Ta Facebook je vražji!!!
Tudi jaz sem poiskala nekoga, ki mi je grel srce na enih prekrasnih počitnicah daaaaaaaaaaaaaaaaavno, daaaaaaaaaaaaaaavnoooooo nazaj:)
Prelep občutek, ko se s človekom ne slišiš 20 let (razen tistih prvih nekaj pisem – ja takrat so bila pisma, ne sms-ji, maili) in ti napiše, da si mu ostala v lepem spominu…;) najsi…
No, te tri ure so minile, kot bi rekel keks. In sigurno niso zadnje, ki jih bom prebila v pogovoru z njim. Že takrat sva se poštekala in sva bila en teden nerazdružljiva. Sva zelo na isti na valovni dolžini. Je bil pa pogovor zelo nedolžen. Malo obujanja spominov, malo aktualnih zadev, izmenjave slik … Jaz imam navsezadnje družino, on je samski. Prijetno in zelo zabavno. Če so spomini lepi, ni boljšega kot se malo potopit vanje.
Življenje zunaj hiti mimo? A ni to isto življenje? Saj na drugi strani je živa oseba, ki sem jo nekoč poznala in s katero imava nekaj skupnega. Zaradi interneta mi je samo malo bližje. Ne rečem, če bi zabila tri ure zaradi virtualnega neznanca, ki je lahko v reali kdorkoli.
Sem vesela, da sva se našla in da bova ostala v stikih. In kot je napisala še ena takšna, res je prijetno, ko ti nekdo po 16 letih reče, da se še spomni nate in celih pogovorov, ki sva jih takrat imela.
Tudi sama sem našla kar nekaj ljudi, s katerimi drugače iz takih ali drugačnih razlogov nimam stika in vsakič, ko najdem koga, ki mi je bil nekoč blizu se počutim podobno kot ti:).
Sama za razliko od tistih, ki pravijo kako bedno je živeti v virtuali menim, da življenje (le) zaradi tega ne bo šlo mimo.
Vsak po svoje. Komur ne paše, svojega profila pač ne da na splet.
Forum je zaprt za komentiranje.