Tašča in njena odvisnost od sina

Malo me žre, da tašča pričakuje od mojega partnerja, da si sam ne ustvari svoje prihodnosti z mano, ampak da bi bil mogoče on lahko še vedno njen mali sinček in hkrati igral tudi vlogo davno ločenega partnerja.

Po eni strani se obnaša, kot da brez nje ne bova preživela, si ne bova znala oprati oblačil, pripraviti malice za v službo, se najesti, pospraviti in narediti kaj sama okoli lastne hiše… Za vse ima komentar in naju preverja, če vsa vse naredila tako kot bi morala. Po drugi strani se pa za tudi najmanjše banalne stvari obrača na mojega partnerja, za stvari, katere bi si kot 60 letna gospa lahko sama uredila, ampak ona hudo nujno rabi pomoč pri vsem tem… Vse dokler je več ne (beri: ko je res nuja, da si sama uredi). Vse,kaj ima za narediti planira da bo naredila s sinom, kamor mora it, planira da gre z njim, vse kaj je potrebno narediti, planira da bo to on opravil. Tudi sosedom kar sama obljublja njegovo pomoč in jo celo sama ponuja “bo to on storil”. Mene pa to vse bolj duši in dejansko me jezi, ko se mi zdi, da se zaradi tega nekako midva ne moreva razviti kot par, kot bi se sicer lahko. In me jezi, da izkorišča njegovo dobroto in on tega ne opazi, ker se mu zdi, da mora poskrbeti za mamo. Vem, da mora poskrbeti za njo, logično… ampak za vsako, ko je treba dati telefon na polnilec tudi ne rabi hoditi k njej domov in ji pomagati pri tem. Ker gre za popolnoma zdravo in prisebno osebo, ne pa za osebo, ki bi dejansko potrebovala pomoč pri teh stvareh. Ona jo potrebuje pač iz razloga, ker je osamljena in ga je vajena imeti ob sebi, da postori vse namesto nje. S tem pa nama ostaja vse manj prostora za rast in kvaliteten partnerski odnos.