Tastara si je zamislila pogodbo, kako se bom vedla doma
Sem psihiatrična pacientka in se pri svojih še ne 30. psihiatrično zdravim že v tretje.
Sebe si ne predstavljam preživljati, saj nimam delovnih izkušenj in izpita za avto, ne znam tujih jezikov, se psihiatrično zdravim (torej nisem zaposljiva, ker je to v moji zdravniški kartoteki) ter imam kartoteko na policiji zaradi “izpadov” doma in nadlegovanja ljudi iz lažnih profilov.
Doma so že sedemkrat zoper mene zaradi ničesar klicali policijo, nazadnje pred 3 leti.
Poleg tega si je 3 leta nazaj tastara zamislila pogodbo, kako se bom vedla doma – da se ne bom prepirala, da ne bom grozila, razbijala, uničevala lastnine …
Doma se samo pretvarjam, saj bi se še zmeraj morala vesti tako kot prej – torej se prepirati, groziti, niti v sanjah sodelovati, morala bi razbijati, uničevati lastnino, jo žaliti (zmerjati s psico ipd.) itd.
Najraje bi samo zaspala in se nikoli več zbudila, ubiti pa se ne upam, saj potem ne bi nikoli več obstajala.
Kaj naj storim? Kdo me bo preživljal?
NE BODI KOT DRUGI
Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.
Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.
Feri Lainšček
Forum je zaprt za komentiranje.