Vas nič ne motijo? Pravkar sem prebrala knjigo Divja jaga za ovco (Haruki Murakami), ki se mi je zdela super, ampak toliko napak že dolgo ne… Sem prav razmišljala, da bi pisala založbi, kako si lahko to privoščijo.

Načeloma kot bralko napake motijo tudi mene. Do sedaj sem jih največ našla v knjigi Ne gre samo za kolo. Obupno. Vendar, če pogledam z druge strani: tudi v moji firmi se ukvarjamo z založništvom. Knjigo prevede prevajalka, čeznjo gre lektorica, potem jo prebere postavljalec, nato še jaz za kontrolo – napake + logika v besedilu. In glej ga zlomka: velikokrat se zgodi, da mislimo, da je vse ok, ko pa dobimo knjigo v roke, pa v prvih 3 sekundah najdeš par napak.

Mogoče se bo javil kdo iz “tavelkih” založb in povedal kak pameten recept za odpravljanje napak?

Težka bo – mislim, da je precej odvisno od samega avtorja (njegovega truda pri pisanju, poznavanja slovničnih pravil, smisla za logiko – vse skupaj pa je sad dolgoletnega in mukotrpnega dela).

Avtor pri kakem prevodu več ne more kaj pomagati. Če pa gre za original, se pa strinjam, da je avtor tisti, ki spili zadevo. Že zaradi nekake ljubezni do svojega dela. Prevajalec, lektor … ljudje smo pač zmotljivi.

Strinjam se da smo ljudje zmotljivi, ampak v prej omenjeni knjigi sem ponekod našla tudi po dve napaki na stran. To je pa kar precej, se vam ne zdi?

Dve napaki na stran?! Tale je pa malo huda. Če kličeš na založbo ne boš nič spremenila. Kaj pa lahko naredijo? Spravijo naklado iz obtoka?

To, da je jezikovna podoba odvisna od avtorja, če gre seveda za original, bi se pa kar strinjala. Predvsem od njegove osebnosti IN stopnje izobrazbe.

Divja jaga za ovco je izšla pri založbi, ki slovi po zanikrnostih in šlamparijah. Lala, če si našla le po dve napaki na stran, sem prepričan, da si še kakšno spustila ;-)), tudi jaz sem bral in bil zgrožen. Sicer pa se stanje povsod slabša, ker se kvaliteta dandanes pač ne (s)plača.

Sama sem prevajalka in skušam poskrbeti, da že iz mojih rok pride delo s kar najmanj napakami. Potem ko knjigo prevedem, grem čeznjo še najmanj trikrat “peš”. Poleg tega redno uporabljam črkovalnik.

Tudi sama sem pogosto prepadena, ko se srečam s knjigo, polno napak; če se že nikomur ne ljubi malo namučiti oči, bi lahko čez tekst spustil vsaj črkovalnik, ki sicer ni stoodstotno zanesljiv, lahko pa prepreči marsikatero sramoto.

In česa črkovalnik ne more preprečiti?

Takšne sladke neumnosti so se, denimo, pojavile na naslovnici pokojnega dnevnika Republika; pravzaprav tovrstnih napak niti ne moreš zameriti, ker so že prav abotne:

“V nedeljo bo vreme sočno”

ali

“Pohotni spopadi v Jajcu”

Napake se resda dogajajo, a v dobi računalnikov, črkovalnikov in funkcije find and replace so vedno manj opravičljive. Krivdo pa nosijo tudi založbe, ki se jim vedno ‘mudi’. Vsakdo, ki se ukvarja s teksti ve, da svojih napak preprosto ne vidiš in da mora iti čez tekst še tretje oko (no tudi četrto ni odveč), vendar za to pogosto zmanjka časa. Recept je, da že pišoči (prevajalec) čimbolj pazi in če je malo ‘slep’ zveča povečavo teksta na ekranu na 150%. Meni pomaga.

Ponujajo pa zdaj zraven črkovalnika tudi preverjanje slovnice, ki najde še par napak, ki jih črkovalnik ne:

Kupil ji je rdeča rožo.
To napako ne bo našel.
Jutri nebo prišel.
Našel je kar je iskal.

Vsega pa seveda ne najde, išče bolj take tipične napake, tako da je to bolj pomoč za lektorja in ne nadomestilo zanj. In seveda program ne najde pomenskih napak, za “sočno vreme” računalniki ne bodo nikoli ne bodo nadomestili lektorjev.

Program je možno preizkusiti na

Saj kakšna napaka sem in tja se tolerira, čeprav je bilo še nedavno v leposlovju napake težko zaslediti, pa se je popravljalo na roke, brez črkovalnikov …

Nedopustno pa se mi zdi, da so mi pri drugem ponatisu Da Vincijeve šifre, kljub temu, da sem jo brala bolj diagonalno, torej nenatančno, v oči skočile štiri tipkarske napake. Pri prvi izdaji nič ne rečem, čeprav so bile knjige MK nekdaj brez takšnih napak, a ponatisi se pa že lahko prečistijo, mar ne?

Največ napak sem doslej našla v knjigi PD Matildin zadnji valček. Meandrovih knjig pa zaradi napak sploh ne berem več, pa še razpadajo v rokah.

Vsekakor število napak in kakovost lektoriranja kažejo na odnos založb do svojih bralcev, pri čemer pa je dejstvo, da knjig brez napak skorajda ni. Kdor dela pač greši. Da le tega ni preveč.