tabu tema – zakaj?

Zadnjič sem gledala en posnetek zdravnika, ki je razlagal, da o staristi ljudje ne govorimo. Čeprav nas vse čaka, vsi bomo enkrat stari, zgubani, se bomo tresli, z zvitim hrbtom … noben se noče takega predstavljat. In to temo kar damo nekam na stran, jo zakopljemo in o tem nočemo govorit. In sem razmišljala, da sem jaz tudi taka, a je pri vas tudi tako?

Jaz bi se s tem kar strinjala. Jaz sem že babica, starost je tako rekoč že tu, pa se vseeno s tem kar ne sprijaznim in zavračam. Imam skoraj 60 let, pa se še vedno počutim mlado … starost se mi zdi nekaj tujega, daleč … res je. Ni pa prav ane, ker te potem starost preseneti, pa te ne bi smela

Bjeze od istine. Nekim je istina odvratna.

Pac sej vsi vemo da se lahko gladis pa mazes z nevem kakimi kremami… V nevem kakem kobiljem mleku bučkaš… Vse bo to strohnel.

Isto vsi vemo da bomo hrana za crve…

Ni prijetno o tem razmisljat… Spominjat se na to.

?

A ni zamor oz te ne zamori npr zdej si mlad lep cvrst sijas itd… Cez par let bos pa nevem npr na pelenico sral… Cel zguban povesen neagilen… Ko rozca…

U prolazu smo.

Meni je to fascinantno, sama na starost sploh ne gledam tako. Vse se spreminja, vse mine, tudi mladost. Meni je bolj važno to, da poskrbim zase že za naprej. Živim zdravo, da bom čim dlje zdrava in agilna. Uredila sem si pritlično stanovanje, da ne bom stara po stopnicah lazla in podobno …

Jap, vsi se bomo postarali, ratali dementni in srali v plenice medtem ko nas futrajo po sondah. In kaj sedaj? Kaj točno se moramo pogovarjat od tega? Pač do neke mere bo to doletelo vsakega od nas, brezveze se sekirat in premlevat to že sedaj.

Ni točno tko ane. Ravno prej mi je kolegica razlagala, da se je zjokala, ko je morala mati pustiti v domu. In jo je šla drugi dan iskat, jo im azdaj doma, plačuje ekstremne vsote za nego na domu …. Če se odločiš še zdaj dat kaj na stran, tudi tebi ne bo treba hirat v domu. Ne rečem, za tiste agilne, so domovi ok, imaš družbo, ful aktivnosti … za tiste prikovane na posteljo je pa kar drek

Ko da bi se na nek travmaticen dogodek spominju….

Je en hadis… Da se je treba spominjat na smrt… Ker kvari uzitek. Jemlje slast. Cist zamori…

Isto za starost.

Pise da se ti izgled na goré (hujse) spremeni. Pac lik mu na goré izmjenimo…

Pise nekako za rozo… Cveti cveti… Ti cel uzhicen… Pol pa ?

Telo je za enkratno uporabo. Dusa… To je vecno.

nimam tabu tem, tudi o starosti lahko sproščeno govorim.. pa tudi staram se po zakonu narave in nimam potrebe skrivat izdajalcev let… hahahaha pa čeprav ni noben ne da mojih let. . je pa kar nekako žalostno ko vidiš ženske, kako skušajo svojo mladost dobit nazaj a izpade nekako groteskno vse skupaj..

Predvsem ne vemo kdo od nas bo dejansko doživelo starost. Starost ni samoumevna, samo smrt je gotova, to se pa sploh skriva ker ne paše v koncept uspešne družbe.

Ne, pri meni ni tako. Še s starši, ki sta praktično že na tem, odkrito govorimo o teh zadevah. Tudi o plenicah na stara leta in podobnih rečeh. Pa o smrti, željah kako in kdaj umreti, pogrebih, itd.

Bolje se živi, če ti vse to ne visi nekje v megli nad glavo, ampak precej natančno veš kako in kaj.

Tudi pri meni je tako, da o tem odkrito govorimo. Imamo vse urejeno. Za stara leta pridno varčujem, moja starša sta tudi in jima je zdaj zaradi tega bistveno lažje

Ni panike, ko sem bil mlajši sem vedel, da mi ne bo tako lepo, ko bom star in zdej tud vem, da mi čez 20 let ne bo tako lepo kot mi je zdaj.., če bom živ takrat, seveda.., tak je lajf jebi ga.., dons si jutr te ni. Živi bili pa videli..

Tu gor se lahko pogovarjamo med sabo o vse sorte stvareh. Smo za neko veliko mizo na kateri ima vsak svoj računalnik in zaslon v katerega strmi. Drug drugega ne vidimo, ker vsak med nami je neviden. Tekst, ki ga spremljate je viden. Centralna točka znotraj vas je v večnosti. To pomeni, da gledate iz večnosti v nek prostor.

Tudi jaz imam vse razdelano in stremim k temu cilju. Pvič, uživam v tem trenutku zdaj in ne mislim stalno samo na jutri in kaj bo čez 10 in 30 let. Hkrati pa že zdaj naredim tudi kaj v tej smeri, da mi bo jutri ok. V hiši sva si z možem recimo uredila spodaj pritlično stanovaje. Zdaj oddajava. Če bova enrat imela težave s stopnicami, bova živela dol in gor oddajala, če ne bodo gor živeli najini otroci.

Obenem oba skrbiva, da ne zapraviva zdaj čisto vsega in privarčujeva za čas, ko n ebo toliko denarja. Je pa res, da je nama lažje, ker imava dobre plače, morda j enekomu to težje in je potem seveda prisoten tudi strah pred starpstjo in o tem ne govorijo. Ker je res, mogoče starosti tudi nikoli ne dočakaš in delaš vse to zamanj … Ampak je treba bit pozitiven.

In ja, se strinjam, kar delajo ene ženske, da bi bile videti mlajše, je grozljivo.

Ne maram misliti na starost. Pa ne zaradi zunanjega videza, pač pa vseh tegob, ki pridejo z njo. Najbolj me skrbi, da bi bila nemočna in odvisna od drugih, še najbolj v finančnem smislu. Bog ve, kaj bo z penzioni, ko mi pridemo do tja.

Zame tudi to ni noben tabu, pač stari ljudje so okoli nas, so kul in se imajo mnogi prav fajn. Jaz se starosti ne bojim, se pa bojim, da bi mi bilo v starosti hudo. Veverička celo jesen nabira ozimnico, da lepše preživi zimo.