Težave s fantovimi starši
Spoštovane, prosim pomagajte mi s toplo besedo ali nasvetom, v moji čudni situaciji.
Torej, oba sva študenta in sva prosila njegove starše, če lahko skupaj prebivama v njegovi sobici, med časom, ko bom delala.Naj povem da ima fant zelo posesivno mater, oče (ki sem ga imela prej za dobrega človeka) pa je pokrita rihta.
Težave so v bistvu pristone bile že ko je bil fant še samski. Nič ni bil vreden, kar je naredil ni bilo dobro (in tudi tisto česar ni naredil). Sedaj pa ko sva skupaj pri njemu doma, so se v začetku vsi vedli do naju normalno, sedaj pa se je njihov odnos spremenil. Obnašajo se kot da sva midva glavni vir težav, stroškov in nezadovoljstva v družini. Naj povem da je fantova mati kot gospodinja zanič, jezik pa zna precej dobro sukati. No, in danes je med nami dokončno počilo.S fantom se morava (in se tudi bova) izselila. Saj naj bi po besedah njegovih staršev celo fantovega brata spodila iz hiše (itaq je šel živet na svoje s punco). Tako sva se odločila da odideva k mojim staršem, saj se nama zdijo sprejemljivejši. V debati z njegovimi starši sem dobila očitano vse (veliko tudi po krivici).
Sedaj pa se sprašujem tudi, ali sva sploh dolžna povabiti njegove starše na najino poroko?Kaj narediti?Kako se vesti? Poskusila bom pozabiti, vendar se sprašujem če človek storjeno krivico sploh lahko pozabi?
Ženske porsim za vaše mnenje, izkušnje, nasvete, karkoli…kar bi mi pomagalo v opisani situaciji.
No, naj povem da mi je malo že odleglo, ko sem tole pisala.
Lep pozdrav vsem, Tina
Prvo kot prvo, čimprej poskušajta iti na svoje. Saj vem, da ni tako simpl, a vseeno delajta na tem. Seveda ne smeš pričakovati, da bodo starši (eni in drugi) skakali v luft od veselja, če vaju bodo imeli doma. Ne reče se zastonj, da stari in mladi ne grejo skupaj. Stari so navajeni svojega ritma v svoji bajti, mladi bi pa po svoje. Vsem bosta naredila uslugo, če bosta šla na svoje. Midve s taščo bi se žive požrle, če bi živele skupaj, tako se pa čisto dobro razumeva in se razveseli, ko pridem na obisk. Kar se tiče poroke – vem, da si užaljena, a s tem, da bi ju ne povabila na poroko, hm, po moje bodo odnosi potem še bolj pokvarjeni. Kaj pa pravi fant na to, da njegovih staršev ne bi povabila?
ok…. da ti da še “strokovnjak za pizdarije” svoj nasvet :))))
Em…..
1. Če sta še oba študenta ( če sem pravilno razbral), zakaj se potem hočeta že poročiti????? ker če to delata samo zaradi tega, da bi koga (starše- ene ali druge) utišala, potem bosta v končni fazi “popušila” vidva….. sori, ampak tko je……
2. Lastno stanovanje…….. moje izkušnje: v eni bajti ne moreta bit 2 gospodinji…… ker se prej al slej skregata kot pes in mačka! tko da….. na svoje čim prej, pa ne zarad tega, ker bi bli starši (tvoji ali pa njegovi) takšni ali drugačni, ampak enostavno zaradi tega, ker mora met vsak človek SVOJ prostor…… če boš pa vedno mislila in ti bodo dajali občutek, da hodiš po “tuji zemlji”, potem ti bo pa prej ali slej vrglo ven…..
3. Poroka: mislim, da je fer, da se jih povabi….. saj v bistvu ni tko pomembno, ali prideta, ali ne, ampak to, da sta jih vidva POVABILA in vama ne morejo ničesar očitat……… sploh če ma bodoča tašča oster jezik.
