letos je pri cankarjevi izšla moja zbirka kratke proze. kot vsak sodoben očka sem psihotično ponosen na svojo hči. 🙂 molje, ki ste jo prebrali, sprašujem za mnenje. rad bi vas tudi objavil (lahko ste anonimni oziroma z vašimi moljskimi nicki):
rozijeva stran o tapkanju na mestu

hvala in lep pozdrav od dučeta ter priležnic! 🙂

pilgrimu se zahvaljujem za mnenje v temi junijsko branje, ki sem ga objavil na spletni strani (povezava zgoraj), naredil pa sem tudi reklamno povezavo na knjižne molje. lepo je videti tudi mnenje bralca, celo anonimnega, toda žal zaenkrat sameva. morda pa še kakšno mnenje obstaja na kakšnem skritem forumu.

kam bi pisuni s svojim klipingom prišli brez spletnega iskanja? :o)

Spoštovani Gregor,

jaz prebiram tvojo knjigo. Moram povedati, da sem se morala prisiliti v branje tako neposrednega jezika, moj bralni okus je namreč veliko bolj pesniški, v tem pogledu sem tipična ženska, čeprav tokratne izpovedne moči tovrstnemu izražanju nikakor ne oporekam. Tvoj jezik je zelo spreten in bogat. Kakršne so tudi izkušnje oziroma situacije, ki jih pripoveduješ v zgodbah. Ker pišeš tudi o socializmu, v katerem se je naša generacija znašla povsem izgubljena zaradi odsotnosti marsičesa, je knjiga dragocena v dokumentarnem smislu. Sploh zato, ker je marsikaj še vedno tako podobno, isto, nespremenjeno, skoraj pikolovsko primerljivo z današnjim časom … Žalostno, strašljivo in hkrati olajšujoče.

Ko sem začela brati, sem skozi omenjane like v knjigi prepoznavala ljudi iz svojega kraja, čeprav nama ti znanci, nekateri že pokojni, nedvomno niso skupni. Priznam, da sem knjigo vzela v roke zaradi tvojega pojavljanja na teh forumih. Drugače ji najverjetneje ne bi dala niti priložnosti po branju prve strani, ker me tovrstna literatura pred odvrača kot pritegne. A odločila sem se prav. Da sem nadaljevala z branjem. Knjiga mi daje misliti. Spomnil si me, koliko preklinjanja, “kurb in žaljivk” sem preposlušala v tistem času. Kolikokrat je foter prišel iz službe slabe volje in nas namlatil krive brez krivde. Kako so mnogi doma prebutali ženo in otroke za potrebe bolnišničnega zdravljenja, že v nedeljo pa so pobožno sklanjali glavo med kolena in se kesali. In vsak teden isto. Iz meseca v mesec huje… In koliko “igric in skrivalnic” je bilo, pa šepetanj med odraslimi! Mnogi smo posegli po odklonilnih dejanjih, ene je pokopal heroin, nekatere vrv, nemalo jih živi v psihiatričnih ustanovah. Nekaterim nam je uspelo. Predvsem takšnim, v katere ni verjel nihče. Vsak ima svojo izkušnjo in svoj odnos do spomina, ter obliko in stopnjo nostalgije.

Jaz sem med tistimi, ki verjamemo v sodelovanje. A ne po meri, “če nisi z nami, si proti nam.”
Ponavljam: tovrstna literatura mi ni blizu, a moja odločitev glede tvoje knjige je : ZA!

Srečno pot knjigi, v tem času je potrebna.

simona k., zahvaljujem se ti za mnenje, ki sem ga tudi objavil na spletnem mestu knjige.