Ravnokar sem prebrala knjigo. Toplo priporočam vsem, ki berete nekaj za vse čute. Ljubezen, iskanje, odkritje, odpoved.

To knjigo imam že nekaj časa v planu – pa je v naši knjižnici vseskozi v izposoji (trije izvodi) – ali je je tip na koncu spoznal, zakaj ga je zapustila žena?

Odlomek iz avtorjeve knjige, ko njegova hčerka pride s svojim tipom – novodobnim umetnikom – na večerjo:
Rosin novi fant je gotovo vsaj pet let starejši od nje. Med večerjo je bil precej molčeč. Predtem sva se srečala samo enkrat, a mi še vedno ni bilo jasno, ali gre njegovo molčečnost in odsekane, minimalistične stavke, s katerimi jo je okvirjal, pripisati plahosti ali brezdanjemu preziru. Bil je eden izmed tistih obritoglavih mladcev v črnem, ki se je kot kakšen trop novodobnih prenoviteljev zaklel, da bo pospešil propad Zahoda, tako da se bomo končno lahko znebili vsega tega zastarelega omikanega sranja. Prezir do kulture se je v njem očitno razvil v prezir do vsega, morda z eno samo izjemo: Roso; tu in tam jo je pobožal po vratu, s kretnjo, ki je še najbolj spominjala na daviteljski prijem, medtem pa zabadal vame svoji predirni očesci. A kakor pri hčeri je tudi pri njem moja španska juhica očitno naletela na dober sprejem, vsaj kolikor sem lahko presodil. Preden smo se spravili k jedi, mu je Rosa razkazala stanovanje, zvlekla ga je celo v mojo delovno sobo, z živahno malobrižnostjo ljubeče vzgajane hčerke, ki se ne meni za ozemeljske meje, vendar se je samo zaničljivo zahihotal nad nizom Giacomettijevih jedkanic in odprtimi monografijami Cezanna na moji mizi. Rosa mi je predtem povedala, da je tudi sam nekakšen umetnik, in ni mi bilo jasno, ali naj me žar navdušenja v njenih očeh veseli ali skrbi, Kolikor sem lahko razumel, se je večinoma ukvarjal z ‘inštalacijami’ in je pripravil razstavo, ki je zbudila nekaj zanimanja spričo človeških zarodkov, konzerviranih v škrlatni plastiki in razpostavljenih ob steni video monitorjev, na katerih so v počasnem načinu predvajali nemški ponič z mladoletnimi tajskimi deklicami. Medtem ko mi je Rosa pomagala napolniti pomivalni stroj, mi je poočitala, češ da sem bil premalo prijazen z njim, in z ranjenim glasom dodala, da je prebral mojo razpravo o Jacksonu Pollocku in se je veselil, da se bo lahko pomenil z mano o njej. Preden se mi je uspelo ubraniti, je zazvonil telefon, in odšla je k svojemu umetniku inštalaterju, ki se je bil medtem inštaliral v dnevni sobi (na kavču – dodal Primož). Slišal sem mlaskanje njunih francoskih poljubov, čeprav veža od kuhinje do tam ni ravno kratka. Potem sta utihnila v hudourniku vročičnega besedovanja moje matere.
Kakšen komentar?

Si bom šla izposodit, pa bom komentirala, ko preberem, prav? 😉

V bistvu ti tega nočem povedati, ker bi knjigi vzela en drobec, kar pa ni moj namen. Sama zgodba je tako dobre speljana, da se ti z novimi in novimi odkritji, razjasnijo tako njegovi kot njeni pogledi pa naj gre za medsebojni odnos ali odnos do drugih. In vse tisto, na kar pomisliš na prvih straneh knjige, ni več res na njenih zadnjih, že na sredi ne. S knjigo kar rasteš, spreminjaš svoja lastna prepričanja in svoje lastne trditve.