Ta čudovit živalski svet
Živalski svet še kar obvladam, je pa ogromno živali, ki jih še nisem videla in ne vem nič o njih. Prosim napišite vaše dogodivščine, bodisi na safariju med levi in antilopami ali med potapljanjem na koralnih otokih ali še kje. Name je do zdaj naredila največ vtisa riba podobna skatu (Mantra), ki sem jo crklala v Londonskem akvariju. Šokirana in prevzeta sem bila, ko sem se dotikala teh bitij, ki ti pridejo k roki, da jih čohljaš.Ne moreš verjeti, da je tak stik možen. Občutek je čudovit.Vejetno je podobno v stiku z delfini. Na plano z vašimi dogodivščinami in srečno kamor koli vas nese pot.
Ursa
Živalski svet je čudovit in prekrasen , vendar bo kmalu ( ali pa je že ) napočil čas ko ga bomo ljudje bolj ali manj nasilno spremenili in porušili . Živali imam zelo rad , še posebej v naravnem okolju , kjer naj bi bile nedotakljive in svobodne ter živele po zakonih , ki jih je narava pisala zanje in ne po tistih ki si jih izmišlja človek . Prav tako kot je za živali moteča naša prisotnost v njihovem domovanju je moteče tudi to kar počnemo tam v njihovo dobro ( gledano iz našega vidika ) . Zato je najbolje da se vsakršnim namernim srečanjem odpovemo , saj se z njimi srečujemo že tako preveč , kljub temu da si to ne želimo . Zaradi takega početja so nekatere živali že spremenile svoje vedenje , ki je žal v večini primerov zanje pogubno , nemalokrat pa tudi za nas neprijetno .
Vem za primer , ko se je Jazbecu zazdelo , da je punca s fotoaparatom preveč vsiljiva , najprej ji je poziral in ko mu je prišla preblizu jo je pa ugriznil .
Vsepogostejši obiski celih trum potapljačev na koralnih grebenih tudi ne prinaša za tamkajšnje prebivalce nič koristnega . Vse skupaj je eno samo motenje njihovig življenskih navad in ritualov .
Koralni grebeni so zaščiteni z razno raznimi zakoni ( prepovedano sidranje , ribolov , nabiranje školjk in kaj vem kaj še vse ) je pa prav tako onesnaževanje grebena , ko se vsak dan med jate tam živečih prebivalcev zapodi nebroj potapljačev s fotoaparati ali brez njih ( si predstavljate da se skozi vašo dnevno sobo vsak dan sprehodi 20 Tigrov ali Šakalov in vas vsak od njih poizkusi polizati po obrazu ali se samo malo obruzniti ob vašo roko )
V marsičem se strinjam s tabo a vendarle…je verjetno razlika med vsiljivimi turisti in miroljubnimi popotniki, ki se podajo na potovanja z željo čim več videti in doživeti, ter v sožitju z naravo čim manj motiti njihov življenski ritem. Mnogi so po stiku z določeno živalsko vrsto postali zagrizeni borci za ohranitev njihovega življenskega prostora in ohranitev mnogih vrst, ki bi sicer že zdavnaj izumrle.Ta svet je pač poln skrajnosti. Vsi želimo potovati, pa je turizem hkrati eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na onesnaževanje okolja (prevozna sredstva), krčenje življenskega prostora živali (velika turistična mesta), nakupi usnja in krzna ter navsezadnje cela mesna prehrambena industrija. Pa se vseeno potuje. Pa redko kdo gre peš in mesa se še vedno veliko poje, tudi eksotičnega.
Z lepšim odnosom do drugih živih bitij bo naše potovanje bolj polno in doživeto, s tem pa se bo tudi oplemenitil naš medsebojni človeški odnos.
Res je! Tako kot ljudi na potovanjih spoznavaš tudi živali. navedel bom nekaj spominov, ki bodo ostali za celo življenje:
– Ko sva se s sinom spuščakla z motorji po serpentinah iz visokogorja Majsor – Uttikamut (Indija) proti Kočinu, sva naenkrat za ovinkom zagledala čez celo cesto veeeliiikoooo zadnjico z zavitm repkom res ogromnega slona! Na Tajskem, Srilanki in v Indiji lahko vidiš veliko slonov, a ta je bil res velikan. Ustavila sva se in lastnik nama je pokazal nekaj veščin svojega slona – neverjetno, ko si ga pogledal v inteligentne oči, je manjkalo samo še to, da bi spregovoril! Ta ogromna žival je z nosom, iz roke brez problema vzela mali bonbonček in ga s slastjo cmokajoče pojedla in me v zahvalo, nežno potrepljala po rami….