4. Še ena stvar: Brat od tvojga tipa……. sori, ampak….. a je ta tip tko bol….. mehkužec, al kaj???? Jst bi npr.: svojemu bratu pomagal in ga zagovarjal pred materjo, ali bi se pa z njim pomenil na štiri oči, če mi kaj ne bi pasalo pri njegovem obnašanju……. ne pa da samo stoji ob strani, pa ne naredi nič….. nevem no,…… lahko da se motim, ampak mi je vse tole mal čudno……. Malo pretuhtaj (racionalno!) v kakšno familijo se boš priženila……. sej ljubezen je res slepa, ampak, ko pa prideš do prepada, maš pa dve možnosti: ali spregledaš, ali pa padeš vanj…….. sori, če to ni to, kar si hotela slišat, ampak to si jst mislim – glede na tisto, kar si napisala prej…..
LP
Remedy
Če še oba študirata in nimata dohodkov ne vem zakaj morata živeti skupaj? Tako ali tako bosta živela kasneje celo življenje skupaj. Idi nazaj domov, videvata pa se lahko v kinu, na sprehodih in seveda pri tebi. Tudi za starše bo manj naporno, če bo on tam prespal le občasno.
Do tašče pa bi se obnašala hladno in bi z njo govorila le toliko kot je nujno potrebno.
Če se bosta kasneje poročila (predvidevam da šele ko se zaposlita, saj sedaj nimata denarja niti za najem stanovanja) povabita oba starša, ker starši so samo eni in kakršni pač so.
Namesto, da cele dneve ždita skupaj se raje posveti študiju in ga čim prej dokončaj, da bo lahko prišla do svojih dohodkov in končno začela živeti tako kot ti paše.
Njegove starše jaz ne bi povabil na poroko.Nikakor,če se tako nesramno vedejo do sina,oziroma do vaju.Čimprej se odselita in želim vama vse dobro.Upam,da bo pri tvojih starših odnos staršev bolj korekten in prijaznejši do vaju.Jaz bi se nemudoma odselil v vajinem primeru in bi pretrgal vse stike s agresivnimi starši,oziroma posesivno mamo.Na poroko jih ne bi povabil in jim niti te vesele novice ne bi povedal,oziroma jim ne bi povedala oba.
Tudi jaz imam podobne probleme….le da imam to srečo da je od fanta oče zares najboljši “tast” na svetu.Tašča me je pred nedavnim zmerjala s kurbo in prasico in na splošno je zelo žleht do obeh….res je da je alkoholičarka, pa vendar je mene to tako zelo prizadelo, da ne vem če bom kdaj pozabila
Živiva sicer res pri njemu ampak tretjina hiše je bila podarjena mojemu fantu, tako, da sva tako rekoč na njegovem (uporabljava kuhinjo, spalnico in kopalnico)
Od takrat naprej jo ignoriram in skušam ignorirati tudi vse njene žleht geste s katerimi nama hoče nagajati in dokazati, da sem slaba gospodinja in punca in ženska itd….
Naj povem še to, da nikoli ni skrbela za svojo družino in upam trdit, da sem do svojega fanta boljša kar se teh stvari tiče, kot je bila ona kdajkoli…pač sem odrasla v urejeni družini in starša sta mi te vrednote in navade vcepila z vzgojo….
