“Teženje”
Lahko bi se tako reklo ja. Z jokom ne bo dosegel prav veliko v svojem življenju. Ali pa misliš, da bo? 🙂 Ok, otrok mora dobit seveda tudi kdaj pa kdaj dudo, ne pa vsakič. Potrebuje nežnost, potrebuje pa tudi kritiko oziroma spoznanje, da mora postat odgovorno in samostojno bitje. In to potrebuje že od samega začetka, dokler se vzorec še ne memorira v njegov razum oziroma dokler ne dobi napačnih prepričanj o svetu.
… da nimaš pojma, ko govoriš o šestmesečnem dojenčku …[/quote]
In če bi rekel, da sem ga vzgojil?
To si pa zdaj tako napisala kot bi šlo za vzrejo morskih prašičkov:)))). O sebi ne govorim na javnih forumih, ker ni pomembno:).[/quote]
Vidva se pa pogovarjata, kakor da gre za morske prašičke ne pa za malčke, ki bi naj bili nekoč odrasle osebe. Verjameš ali ne, toda danes si enih par takšnih cvetk spisala (pa Marko vred s tabo), da mi je kar malo ob branju postalo slabo. Oba obolevata za sindromom forumske prepotentnosti. Ja, vem – sama sem si kriva, da te zmazke čitam – ni mi treba tega nazaj kracat oz niti na ta post ne. Vse ima svoje meje, tudi moja toleranca za forumske neumnosti se bo kmalu izpela.
Lahko bi se tako reklo ja. Z jokom ne bo dosegel prav veliko v svojem življenju. Ali pa misliš, da bo? 🙂 Ok, otrok mora dobit seveda tudi kdaj pa kdaj dudo, ne pa vsakič. Potrebuje nežnost, potrebuje pa tudi kritiko oziroma spoznanje, da mora postat odgovorno in samostojno bitje. In to potrebuje že od samega začetka, dokler se vzorec še ne memorira v njegov razum oziroma dokler ne dobi napačnih prepričanj o svetu.[/quote]
Ma ne se smešit no, govoriš vendar o 6m starem otroku.
… da nimaš pojma, ko govoriš o šestmesečnem dojenčku …[/quote]
In če bi rekel, da sem ga vzgojil?[/quote]
A misliš reči, da si ga zanemarjal? :/
Samica, slabo ti je mogoče zaradi pokvarjene hrane, ali pa morda celo nisi prekuhala vode? 🙂
Sicer pa če nisi sposobna argumentirano sodelovat v debati, se raje res umakneš, dokler tega nisi sposobna.
Meni se pa zdi prepotenten ravno tvoj kritično žaljiv odnos do drugih brez argumentov.
In če misliš, da 6 mesečni otrok ne ve, kako dobi pozornost, upam, da ga tudi sama še nisi vzgojila. Bom povedal izkušnjo, da ne bo ostalo samo na teoriji.
Otrok je začel uporabljati dudo, 6 ali 7 mesecev star. Seveda mu na začetku pada iz ust ali pa jo morda kar sam izvrže. Ob tem seveda zajoka, saj izgubi nekaj, kar mu povzroča ugodje. Mama mu jo da v usta, otrok neha jokat. Mu spet pade ven, otrok spet histerično zajoka. Mama mu jo spet da v usta. A misliš, da na tem mestu otrok ne ve (pa tudi če samo nezavedno), da bo z jokom dosegel ugodje?
Mama mu jo tokrat ne da v usta, ampak ga pusti tam. Ali ga s tem ogrozi? Mu s tem ogroža življenje? Po mnenju nekaterih ja (argumentov sicer še niso povedali). Otrok še malo joče, potem pa se zaposli in se začne igrat z igračami v njegovi bližini.
Kaj smo mu povedali, pokazali s tem, ko mu dude nismo dali. Je postal otrok s tem bolj odgovoren, morda celo iznajdljiv ali pa mu gre zaradi tega kaj slabše?
Ne ga hecat, si bil enkrat zraven, ko je padala duda iz ust. :)))))))))))
ps; ti se pa res počutiš ogroženega, še s strani dojenčkov.
pps; moji rezulati so očitni, ti moraš reči pa še hop, predno skočiš 😉
Marko, otrok v določenem obdobju vse meče na tla, ker s tem raziskuje in spremlja reakcije tako staršev kot predmetov ko treščijo ob tla (različnost zvoka ipd.). Otrok zajoka, godrnja, ker ne more še povedat. Lahko gre za igro in izkoristiš priliko ter mu v roke daješ čim več različnih predmetov, da jih vidi, otipa, poskusi in nenazadnje tudi vrže na tla:).
S svojim primerom si najbrž želel pokazati, kako je mama naredila vse, da bi utišala otrokov jok in ga s tem nezavedno začela razvajati, mu privzgajati napačne vzorce vedenja. Odvisno od situacije, so trenutki ko se otroke razvaja do onemoglosti in so trenutki, ko otroke vzgajaš:).
Japkica, takih premerov je nešteto, samo domišljijo potrebuješ. Sploh ni treba bit vedno zraven. 🙂
Ogroženega se sploh ne počutim. Ampak v tvojem svet verjetno že.
