Super branje za konec poletja
Vsebina je v bistvu zelo predvidljiva, šarm knjige je v tem, KAKO je napisana …
Mlademu, uspešnemu politiku podtaknejo afero in premier ga pošlje na zabačen otok (nekaj Susku podobnega), dokler se na zadevo ne bi pozabilo, da bi tam organiziral kakšno stranko, volitve ipd.
No, na otoku je večina ljudi stara nad 65 let, vsi so se vrnili z dela v Avstraliji, zato govorijo en čisto odštekan jezik, ki je mešanica italijanščine, dalmatinščine in avstralske angleščine, ki je kot bralec sprva ne razumeš, med branjem pa postaneš pravi mojster. V bistvu se naučiš “novega” jezika 🙂
Na otoku si naš junak ne more pomagat ne z mobitelom, ne z internetom … Pravzaprav je že osmi “poverjenik”, ki je prišel na ta otok – in vsi so z njega zelo hitro zbežali, ne da bi kaj opravili.
Otočane en *linc brigajo njegove stranke, volitve ipd. Skratka, znašel se je na koncu sveta. Seveda pa sčasoma spozna otok in se vživi v čudaško okolje, čudaške zgodbe, spozna te čudaške ljudi – in čez čas se mu v bistvu zdi čudaško življenje, ki ga je živel prej.
Seveda tale kratka in nepopolna vsebina ne more pričarati šarma te knjige – preprosto jo je treba vzeti v roke!
Vengo coj!
Jap, tudi mene je presenetilo, da so jo vrgli v Kapučino – je že res, da se Povjerenik bere kot knjige iz te zbirke, ampak vseeno … Se strinjam s tabo.
Morda pa so hoteli enostavno doseči boljšo prodajo, ker se knjige iz Kapučina pač bolje prodajajo kot knjige iz “resnejših” zbirk, ta je pa taka, da jo lahko z užitkom berejo tudi “kapučinarji” … Kdo ve, kaj je zadaj.
Nenazadnje pa nič hudega – bodo še kapučinarji za spremembo prebrali eno spodobno knjigo 🙂