Zanima me, kako je prav:

“On, tako rekoč po naključju, prihaja v mesto.”

ALI

“On tako rekoč po naključju prihaja v mesto.”

Hvala za odgovor,

Tasmanski vrag

V tem primeru sta mogoča oba zapisa, za nobenega ne moremo reči, da je striktno napačen – vsak od njiju pa ima svoj pomen.

v prvem primeru je bistvo, da prihaja v mesto, toda to se bo zgodilo po naključju, kar ni tako pomembno. V drugem primeru pa je to naključje “pomembnejše”, zato ga ne razmejimo z vejicami, ampak ostane kot del glavnega stavka. Mogoče zveni komplicirano, ampak ni.

Gre preprosto za to, da kadar hočemo nekaj samo dodati kot dopolnilo, to običajno ločimo z vejicami, če pa ta dodatek razumemo kot del stavka (gre samo za pomenski odtenek), tega ne ločimo od glavnega stavka. Na primer: Žal ne morem priti (sem zadržana) ali pa Ne morem priti, žal.

Z vejico sem poudarila oz. celo označila drug pomen, podobno je v tvojih dveh primerih.

Vejica je nepotrebna, ni pa napačna.

Vmes sem dilemo že razrešila, vsekakor pa obema najlepša hvala za odgovor 🙂

Seveda morajo biti vejice, saj je “tako rekoč po naključju” vrinjen stavek. Prav tako bi lahko bil stavek samo “on prihaja v mesto”. Vrinjen stavek pa mora biti na obeh straneh ločen z vejico.

Da bi neka besedna zveza bila vrinjeni stavek, bi morala najprej izpolnjevati pogoj, da gre za stavek. “Tako rekoč po naključju” ni stavek. Ali pa sem slepa in v tem “stavku” ne vidim zelo očitnega glagola. 🙂

Daj no Špelca, vejica, ima prav. Za besedo on in pred besedo prihaja, mora biti vejica.
Tebi pa priporočam, da se ne igraš slavistke, če to nisi. Na tak način se samo osmešiš.
Lp

Hehe, potem mi znaš ti povedati, katera besedica v tem “stavku” je glagol?

On prihaja v mesto. To je normalen stavek, glagol je prihajati.
(čisto po naključju) je v ta normalen stavek vrinjeno, zato mora biti na obeh straneh omejeno z vejicama. Lahko kot pasulj.

Drug primer:
Dino, sosedov pes, me je nalajal.
(sosedov pes) je vrinjeno v stavek: Dino me je nalajal.
Kar je vrinjeno, mora biti obeh straneh omejeno z vejicama.

Ne širi krive vere, prosim. Ne zaradi mene, ampak zato, ker že tako ali tako polovica Slovencev ne obvlada svojega jezika.

On takorekoč po naključju prihaja v mesto.
On slučajno prihaja v mesto.
On ravno danes prihaja v mesto.
On danes prihaja v mesto.

Meni je to vse podobno, nikjer nobenega vrinjenega stavka, nikjer vejice.
On, ker nima pametnejšega dela, prihaja v mesto. To bi bil pa primer vrinjenega stavka.

Vidiš, tako kot ti, misli polovica Slovencev. Večini se zdi vse podobno.
V tvojem primeru pa si zapisala besedico ker in zato avtomatsko veš, da pride vejica.
Kaj pa, če napišem:

On moj brat prihaja v mesto.

Načrtno sem stavek zapisal brez vejic. Postavite jih vi. Špela in Bob, so v tem stavku vejice, koliko in kje?

Zdi se mi, Branko, da nimaš posluha.
In tiste vejice nisem zapisala zaradi ker.
Če se nikmur ne bo ljubilo ukvarjati se s tvojimi primeri, nikar ne misli, da si zmagal.:))

Naj se oglasim še jaz. Sicer nisem slavistka, sem pa hči dveh slavistov in sem v slovnici kar dobro podkovana.
Prav zanimivo je brati vaše sestavke. Smešno se mi zdi, da vam je tako težko sprejeti dejstvo, da ima prav nekdo drug in ne vedno samo vi. Ne morem se znebiti občutka, da je na tem forumu nekaj oseb,ki si forum lastijo za svojega. Vedo vedno in vse, kak prišlek pa nikakor ni dobrodošel. Še posebej, če si vas drzne popraviti. Smešno se mi zdi tudi to, da se potem kot otroci veselite, če vam uspe najti kakšno napako pri “nasprotniku”, namesto da bi priznali, da enkrat pač niste imeli prav.

