Tiste, ki pri 69. še delate, ali ste veliko po bolniških?

DAj se norica delat spravi. Operi zobe starejšim po kosilu.

Imela sem tri otroke v razmiku po dve leti. Mož na terenu od ponedeljka do petka, jaz v treh izmenah in delovnimi vikendi, starši živijo v čisto drugem kraju in nobeden ni mogel paziti mojih otrok. Bili so v vrtcu, kasneje v šoli, od drugega razreda naprej so vsi znali sami zjutraj v šolo in po šoli domov. Nobenih prevažanj z avtomobilom. Če je bil dež, so imeli dežnik. Na treninge so hodili sami.

Za nego otrok nikoli nisem ostajala doma. Nikoli. Pa so prav tako bili mumpsi, ošpice, rdečke in podobno. Za navadne prehlade in malo smrkavega nosu se pa tudi ni kar ostajalo doma. Ko so bili manjši, sem plačala brezposelni sosedi, da je malo pogledala k njim, ko so bili v tretjem razredu in višje, so lahko bili brez težav sami doma. So imeli kuhan čaj, pripravljene obroke hrane, zdravila, pa kako pravljico ali risanko na TV ali pa kasneje knjigo za branje.

A da bi dobila v službi spomenik? Nisem si izbrala tega poklica zato, da bi pobirala medalje. Dobim pa hvaležen pogled, stisk roke, besedo hvaležnosti od mojih varovancev in to odtehta ves trud.  Da bi bila pri koritu? O, saj sem. Vsak dan večkrat – ob pomivalnem koritu, pa ob umivalnikih, pa ob koritu za umazane cunje in uporabljene plenice…

Malo se nehajte samim sebi zdeti največje žrtve, sploh s temi vašimi negami otrok. Vremenu primerno jih oblečite, ne delajte prepiha doma, ne nastavljajte jih pod klimo, spravite jih pravočasno spat in dajte jim za jest zdravo hrano, pa ne bodo kar naprej navlekli na sebe vseh viroz in vnetih ušes in vam ne bo treba biti pol leta doma na bolniški. Za vsak kihec pa tudi ni treba, da otrok kar leži v postelji, poleg tega si zna tudi sam vzeti hrano iz štedilnika in čaj iz pulta. Ve itak koristite nego za visenje na mrežjih in čvekanje s frendicami, ne pa za dejansko nego otroka.

Zakaj še vedno delam? Otroci so že davno odrasli, mož je prav tako še vedno aktiven, v službi je že itak šest ljudi premalo in če odidem še jaz, bom potunkala v dodatne delovne ure točno tiste mlade mamice, ki nimajo varstva za svoje otroke. Se mi ne zdi fer, dokler zmorem delati s polno močjo.

Če pa ne znate paziti na sebe in svoje zdravje, pa na zdravje vaših otrok, ste pa nesposobne, kar pa ne pomeni, da morate biti zato v bolniški. Samo pred dejstvo vas je treba postaviti in suniti v razvajene riti.

Če pa niste sposobne niti za zdravje svojih otrok skrbeti, vas pa naj bo sram in jih ne bi smele imeti.

Lastniki kapitala vas imajo radi take – požrtvovalne in zagrizene. Za nagrado vam bodo zlobirali zakon, da boste tako nadaljevale še vsaj do sedemdesetega.

Hahaha, bolj si priden, bolj te izkoriščajo. Jaz nikoli na bolniški, sodelavka non stop, ampak, ker je prodajala brez računa je bila pač zmagovalni tandem z lastnikom. Tako je to. Zelo jih tepe življenje. Zapomnite si poštenost je na prvem mestu, tudi, če kdaj izgubite.

Glede na to da si dovolj stara, bi lahko vedela da se tempo današnjega življenja ne more primerjat s tistim v socializmu.

Si živ dokaz, da modrost z leti nima nič.

Glej, imam svoje razloge. Niso vsi plemeniti. Eden od njih je recimo kredit.

Čeprav se mi zdi plemenito, da ga odplačujem sama, ne s pomočjo.
Kako vam znese biti v nolniški in imeti kredit ali najem, mi ne bo nikoli jasno.

