Študij prevajalstva
Ne vem, no, a je tistemu strojniku (ne prevaja sicer iz angleščine, ampak iz italijanščine), res mogoče očitati, da je en luzer. Za Sovretovo pa kaj malega le moraš pokazati – saj ne, da so nagrade bog in batina, ampak prav slabi pa sovreta tudi ne dobijo.
Nisem na strani nobenih – tako med šolanimi kot med nešolanimi najdeš take in drugačne. Kot rečeno, v popravljanje sem dobila štiri zmazke (druge besede za to ne morem uporabiti), in to lepo porazdeljene dva izpod tipkovnice “priučenih in dva prevoda “pravih” prevajalcev. Če bi imela izvirnike še shranjene, bi jih z veseljem poslala na zasebno sporočilo – stvar bi bila smešna, če ne bi bila tragična. Ko pa je bil eden od teh prevodov deležen precejšnje hvale (ki je seveda šla moji kolegici), sem se dokončno odločila, da neham igrati tovrstno snažilko.
Katja, strinjam se, da je v redu, če izredno specifična področja kot so denimo medicina, farmacija, nuklearna znanost ipd. prevajajo tudi ljudje iz teh strok.
Ne strinjam pa se s tem, da takih tekstov ne bi mogel kvalitetno prevesti tudi diplomiran anglist z dovolj prevajalske kilometrine, ker pač ne pozna področja. Sama sem prevajala že zelo veliko različnih področij – tudi veliko strojništva, farmacije in prava. V vseh teh letih še nisem doživela, da bi mi stranka zavrnila prevod. Ni važno ali jaz razumem, kaj prevajam – važno je, da poiščem pravi izraz, da je prevod slovnično in stilistično pravilen. Kako dolgo zaradi nepoznavanja prevodne tematike iščem nek izraz, je moj problem – pomembno je, da pravi izraz najdem. Preden se lotim dela, ocenim ali nekaj lahko naredim ali ne. Če je treba za nek izraz poklicat 10 ljudi, pol dneva brskat po netu, iti v knjižnico – če sem prevzela prevod, bom naredila vse, kar je v moji moči, da ta izraz najdem in oddam dober prevod.
Toda danes tudi takšen perfekcionizem ni več dovolj, da bi dobila dovolj dela za preživetje – ker nas je takih dobrih šolanih prevajalcev veliko preveč. Prevajalske agencije in naročniki, za katere honorarno delam, so zelo strogi, čeprav sem za svoje delo tako mizerno plačana.
Diplomiran anglist (ne le študent anglist) ni blefer glede svojega znanja, ker z blefiranjem na tem študiju nikakor ne moreš narediti izpitov ali priti do diplome. Pri slovničnih izpitih in prevajanju ni nobene milosti – če ne znaš, če nisi res dober, pogrneš hitro in na celi črti. Študij angleščine na FF ni FDV-jevsko obkroževanje A,B,C odgovorov.
Moja kritika ni letela na strokovne prevajalce za področja kot so medicina, ampak na to, da leposlovje, običajne priročnike, psihologijo in podobne “splošne” knjige, poslovne članke, turistične zadeve ipd. prevaja vsak, ki ima par minut časa in seveda veze na pravem mestu. Na vikend in večerne prevajalce, ki vlečejo redno plačo v neki drugi službi, prevajanje pa imajo za dodaten vir dohodka. Ob poplavi brezposelnih je pritisk nešolanih “prevajalcev” še tisočkrat večji, nekateri bi prevajali tudi za 1 evro.
Kako se pri nas delijo nagrade za literaturo/literarne prevode? Veze in poznanstva, čuvajmo naš ljubosumno varovani vrtiček vez, poznanstev in medsebojnih uslug. Kako zaprte so slovenske založbe do novih in/ali mladih prevajalcev sem slišala zadnjič na literarnem večeru založbe Modrijan o dobrih in slabih prevodih. Uredniki založb me niso razočarali s svojo izborno aroganco in zaprtostjo. Ena izmed cvetk je bila, naj prevajalci prvih 5 let knjige prevajamo kar zastonj ali pa samo za “čast.” Me zanima, če je katera založba pripravljena izdajat knjige zastonj, torej samo za “čast”?
Vsako leto izide veliko prevodov in veliko med njimi jih naredijo novi/mladi prevajalci. Nekateri tudi zelo dobro, obstaja celo nagrada za mlade prevajalce, za katero ste najbrž že slišali.