Je pa znano, da matere, ki se ne počutijo ljubljene, pogosto otroku v vsem ustrežejo (naredijo iz njega razvajenčka) ali pa gredo v drugo skrajnost in ga na nek način sovražijo, ter jim je vse težko naredit, kar otrok seveda začuti in se počuti neljubljenega. Oba pa imata kasneje enake težave v odnosu z ljudmi. Eden razvajen, ki pričakuje, da bodo namesto njega vse naredili drugi, drugi pa sovraži vse okrog sebe in ne sprejema nobene pomoči, niti je ne vidi, ker je prepričan, da ga vsi sovražijo in mu želijo le škodovati.
No, zdaj si malo spremenila sam dogodek in se strinjam s tem kar si napisala. Govora pa je bilo o dudi, ki ima vedno enak zvok. Če je otrok na postelji in meče dudo iz ust, duda ne spušča ravno nekih zvokov, ki bi jih otrok preizkušal. 🙂
Seveda je težko takole debatirat, dokler natančno ne definiramo nekega dogodka, ki si ga potem vsak predstavlja po svoje.
Naj nadaljujem. Oba sta nemotivirana, da bi se sama podala v akcijo in kaj storila zase ali celo za druge, saj je prvi prepričan, da je to naloga drugih (njegovi starši so mu to dolgo kazali), drugi pa ima obupno potrebo po tem, da ustreže drugim, če želi dobit kanček njihove naklonjenosti (ljubezni). Pri tem pa pozabi nase, saj lahko postane odvisen od tega, da streže drugim.
Japkica, takih premerov je nešteto, samo domišljijo potrebuješ. Sploh ni treba bit vedno zraven. 🙂
Ogroženega se sploh ne počutim. Ampak v tvojem svet verjetno že.
Je pa znano, da matere, ki se ne počutijo ljubljene, pogosto otroku v vsem ustrežejo (naredijo iz njega razvajenčka) ali pa gredo v drugo skrajnost in ga na nek način sovražijo, ter jim je vse težko naredit, kar otrok seveda začuti in se počuti neljubljenega. Oba pa imata kasneje enake težave v odnosu z ljudmi. Eden razvajen, ki pričakuje, da bodo namesto njega vse naredili drugi, drugi pa sovraži vse okrog sebe in ne sprejema nobene pomoči, niti je ne vidi, ker je prepričan, da ga vsi sovražijo in mu želijo le škodovati.[/quote]
Veliko veselja pri učenju dojenčka glede prevzemanja odgovornosti v življenju. Upam, da ne boš preskočil učenja in vzgoje, ki je primerno in učljivo za to obdobje. 😉
No tale komentar, ko me želiš ocenit, kot matero pa ne bom cepetala. Takšno podtikanje ne spremeni dejstev. 🙂
Marko, saj veš kako je…duda ni dobra za zobe, je pa za živce staršev:). Marsikdo se v vlogi starševstva počuti ujet v kalupu, nesposoben itd. Časa za razmislek je zelo malo, dogodki se vrstijo eden za drugim in to je res močna preizkušnja. Ustrežljivost je včasih edina vidna pot. In seveda ima vsak starš svoj nahrbtnik preteklosti, svoje nepredelane travme iz otroštva, ki ga bremzajo pri funkciji novopečenega starševstva. Rezultat tega je še več “invalidnih” ljudi. Ampak…ni vedno vse tako črno, a ne:).
Naj nadaljujem. Oba sta nemotivirana, da bi se sama podala v akcijo in kaj storila zase ali celo za druge, saj je prvi prepričan, da je to naloga drugih (njegovi starši so mu to dolgo kazali), drugi pa ima obupno potrebo po tem, da ustreže drugim, če želi dobit kanček njihove naklonjenosti (ljubezni). Pri tem pa pozabi nase, saj lahko postane odvisen od tega, da streže drugim.[/quote]
Hehehe… če potrebuješ še kakšno teorijo, pa je ne najdeš na netu lahko prideš v mojo knjižnico. Pa še kavo ti naredim in lahko osebno podaš svojo strokovno oceno, da ne boš utrujal svojih prstov s prepisovanjem oz. kopiranjem literature. 😉
In če misliš, da 6 mesečni otrok ne ve, kako dobi pozornost, upam, da ga tudi sama še nisi vzgojila. Bom povedal izkušnjo, da ne bo ostalo samo na teoriji.
Otrok je začel uporabljati dudo, 6 ali 7 mesecev star. Seveda mu na začetku pada iz ust ali pa jo morda kar sam izvrže. Ob tem seveda zajoka, saj izgubi nekaj, kar mu povzroča ugodje. Mama mu jo da v usta, otrok neha jokat. Mu spet pade ven, otrok spet histerično zajoka. Mama mu jo spet da v usta. A misliš, da na tem mestu otrok ne ve (pa tudi če samo nezavedno), da bo z jokom dosegel ugodje?