Skoraj prepričana sem bila, da ima Branko Vide prav. Najprej sem vprašala za mnenje svojo 15-letno deklico, nato še starše.

V stavku Tasmanskega vraga morata biti dve vejici. Vse ostalo je napačno. Zdaj pa kar napadite še mene, lahko tudi moje starše pošljete v penzijo ali scat (če uporabim vaše izrazoslovje), se ne bom sekirala.

Vsak človek dela napake, to je popolnoma človeško, ampak človek, v pravem pomenu besede,bo znal svojo napako priznati, jo popraviti in se iz nje tudi kaj naučiti.

To pa je že sposobnost, ki je nekateri ljudje ne premorejo.

Brez zamere in lep pozdrav!

Vejici sta lahko ali pa ne. Oboje je pravilno, se pa zaradi tega rahlo pomensko razlikuje. To je zelo dobro razloženo v prvem odgovoru na vprašanje Tasmanskega vraga.

Branko, ne da se primerjati nečesa, kar (lahko) nastopa kot prislovno določilo, z nečim, kar prislovno določilo ni in ne more biti. ‘moj brat’ je pristavek in seveda sta vejici na obeh straneh. ‘tako rekoč po naključju’ pa čisto lahko igra vlogo prisl. določila: KAKO prihaja v mesto? In odgovor je: tako rekoč po naključju.

Seveda lahko zaradi različnih interpretacij in sopomenov tudi ta primer zapišemo z vejicama (in tudi izgovorimo s premolkom ob obeh vejicah), prav tako pa lahko stavek zdrsi gladko (na papir in z jezika) brez vejic.

Pogosto se pojavlja ravno tovrstno ‘preobilje’ vejic, ki oklepajo prislovna določila.
– Odločil se je, da se bo, zaradi bolezni, predčasno upokojil.
– Fant se je, pravzaprav čisto nehote, zatreskal v ravnateljevo hčerko.
– Novinec, v resnici povsem namerno, izziva starejše uslužbence.
Itd. itd.
V teh primerih se lahko vprašamo KAKO (oz. ZAKAJ) in gre (brez se!) za prislovna določila, lahko pa spet utemeljujemo, da gre za pristavke, ki bi jih tudi ob ustni interpretaciji ločili od sobesedila s premolkom. In spet bi oboji imeli prav. Res pa je, da raba vejic v takšnih in podobnih primerih vodi od pretiranega ‘sekljanja’ povedi/stavkov na dele in lahko zelo moti bralca.

Kadar želimo poudariti, da gre za pristavek, ki mora biti pomensko poudarjen, ki mora biti od sobesedila ločen vsaj z rahlim premolkom, ki se skratka ne sme zliti v poved (le) kot prislovno določilo, je zelo elegantna rešitev dvodelni pomišljaj:
On – tako rekoč po naključju – prihaja v mesto.

Raba in praksa pa kažeta, da so tovrstni ‘poudarki’ bolj redki. Navsezadnje lahko iz sobesedila, če ga seveda imamo, razberemo, ali je bil del med (možnima) vejicama zares tako pomemben ali ne.

Govorjeni jezik gre celo v nasprotno smer – zamolke, ki jih kot bralec (lahko) čutiš, opušča, npr. “Zdravo, Maja!” bomo večinoma rekli oz. slišali “Zdravomaja!”. Ampak to je že druga zgodba. 🙂

Jezik, tudi naš, je fleksibilen, prav tako pa so njegova pravila lahko zelo zapletena oz. tudi dvoumna (o tem smo na tem forumu že parkrat govorili). Tako tudi v tem primeru ne moremo absolutno trditi: vejici sta oz. vejic ni. Pomembno je, da se zavedamo tovrstnih ‘dvojnic’, torej dveh pravilnih možnosti, ki pa nosita s sabo različne pomenske odtenke, in ravnamo v skladu s tistim odtenkom, ki ga iz (so)besedila začutimo.

K.