialnih ukrepih, bo oblast udarila tam, kjer bo naredila nepopravljivo škodo. Po lastnem družbeno-moralnem tkivu, kolikor ga je še ostalo. Po ljudeh, ki s(m)o si sosedje. Ali gre pri tistih, ki so se tega domislili za popolno izgubo etičnega čuta in empatije, ali za popolno nepoznavanje psiho-socialnih dejavnikov – vse to niti ni več toliko pomembno. Zdaj smo Slovenci že tako navajeni vseh teh družbenih ekperimentov, da skorajda nihče več ne opazi, kaj se tu v resnici dogaja, kaj šele, da bi povzdignili glas in spregovorili v prid zaščiti zdravi pameti. Zato nas je res lahko sram.
V času, ko bi morala oblast iskati (in najti!) najrazličnejše spodbude za razvoj podjetništva in za večjo konkurečnost našega gospodarstva, se torej ukvarja (tudi) s tem, kako zakonsko prepovedati ali omejiti t.i. sosedsko pomoč. Kot da vsa (do)sedanja zakonodaja ne omogoča izterjave zadostne količine davkov ter učinkovitejšega odkrivanja in sankcioniranja dela na črno, predvsem pa – kar je bistveno večji problem – korupcije ter gospodarskega in podobnega kriminala.
Omejitev dela na črno v okviru t.i. medsosedskih razmerij je z vidika reševanja države kapljica v morju, z vidiki poslabševanja medčloveških odnosov pa pravi niagarski slap onesnažene vode. Gre še za en manever – zavestni ali nezavedni – preusmerjanja pozornosti z resničnih problemov na bolj ali manj zanemarljive. Če bi bilo na ravni političnih in gospodarskih elit dovolj poštenosti in volje, bi bila naša država danes mnogo bogatejša in ekonomsko uspešnejša, ljudje pa bi bili bolj razumevajoči do težavnosti izvajanja oblasti ter do splošne nuje zategovanja pasu v času svetovne in domače krize. Tako pa v nebo vpijoče družbene krivice in odsotnost volje na strani družbenih elit, da bi identificirala svoja zdrava in bolna jedra ter obojim namenila tisto, kar jim gre, državo še vedno pogreza v mlakužo.
Zakonska omejitev sosedskega >dela na črnoprofesionalno v nekem poslu in bi iz naslova te dejavnosti vršil sosedsko pomoč.Če je nekdo profesionalno v nekem poslu in bi iz naslova te dejavnosti vršil sosedsko pomoč, to ne bo dovoljeno.kriminalca
Vsega res ne,
je pa rpav, da dobro stvar večkrat objavimo. Ker sem jo jaz, se zna zgoditi, da jo bo več ljudi prebralo.
In prav je tako.
primož
Pa je kdo prebral prejšnji zakon in zdajšnji predlog in ugotovil samo razlike?
Drugače pa nič se bat, ne bo prav nič drugače kot je bilo sedaj, saj niti ni dovolj inšpektorjev. Kdo (in komu se bo dalo) bo pa kontroliral, če je mene sosedova frizerka doma zastonj pobarvala? To je bolj v smislu tresla se je gora, rodila se je miš.
In prav vsakič se je tudi pojavilo vprašanje (predvidevam, da je zanimalo zagovornike novosti), ali si je predloge sploh kdo prebral.
Cinični nismo pa bili nič bolj od gospoda Cerarja, ki je za primerjavo dal frizerja. Ena je rekla, da človeku ne boš smel vrat odpreti v trgovini, če imaš slučajno prijavljeno kako storitveno dejavnost (recimo pomoč starejšim na domu). Te bodo oglobili.
Cinični so predlagatelji, ki zelo velikemu procentu delavcev v Sloveniji ne omogočijo, da bi s pridnim delom osem ur na dan, pet dni na teden, zaslužili za frizerja z računom.
bistvena razlika je v tem:
prej je govora o tem, kako se sosedska pomoč ne šteje za delo na črno
potem pa butnejo tole ven
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se za sosedsko pomoč ne šteje:
– opravljanje dela, vezano na dejavnost pravne osebe ali samozaposlene osebe
– opravljanje dela na nepremičninah in premičninah fizične ali pravne osebe, ki te uporablja za opravljanje gospodarske ali negospodarske dejavnosti.
kar pomeni recimo to, da kmetje več ne bodo smeli nikogar razen lastne družine prosit za pomoč pri velikih opravilih.
pozabite na tradicionalna slovenska opravila, kot so trgatev in podobno.
in eno trgatev je res lahko najti, kajne… niso ravno neopazni…
manemoj
večina v tisti debati je dobro poznala zakon.
ampak itak so jo vrgli na gnojišče (beri politični čvek, kamor pameten človek itak ne pride na petnajst kilometrov blizu)[/quote]
S tem se pa ne strinjam, večina zakona sploh ne pozna, voli in komentira na podlagi izjav drugih, ali tistih, katerim so bližje. Po strankarski opciji.
primož
Jaz se pa sprašujem, kako sploh lahko pride tako daleč – do predloga tega zakona (torej se s tem ukvarja nekaj ljudi že nekaj mesecev), a ni nič za delat, da se tako neumnost sploh spomniš? Res, ljudi zapušča pamet.
dr. Miro Cerar je pa zakon, brala sem tudi intervju v Poletu prejšnji teden in je še ena redkih vidnih osebnosti, ki ima glavo na mestu (pa srce tudi). Zelo zelo ga cenim. A žal taki nočejo krojiti politike …
Forum je zaprt za komentiranje.