– V Brbinjskem zalivu na Dugem otoku smo tolkli prstace (datelje). Kar na enkrat nas je v plitvini obiskala radovedna večja hobotnica. Skočil sem do nje in jo začel božati. Vidno je uživala, počakala je, da sem si nadel plavutke in masko in skupaj sva odplavala v globjo vodo in se igrala. Umaknila se je v luknjo, počasi sem jo božal po lovkah in nežno potegnil iz luknje in spet je uživala v božanju in objemanju s svojimi lovkami po mojem telesu. Njene priseske sem dobro videl, ko se je z lovko prisesala na steklo maske. Neverjetna izkušnja, ki mi je za nekaj minut pustila krogce na koži, od lovk s priseski!
– Na jugu Turčije smo ob sredozemski obali (Keskelesi) na divje kempirali. Seveda je bila naša edina toaleta veliko sredozemsko morje. Takšne in drugačne higienske potrebe smo opravljali v tej veliki luži. Seveda je za to potrebno nekaj izkušenj – treba je upoštevati tokove, veter in valove… Zgodaj zjutraj sem se odpravil na to našo toaleto, ker je vleklo k obali, je bilo treba opraviti toaleto daleč od obale, kjer je morje že zelo temno modro. Zaradi tega sem med opravilom začel razmišljati o tem – Bog ve kako krotki so morski psi v tem delu sveta? V tistem sem se obrnil in manj kot pol metra za sabo zagledal glavo, ki je z odprtim gobcem hlastnila proti meni, a pojedla le moje ostanke! Seveda sem doživel skoraj srčno in možgansko kap od strahu! Na koncu se je izkazalo, da gredo človeške klobase zelo v slast veliki sredozemski želvi !!!!
Seveda bi lahko nadeljeval z mojim kamelom Murujem iz Jajasalmerja ali slonom Pongpujem v Čang Maju, a vas ne bom več dolgočasil!
Amboseli eden najlepših nacionalnih parkov v Keniji krasen pogled na zasneženo najvišjo afriško goro Mt. Kilimanjaro (5.895 m). Izjemna pokrajina, božanski glasovi živali ponoči, kar malo strašljivo vendar veličastno leopardi, zebre, žirafe, antilope, impale… Leva sem videla čisto od blizu, ni se prav zmenil za nas kot da bi se zavedal svoje veličine in moči. Kot da se nam je posmehoval.(Spomnila sem se levov v kletkah iz živalskega vrta). Na safariju v nacionalnem parku Tsavo sem videla črne nosoroge, ki jih divji lovci še vedno pobijajo, morda jih moji otroci ne bodo videli več, slapovi Mzima so božanski pa podvodni akvarij in na koncu še mistična Mombasa. Nepopisna izkušnja.LP jasmina
Ferski otoki in pufini (to so uni ptiči, k majo pisane kljune kot mavrica, telo pa kot račka). Eden izmed otokov je znan po številni populaciji. Ko se povzpneš na vrh pečin, vzletijo, potem pa so preveč radovedni, da bi se stran držali. Vrnejo se nazaj (ker so štorasti za pristajanje, kar telebajo po tleh) in se ti počasi približujejo. Najprej se skrivajo za skalami, potem pokažejo glavo, pa cel trup…Približajo se ti na kakšen meter razdalje. Noro lepo!!!
Tudi meni pomeni opazovanje živali v njihovem naravnem okolju pomemben sestavni del vsakega potovanja. Bom poskusil nanizati nekaj vtisov, ki se jih na hitro spomnim.
– sivi kiti, Guerrero Negro, Kalifornijski polotok. V štirih urah vožnje s čolnom po laguni smo se srečali z več kot 50 velikani. Ob gmoti, ki drsi pod čolnom, se človek zave svoje majhnosti in nebogljenosti.
– metulji monarhi, Anguangueo, Mehika. Miljoni metuljev prekrivajo cel gozd, lubja dreves se sploh ne vidi. Ko jih zjutraj osvetli vzhajajoče sonce, se v velikih jatah dvigajo in letijo iskat vodo. Šelestijo, kot bi veter nosil suho listje. Tukaj sem prvič v življenju metulje tudi slišal.
