Študij, služba – zadovoljni ali ne?
Včasih sem razmišljala takole:
Najbolje it študirat smer, ki me veseli. Verjela sem, če si priden, zagnan, se bo našla služba, tudi, če ta diploma ni ne vem kako iskana. Kar se tiče denarja sem tudi rekla, da bolje služba s področja, ki me veseli pa manj plačana, kot pa služba s področja, ki me ne veseli in dobra plača.
No zgodilo se je tako: študirala smer, ki me zanima. Po diplomi dolgo brez službe, samo priložnostna dela, nič zaposlitve. POtem končno služba, nekaj zamenjav porodnišk in tako naprej. Par služb zamenjala. No v glavnem sedaj redno zaposlena že kar nekaj let. Delo: niti malo povezano s smerjo, ki me veseli (v nobeni službi ni bilo povezano), plača pa mala.
Če bi se še enkrat odločala, bi šla študirat kaj takega, kar je bolj perspektivno in lažje dobiš službo in je bolje plačano. Tako bi vsaj lažje prišla do službe pa plača bi bila bolj spodobna. Delo bi bilo tako ali tako dolgočasno, ampak tudi sedaj mi je dolgočasno, samo potem bi bilo vsaj bolje plačano.
Tisti, ki ste se odločili za študij, ki vas je veselil pa ste vedeli, da niso to najbolj iskane diplome in načeloma ne preveč dobro plačane službe. Ste zadovoljni s tako odločitvijo?
Kaj pa tisti, ki ste raje kot tisto, kar vas zanima, izbrali nekaj kar naj bi bilo bolj perspektivno, ste zadovoljni?
V bistvu me zanimajo le mnenja tistih, ki so izbrali, kar jih je zanimalo pa v nekaj letih niso dobili službe s svojega področja? In pa tistih, ki so izbrali nekaj kar jih ni zanimalo.
Tisti, ki so izbrali kar jih zanima in tudi s tega dobili službo, tisto vem kako je mnenje :).
Upam, da bo debata predvsem s strani tistih, ki ste v omenjenih dveh situacijah.
Ni mi žal, da sem študirala to, kar sem – področje mi je še vedno zanimivo. Čaka me pripravništvo, delovne izkušnje se dajo dobiti. Poklic ni ne vem kako iskan, ni pa tudi med najtežje zaposljivimi. Vem, da bo težko najti službo, pa vseeno sem nekako optimistična. Opravljala sem že več del, ki pa seveda niso imela zveze s študijem. Večinoma so bila znosna (začasna pač), ne bi pa tega opravljala vse življenje oziroma me ne bi izpopolnjevalo. Upam, da bom dobila delo v smeri mojega zanimanja, nisem izbirčna, edino kot prodajalka v živilski trgovini ne bi rada pristala več za nič na svetu. Za zdaj se bom pač potrudila, da si naberem čim več izkušenj iz mojega področja in se na tem tudi izpopolnjujem.
Mogoče mi je kanček žal, da nisem študirala tega, kar sem pri prijavi dala na drugo mesto. Bilo mi je zanimivo, danes pa je med najpogosteje iskanimi profili 🙁 Če bi pa šla to dodatno študirat še zdaj, pa morebiti čez pet leti ne bi bilo več tako zaposljivo, tako da je težko narediti korak v tej smeri.
Takole: najprej sem šla študirati nekaj, za kar se mi je po koncu srednje šole zdelo, da me zelo zanima – med študijem sem ugotovila, da to ni to in da je, iskreno, pretežko zame…in sem zabluzila.
Nekaj let delala, kar je pač bilo, honorarno, redno, plača tako…bolj uboga…
Potem sem se sama lotila dela, ki me je veselilo. Ob družini in delu še diplomirala in zdaj počnem to, kar mi je res pisano na kožo.
Zaslužek tudi zdaj ni kaj dosti boljši, a odtehta dejstvo, da sama sebi krojim ritem in urnik dela in da mi je še vedno v veselje. Na ta račun sem se pripravljena odpovedati iskanju alternative, kjer bi mogoče lahko v žep pospravila kar nekaj več denarja….
Sicer mogoče ne pašem v to temo, ker nisem v klasični službi (s.p. in doma), a vendar: srečna sem, da sem se, četudi malo pozneje, našla v delu, to mi je bolj pomembno kot višji zaslužek.
Penzije pa itak ne bom imela ne jaz ne tisti, ki zdaj še računajo nanjo.
Nikar ne misli, da ti bo kaj napisal. Bi ti jaz, sem zelo prepričana, da bi ne glede na tragično pomanjkanje intuicije znala čisto dobro odgovorit na to vprašanje v nekem ne zelo slabem približku… ampak saj ni moja stvar.
Kar se teme tiče, pa moram reči, da sem zelo zadovoljna… s študijem, poklicem… z vsem… razen, da imam prevečkat občutek, da vse skupaj nima smisla…in to, da nisem edina, je samo še bolj scary.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Vizije pa ni zato, ker ni zaupanja, da se nekaj sploh splača početi.
Če je v ozadju prepričanje, da življenje na vsak naš trud odgovori s slabimi občutki…Kot, če grem pometat, nekdo pa za mano vztrajno po tleh trosi drobtine….Bi se prav tako začel spraševati, če ima moje delo in življenje sploh kakšen smisel….
Prijetni občutki so tisti, ki osmišljajo naše življenje.
Hm jaz imam res včasih problem s tem smislom. Kajje pa zate smisel no?[/quote]
Smisel je lahko karkoli, kar nam vliva lepe občutke. Kot pravim so lepi občutki tisti, ki življenje začinijo s smislom.
Ljubezen osmišlja življenje..Zato se strinjam s tabo, da ti manjka nekdo, ki te bo sprejemal in ti dajal lepe občutke….Na primer, če veš, da te doma čaka nekdo, ki te ima rad in boš srečna, ko prideš domov, boš v tem, da prideš domov, tudi videla smisel.
Ali pa, če se počutim prijetno, ko z vami komuniciram, bom v tem videl smisel..Če me boste le kurcali, potem v tem več ne bom videl smisla…:)
Pa če vendar vidiš, kako je vse skupaj nepravično? Da je vse skupaj naključje? Da imaš srečo, da si zdrav, da tako kot praviš imaš nekoga… pa a ni vse skupaj tako izmuzljivo, varljivo, relativno…? Meni je to scary… strah me je…
In ne ne rabim tipa… da bom to prenašala na njega, ker takega, ki bo to prenašal na mene, pa nočem več…
Se mi zdi, da je to preveč poceni, kar pišeš… to pa je res prizemljeno, ker kot da vidiš samo to.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Forum je zaprt za komentiranje.