Mama mu jo tokrat ne da v usta, ampak ga pusti tam. Ali ga s tem ogrozi? Mu s tem ogroža življenje? Po mnenju nekaterih ja (argumentov sicer še niso povedali). Otrok še malo joče, potem pa se zaposli in se začne igrat z igračami v njegovi bližini.
Kaj smo mu povedali, pokazali s tem, ko mu dude nismo dali. Je postal otrok s tem bolj odgovoren, morda celo iznajdljiv ali pa mu gre zaradi tega kaj slabše?[/quote]
Marko…To je sicer res, kar pišeš. Pišeš pa o skrajnostih.
Bistveno pa je, kako se starši odločamo v vsaki situaciji posebej. Vsaka situacija in različne starosti otrok, so primer zase. Znati je treba preceniti ali je otrok sam sposoben narediti neko stvar…Ali joče zaradi pozornosti ali izsiljevanja ali ga kaj boli….In pri 6mesečnem dojenčku bi težko rekli, da nas z dudo ali jokom izisljuje, saj še tega ne zna.
Če takšnemu otroku ne daš pozornosti, bo dobil le občutek, da ni ljubljen. Kar pa je lahko veliko slabše, kot pa če mu prevečkrat damo nazaj dudo in smo v strahu, da bo razvajen. 🙂
Japkica, takih premerov je nešteto, samo domišljijo potrebuješ. Sploh ni treba bit vedno zraven. 🙂
Ogroženega se sploh ne počutim. Ampak v tvojem svet verjetno že.
Je pa znano, da matere, ki se ne počutijo ljubljene, pogosto otroku v vsem ustrežejo (naredijo iz njega razvajenčka) ali pa gredo v drugo skrajnost in ga na nek način sovražijo, ter jim je vse težko naredit, kar otrok seveda začuti in se počuti neljubljenega. Oba pa imata kasneje enake težave v odnosu z ljudmi. Eden razvajen, ki pričakuje, da bodo namesto njega vse naredili drugi, drugi pa sovraži vse okrog sebe in ne sprejema nobene pomoči, niti je ne vidi, ker je prepričan, da ga vsi sovražijo in mu želijo le škodovati.[/quote]
Bom napisala tako, da boš razumel: tvoja domišljija deluje na tvojih izkušnjah, tvojih predpostavkah, v tvoji glavi razvijajočem se scenariju. Posledično ne moreš dojeti, kaj potrebuje dojenček (o njem govorimo), da se čuti ljubljenega.
Ste se pa razpisali, samo v drugo stran. 🙂
Na hitro samo to:
Ne vem. Enostavno ne vem. Ne vem zato, ker se mi vedno znova stvari postavljajo na “laž”. Ko že mislim, da “vse” vem, in sem prepričana v svoj prav, me (otroci) vedno znova presenečajo z neko drugo zakonitostjo, če se lahko tako izrazim. Z nečim, kar me postavi pred dejstvo, da sem (mogoče) v kakšni situaciji vse narobe razumela, delovala.
Ampak vseeno, jaz joka pri 6 mesečnem otroku nikoli nisem videla kot teženje. Ali pri dveletnem. Potem, tam okoli 3 let in naprej, pa že.
Vendar tako, kot je Robi pisal, ni vsak jok teženje oz. iz istega razloga.
Mislim, da moramo pri teženju še dodati vzgib (razlog) zakaj nekdo teži. In mislim da 6 mesečni otroci ne zmorejo imeti tovrstnega vedenja, razmišljanja in posledično razloga, ki bi lahko njegov jok opredelil kot teženje.
Kar pa še ne pomeni, da moramo 6 mesečnemu otroku dudo vsakokrat pobrati, ko zajoka. Oz. biti otroku vedno na voljo takoj, ko zajoka. Saj ko imaš več otrok, to tako ali tako ni izvedljivo. Pa otroci vseeno zrastejo in zato še niso čustveni pohabljenci.
Toliko. Sedaj grem pa v službo.
Naj nadaljujem. Oba sta nemotivirana, da bi se sama podala v akcijo in kaj storila zase ali celo za druge, saj je prvi prepričan, da je to naloga drugih (njegovi starši so mu to dolgo kazali), drugi pa ima obupno potrebo po tem, da ustreže drugim, če želi dobit kanček njihove naklonjenosti (ljubezni). Pri tem pa pozabi nase, saj lahko postane odvisen od tega, da streže drugim.[/quote]
Hehehe… če potrebuješ še kakšno teorijo, pa je ne najdeš na netu lahko prideš v mojo knjižnico. Pa še kavo ti naredim in lahko osebno podaš svojo strokovno oceno, da ne boš utrujal svojih prstov s prepisovanjem oz. kopiranjem literature. ;)[/quote]
Si pa prijazna. 🙂 Ampak to je bila moja osebna ocena, mojih prstov ne utrujam, ampak jih razgibavam. 😉 Zakaj misliš, da prepisujem iz literature? Priznam pa, da se s tem znanjem oziroma prepričanji nisem rodil, to pa ja. No, saj če tudi ti kaj prebereš tam, potem tako veš, kako je prav, le narobe si me razumela. 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.