– plavanje med ribami nekje na karibski obali Mehike. Ribe so najrazličnejših oblik, barv in vzorcev, kot bi jih dal narisati v vrtec otrokom z bujno domišljijo. Med plavanjem v jati rib sem večkrat začutil, da sem katero nehote udaril z roko, pa ni niti trznila.
– srečanje s krokodilom ob izlivu reke v morje na otoku Sumba. K sreči je plaval hrbtno…
– kače na riževih poljih, Bali. Zgodaj zjutraj sem se odpravil slikat kmeta, ki je oral polje s pomočjo bivola. Ko sem zakoračil med riževe terase, sem v nekaj minutah srečal petnajst kač. Eni sem vrgel kamenček in če bi trznila, bi bil znak, da je živa in bi šel po drugi poti naokrog. Ker ni trznila, sem šel po drugi poti naokrog… Mi je pa na večih mestih adrenalin popolnoma omrtvil noge in se od strahu po nekaj minut nisem mogel prestopiti.
– preletavanje orla, pod Anapurno. Nepopisen občutek, ko ti zašumi med preletom tik nad glavo. Ko je odjadral v sosednjo dolino, se mi je splačalo dve uri sedeti, da se je spet vrnil na isto mesto.
– gnezdišče galebov, Lofoti. Hitchkokov film Ptiči se s prizorom še od daleč ne more primerjati. Toliko hrupa na enem mestu je težko najti še kje.
– pinože, Kozjansko letos pozimi. Miljonska jata, ki se je zjutraj dvigala iz gozda in se ob mraku vračala spat, je zgledala kot kakšna reka, ki izvira v krošnjah dreves. Nebo se je ob njihovem preletu kar zatemnilo. Čudovit je bil nočni prizor, ko na drevesih kljub odvrženemu listju praktično ni bilo prazne vejice.
– medved, Mala gora. Ta dogodek mi je pustil najmočnejši vtis. Iz ne vem kakšnega razloga sem se odločil za vožnjo po gozdni cesti čez Malo goro namesto po glavni cesti naokrog iz Dobrepolja v Ribnico. Na ovinku sredi gozda naenkrat zagledam nekaj kosmatega. Najprej pomislim, da je pes in upočasnim vožnjo. Prosto spuščeni psi v gmajni radi tečejo za avtom, pa ne bi bilo dobro, če bi mu zapeljal čez taco… V tistem takoj za ovinkom sredi ceste zagledam še enega enakega. Ustavim in šele zdaj natančneje pogledam, kako sta oba kosmata, pa da imata okrogla ušesa… Mati medvedka je očitno kakšen trenutek pred tem odhlačala naprej po hribu, onadva pa sta bila presenečena prav tako kot jaz in sta obstala na mestu. Ko sem se zavedel, da sta medveda, ni bilo časa za strah, amak sem bil neizmerno vesel, da sem ju srečal v naravnem okolju. Kar nekaj minut smo se gledali, potem, pa sta počasi odšla po hribu navzdol. Jaz pa po toči zvonit – v prtljažnik po fotoaparat. Pa ne okrog avta, ampak čez zadnjo klop. Nauk te basni: od takrat nahrbtnika s foto opremo ne vozim več v prtljažniku…
– srna, Suha krajina, spet na neki stranski cesti. Na jasi opazim srno, samo nekaj korakov od ceste. Odprem okno in se gledava. Obogaten s prejšnjo izkušnjo, sežem z desno roko v nahrbtnik po aparat. Srna kar stoji in čaka. Ugotovim, da je na njem teleobjektiv in ga zamenjam, da sploh dobim celo žival v kader. Srna še kar stoji tam. Končno naciljam in sprožim – nič. V aparatu ni bilo filma. Srna se niti ne premakne. Spet zarijem roko v nahrbtnik, izvlečem film, ga vzamem iz škatlice, vstavim v aparat, srna je še kar tam. Sledi bzzzzzzzzzzzzzzzzzzz previjanje filma. Tik preden se film do konca previje, ona počasi premakne eno nogo, pa drugo in po tretjem koraku je bila že v senci dreves….
Nekaj živalskih utrinkov je tukaj: Vaš link , večina diasov pa še čaka na boljše čase, ko bodo prišli na vrsto za skeniranje.
Forum je zaprt za komentiranje.