Tinasi….bodi boljša od nje in ne zgubljaj energije in živcev zanjo ampak raje vlagaj v vajin odnos…..jaz mislim da bo še prišel čas ko se bo vse skupaj obrnilo v najin prid……
Vedeti moraš nekaj – dokler ste pod isto streho s starši bo vedno špetir. Pa ni važno pri katerih starših sta. Razumi, da so oni navajeni po svoje živet in da sta vidva “zmotila” njihovo ustaljeno življenje. Ne misli, da ne bo sčasoma enako pri tvojih starših. Skupnost pač pomeni veliko prilagajanja, veliko različnih mnenj, razpoloženj in posledično tudi veliko stresnih situacij. In sčasoma imate že vsi tako polno kapo, da se ne morete več zadrževati in pride obdobje prepirov. Kmalu za tem pa izselitev… Tako pač je. Zamisli si, da imaš svoj dom že dolgo časa. Da si navajena se sprehodit naga iz kopalnice v spalnico, ipd. Pa te tvoj otrok prosi za pomoč pri reševanju stanovanjskega problema zase in za njegovega partnerja. Seveda boš kot dobra mama želela pomagat in si boš rekla “bomo že kako”… Potem pa se začne vsakdanje življenje. Ravno takrat, ko si ti navajena v miru se skopat, je v kopalnici “tamlada”. O.K. boš rekla, grem pa kasneje. Ko pa se bo to zgodilo 10-tič, boš pa rekla “matr, zakaj se moram pa jaz v svoji hiši drugim prilagajat” in boš po možnosti z narobnim tonom to rekla sinu – pa bo špetir v hiši….. Pa boš želela kot ponavadi naga it v spalnico, pa ne boš mogla, ker je nekdo na hodniku… Razumeš? Šele ko ste vsak na svojem, lahko razvijete normalen prijateljski odnos. Živela sem v taki skupnosti s tastom in taščo… Na koncu bi si najraje v lase skočili! Ista pesem z mojimi starši… Danes, ko sva na svojem, pa smo vsi prijatelji. Veseli smo, da se vidimo in radi pridemo drug k drugemu. Vsi smo morali spoznati določena življenjska dejstva. In to, kar se ti dogaja, je proces, da prideš do njih.
Žan:
Mislim, da bi se moral tukaj bolj strinjat z Muzo kot s tabo: tko kot je rekla……. starši so razlog, da je njen tip tak kakršen je in kakršnga ga ma rada. Sicer so pa starši samo eni in prej ali slej se bojo pobotali (če pa to ne, se bojo pa vsaj naučili koekzistirat), potej jima bo pa nerodno, da ju nista povabila…….. sej 2 povabili več ne pomenita kakšnga večjega stroška, če bosta prišla ali pa ne, to je pa njuna stvar……..
kar se pa tiče poroke:
po eni strani je to samo en papir, ki niti pod razno ne pomeni, da se imata bolj ali pa manj rada….. po drugi strani je pa obveza…… tko da (sploh v taki situaciji) se meni ne zdi smiselno na vso silo rinit naprej….. naj počakata še malo, da se stvari vsaj uredijo in skristalizirajo, ker po moje ni slabšega, kot če se poročiš z nekim slabim občutkom, da te nekdo zaradi tega obtožuje… (sicer pa nisem poročen, tko da nebi vedel…… :))
LP
Remedy
Nikoli nisem in nikoli ne bom dovolila, da se kašna punca ali fant preseli v naše domovanje. Naš dom je za nas, ko pa želijo otroci samostojnost pa se naj preselijo na svoje. Če tega niso zmožni pomeni, da še pač niso zreli za to in naj še počakajo na pravi trenutek. Ko si je hči želela živeti s fantom sta si kupila stanovanje in lahko delata kar hočeta, kadar hočeta in sicer za svoj denar in me sploh ne briga če živita “pametno” ali ne. Smo v odličnih odnosih!
Sto ljudi sto čudi. Jaz živim z možem pri njegovih starših v hiši – svoje stanovanje. Nikoli ampak res nikoli v sedmih letih še nismo imeli težav. Pred nama sta v isti hiši živela starejši sin in njegova žena z majhnim otrokom in je bila cela štala. So se po nesoglasjih potem odselili. Zakaj? Zakaj se vedno krivi za vse nesramne in arogantne tašče? Treba je mal pred svojim pragom popucat. Ne mislite, da se boste preselili k staršem in živeli lepo brezplačno, brez delno, lepo študirali do 30. leta in se potem pri 35 končno osamosvojili in si kupili neko stanovanjce. Dejte se postavit na realna tla. Starši rade volje pomagajo, dajo streho nad glavo, to streho je potrebno plačevati, vzdrževati, obnavljati, plačevati hrano, skrbeti za gospodinjstvo, prati perilo… Vse to stane. Če bi pokazala vsaj malo interesa za pomoč pri delu in pa stroških verjetno ne bi prišlo do tega.
