sušenje paradižnika
Hej, Le ona!
Kot vse drugo, so tudi posuseni paradizniki raznih kvalitet – eni bolj mesnati, drugi bolj koza:) Eni so pravi buticni artikel, drugi pa v rinfuzi.
Je pa potrebno vsem posusenim pelatom vrniti vlago. Najprej jih malo operem, ker ne vem, koliko umazanije se je med susenjem na njih nabralo. Potem jih prelijem s kropom ( kot suhe jurcke) in pustim, da nabreknejo. Odcedim in osusim na krpi, potem pa v olje z zelisci. Bos videla, da je uspesno:)))
Lep pozdrav Babi
Hej!
Kupujem jih v Italiji, ker jih v nasem mestu se nisem zasledila. Mislim, da se v LJ dobijo.
Nic ne solim, preden vlozim. Mislim, da jih pred susenjem malo posolijo, da sol potegne vodo iz njih. Vsaj jaz ne cutim potrebe po dodatnem solenju.
Ce pa kdo zeli, si jih potem dosoli, ko vzame iz olja. Zdroblejna sredozemska zelisca pa zelo pasejo v olju.
Te susene pelate uporabljam tudi kar take trde: Narezem v omake, malo v juho… Med kuhanjem lepo nabrekne.
Lep pozdrav
Jaz sem jih eno leto kar narezala na polovičke, paradižnik je bil menda sorte volovsko srce. Zložila sem jih na pladnje in pustila na balkonu, bolj na soncu kot v senci. Na forumu se takrat prebrala, da jih je dobro pokriti z mrežo zaradi muh. Mreže nisem imela, iz svojega šivanja sem vzela kar centilin, tj. mrežasta podloga, ki se nalepi na blago, da ga učvrsti. Paradižniki so se začeli lepo sušiti. Nekaj dni sem jih še gledala, potem sem pozabila nanje… Čez kakšen mesec sem razočarano strmela v posušene kože, trde kot podplat. No, če priznam, posušenih paradižnikov prej sploh še nisem videla, vsega skupaj sem se lotila samo zaradi komentarjev na forumu in ker je bilo tisto leto veliko paradižnika na vrtu. Pred očmi sem imela samo voljne paradižnike v oljčnem olju. Mislila sem, da je vse skupaj zanič in sem žalostno ves svoj pridelek obrnila v smeti.
No, že malo po tem mi je ena gospa povedala, da bi lahko tiste suhe krhlje zmlela v prah in uporabljala npr. za omake. Sedaj vidim, da bi jih lahko tudi poparila in vložila v olje.
Ja, saj pravim, da sem vedno boljša kuharica… Kaj šele bo :-)))
LP Mimi
Seveda, Mimi; zmleti bi prisli prav:) Kar naprej se ucimo.
V cetertek zvecer sem mislila, da bom biskvit za rulado zabrisala v smeti. Rulado delam za leta in leta; bi jo lahko tudi z zavezanimi ocmi:) A tokrat je bilo nekaj narobe…Ko sem dodajala drugo polovico trdega snega, je zacelo nekako vse vodeneti. Sem vlila v pekac in ker zgleda moja kuhinja malce visi ( na oko prav nic )v pekacku je pa bolj tekoca masa lezla na drugo stran. Po 10 minutah pecenja ugotovim:
2/3 biskvita krasno, rahlo, lepo naraslo:) 1/3 pa kot tanek oblat napolitanke.
Tega ne bi uspela nikoli zaviti. Takoj misel…Grem delat drugo. Potem pa me pamet sreca. Tisto tretjino sem odrezala, ostalo lepo namazala z vsem potrebnim, nato razlomila tisti podplat, ki se je medtem ze malce omehcal in ga porazdelila po nadevu. Krasno zavila in ugotovitev naslednji dan…
Res hudooo dooobra rulada. Nadev pa je bil: domaca marelicna marmelada, plast stepene smetane in pooolno jagod s celjskega konca.
Danes je moz pojedel zadnji koscek:) In se oblizoval. Smetana se vedno kompaktna kot prvi dan.
Mislim, da tudi vem, kaj je slo narobe. V testo, preden sem dodala sneg, sem umesala malo najtemnejsega rjavega trsnega sladkorja – molassis in zmletega kandiranega ingverja. Sladkor je bil nekoliko vlazen, ne sipek. Verjetno je vse to naredilo svoje. Zato pa nisem nic smetane sladkala.
Okus pa enkraten:)
Najbolje se obnese susiti pelate – podolgovate, cim manjse paradiznike.
Obvezno najprej soliti in nastalo vodico pivnati. Potem se lepo posusi.
V susilniku ni problemov.
Lep pozdrav Babi
Forum je zaprt za komentiranje.