? je pa z bralnim razumevanjem vse skabše, kot vidim… ŠE VEDNO DELAM. Si lahko misliš,  da V DANAŠNJEM TEMPU?
Res se pa med šihtom nimam. časa za vsako ceno s kom pričkati tako, kot ti ?

Pri 70 pa se vedno v kreditih???

Oprosti, ampak kar pišeš je popolnoma nerealno, tvoji otroci niso bili bolni nikoli in nikdar ali pa opisuješ primer zanemarjanja otrok.  Predšolski otrok pač ne more biti kar sam doma. Še posebno ne, če je bolan.

Si pa očitno imela otroke v nekem drugem času in okolju, ker v času mojega otroštva izbruhov mumpsov, rdečk in ošpic praktično ni bilo več. Smo bili vsi precepljeni. Pa nisem nek mlad odrasel človek, štejem skoraj 40 let.

Ja, pa? Če si pri 50-ih zaželiš kaj večjega, pač prihranke dopolniš s kreditom in imaš, preden si prestar, da bi koristil. Če se je banka strinjala, se bo verjetno morala tudi monovska publika ?

Mumps smo MORALI vsi preboleti, enako vodene koze. Za razne angine sem najela plačljivo varstvo, za navadne prehlade pa se bolniških ne jemlje, vsaj ne v moji generaciji.

Zanemarjala otroke? You wish… Verjetno sem bila fizično manj časa prisotna ob postelji, a med spanjem me otrok res ni pogrešal. Kolikor vidim mlade kolegice, so pa cel dan doma, a je otrok sam v svoji sobi, ali pa ina klvečjemu sedi poleg otroka, ima pa v roki telefon in niti ne opazi, kdaj je otrok bruhal.

Če moje otroke vprašaš, še preveč sem vedela, kaj se jim dogaja vsak dan doma, v glavah, v šoli, v ljubezni…

Glej, če nisi dorasla starševstvu in tempu, se spravi v red, ne išči si tolažbe v zanikanju zmožnosti drugih. Nekateri znoremo. Pravzaprav nas je v moji generaciji večina

. Vi pa ob vseh you tube videonavodilih, elektronskih babysitterjih, avtomobilih, stotih grelnikih za mleko, mikrovalovkah, predpripravljeni otroški hrani in pamperskah še kar ne morete…

Mumps ste morali vsi preboleti? Si ti prepričana v to, kar pišeš?

Praviš, da za otroke nisi nikoli ostala doma, hkrati je bil mož na terenu od ponedeljka do petka, ti pa v treh izmenah in z delovnimi vikendi, stari starši niso mogli pomagati. Bili so v vrtcu, kasneje v šoli, od drugega razreda naprej so vsi znali sami zjutraj v šolo in po šoli domov. Kdo je torej bil z njimi, preden so šli v 2. razred?

Mimogrede, za “navadne prehlade in malo smrkavega nosu” ti otroka spakirajo domov lahko kar iz vrtca/šole, tudi če si ti misliš, da to ni potrebno.

In ja, seveda, mali otroci so si kar sami dozirali in pravilno jemali zdravila, itak.

Očitno imaš dovolj časa da lahko zanemarjaš stanovalce DSO-ja.

Pri 69. bom že v zasluženem pokoju. Mi na kraj pameti ne pride, da bi delala minuto dlje od nujnega pogoja. Pri 60. nisem tako neumna, da bi si zaradi grebatorstva ali iluzije, da sem nenadomestljiva, uničevala zdravje. Če se ne počutim dobro, grem na bolniško. Nihče mi ne bo postavil spomenika ali vsaj spominsko tablo pri vhodu v firmo. Tudi penzija zato ne bo nič višja. In kadar je otrok zbolel, sem bila ob njem. Je bil sicer precej samostojen, tudi mož se je precej ukvarjal z njim, imel je tudi zlato babico, a kadar je zbolel, je najbolj želel mojo bližino. Bližino skoraj bolj kot samo nego. Tudi slučajno nisem službi dajala prednost pred otrokom. Kasneje, ko je odrasel, pa mi ni bilo težko prevzeti dela mamic, ki so bile na bolniški zaradi otrok. Ko greš v penzijo, sodelavci in firma hitro pozabijo nate, družina pa ostaja.

Vsaka generacija bo delala dlje.