Pa še en nauk: Nikoli skupaj v enem stanovanju, z delitvijo kopalnice in kuhinje. Nikoli.
Jaz lahko rečem, sa se z taščo odlično razumem, sva prijateljici. Še bolje se razumem z tastom. NIkoli mi ne bi prišlo na pamet, da jih ne bi povabila na poroko, pa četudi bi bili v slabših odnosih. Mogoče je ravno poroka prilika, da se spori zgladijo in živite ponovno v normalnih odnosih. Se je pa že na začetku potrebno pogovoriti brez ovinkarjenja. Pa če ne želiš vrta in solate, je treba to naglas povedati. Ampak ne z besedami: Nehi mi težit, ne maram vrta. To se lahko pove: Poslušajte, za vrt nimam časa, sem pripravljena prispevati za stroške, zelo rada jem vašo solato, ker je lopo urejena… samo za vrt pa res nimam časa. Eto, in še reč da te bo katera tašča sovražila. Pa ohranite mejo spoštovanja do svojih tašč in tastov. Kar seveda ne pomeni, da bodite tiho za vsako stvar. Včasih je pa tud to bolje.
Danijela
Lahko je reči naj gredo otroci na svoje,toda stanovanja so zelo zelo draga in s pomočjo staršev si marsikateri par ne more privoščiti recimo stanovanja v bloku( 2 sobnega).Ali pa v najem in sicer 50.000 sit na meserc za enosobno,približno.Vsaki razumljivi starši bodo svojim sinovom in hčeram pomagali,komu pa bodo,če ne svojim.
Ja, vsi vemo kako teško je danes priti na svoje. No, ja – ne vsi. Nekateri imajo pač to srečo, da jim lahko s kakšnim finančnim vložkom pomagajo starši. No, nekaterim pa pravzaprav paše da se “šlepajo” pri starših, ker jih to stane zelo malo ali pa nič, kljub temu pa na ves glas jamrajo kako hudo je pri starših živet… Tudi take poznam.
Na svoje je bilo vedno težko iti. Če se pa nisi pripravljen odrekati, potem se pač obnašaj v tujem domu kot gost in ne kot gospodar! Sva šla mlada in z otrokom v najemniško stanovanje, pa včasih nisva imela niti za bencin in na koncu meseca sem kupovala cenejši kruh … Oba sva bila v službi toda z začetniškimi plačami. Dokler pa nisva bila sposobna samostojnosti sva bila pač samo fant in dekle in imela “randije”. Včasih me pri prebiranju tega foruma dobesedno presune sebičnost in nesposobnost nekaterih osebkov, ki mislijo da morajo za njihovo življenje poskrbeti drugi – starši, razne ustanove, država itd. Vse kar je težko ni za njih. Nobenega smisla ne najdejo v ustvarjanju svoje prihodnosti, glavna okupacija so seksanje s čimveč partnerji, posedanje po lokalih, nakupovanje po mega centrih… Sicer pa se vse sproti maščuje – bedni nazori – bedno življenje.
Vem, da sta študenta in da najbrž vajino finančno stanje ni najbolj rožnato, pa vendar bi se ob takih problemih jaz vseeno odločila za odselitev stran od obojih staršev. Tako bodo ostali samo vajini problemi, ki jih bo lažje reševati, ker se ne bo nihče vtikal in zraven šteje seveda mirnejše življenje. In kot je rekla Alice: včasih še za kruh ni – toda kaj je pomembnejše?
Forum je zaprt za komentiranje.