Nič čudnega ni, da se človek v današnjih časih počuti življenjsko ogrožen, vendar napadanje brez argumentov tega položaja ne bo izboljšalo. Imate kake analize, ki kažejo, da leposlovje diplomirani anglist apriori prevaja bolje od koga, ki ni diplomirani anglist? Najbrž veste, da ima precejšnji pomen tudi znanje in uporabljanje ciljnega jezika. Seveda bi bilo mogoče stanje slovenskega prevajanja še izboljšati, vendar se da dokazati, da (tudi materialno) ni tako slabo kot v kakih drugih sorodnih težavah. Priporočam branje analiz CEATL.
“Študij angleščine na FF ni FDV-jevsko obkroževanje A,B,C odgovorov.” – to je aroganca, ne pa dejstvo.
Kar se tiče izdajanja knjig zastonj ali z izgubo, za čast – o tem je veliko napisanega, posebna tema, morda velja za začetek prebrati Chrisa Andersona, “Dolgi rep” – ta knjiga predvideva, da bo večina dela v kulturi zastonj, tisti na vrhu dolgega repa pa bodo dobro plačani. Pravzaprav je tako, z nekaj zaokroževanja, še marsikje drugje, ne le v kulturi. Čas za revolucijo?
Ja, če imaš v mislih “vikend” prevajalce tipa “od tajnice tamala rabi malo denarja za maturantski izlet, pa angleščino ima štiri, če je prfoksa ne bi zafrkavala, bi jo pa imela pet”, se strinjam s tabo. Izdelke takih človek res vidi skoraj vsakič, ko odpre kaka navodila za uporabo, denimo.
Se pa strinjam, da je to, kako prideš do založbe, prej loterija kot ne. Sama sem imela totalno srečo, šlo je za splet naključij, ne za poznanstva. Prvemu delu je sledilo novo … en urednik me je priporočil drugemu – in tako naprej. (Čeprav: če se zdaj ozrem po svojih prvih prevodih, me je globoko sram. Globoko.) Ni pa vse čisto brezupno. Pred tremi leti me je z založbe, za katero sem si res želela delati (nikoli nisem pisala na založbe), lepega dne poklicala urednica, ki je do takrat še v življenju nisem videla, in mi ponudila delo. S tem hočem povedati, da zveze niso nujna reč (najbrž pa pomagajo, o tem ni dvoma). Se pa strinjam, da je dandanes mladim prevajalcem še veliko težje, kot je bilo nam – in kolikor se spominjam, položaj tudi takrat ni bil rožnat. Ni pa bilo treba delati “za čast”. Honorarji so bili glede na življenjske stroške po današnjih merilih naravnost bajni.
Ja, anglist s kilometrino seveda lahko dobro dela stvari z različnih področij, vseeno pa je fino, da je vsaj malo specializiran. Sama sem tozadevno precejšnja ziherašica. Pretežno prevajam leposlovje in dela s kakih treh (dokaj sorodnih) področij, od tega sem eno študirala pod B, drugo pa na drugem faksu in se poleg tega z njim v praksi ukvarjala deset let. Knjig s področij, ki jih ne obvladam – če niso izrazito poljudna – raje ne jemljem v delo. Kdo drug bo to naredil bolje in z večjim veseljem, jaz pa se ne bom ne mučila in ne sramotila 😉
Ja, sem slišala. Je pa zanimivo preveriti sorodstveno/prijateljsko drevo kakšnega od teh nagrajencev… Že večkrat sem videla, da pri kakšnem znanem prevajalcu nenadoma na trgu vidiš še prevode njegove hčerke, njegovega sina, njegove sestrične… Ker nepotizma v Sloveniji seveda ne poznamo (mi pa že ne), so se prevajalskih spretnosti brez študija tujega jezika očitno nalezli kar z vdihavanjem hlapov očkovih ali mamičinih prevodov…
Hm, zakaj neki že gremo jezikoslovci študirat nek jezik, če ne zato, da pridobimo specifična znanja o tujem in materinem jeziku, ki nas ločijo od ljudi, ki tega niso študirali? V čem je že smisel študija, zakaj kar ne ukinemo vseh fakultet? Tako bomo lahko vsi prevajalci, vsi ekonomisti, vsi zdravniki, trg pa popolnoma svoboden, znajdi se.
Res je – en kitajski ali vietnamski prevajalec sta zagotovo še slabše plačana kot smo slovenski prevajalci. Ampak ne Kitajec, ne Vietnamec ne živita v Ljubljani, kjer je hrana mnogokrat precej dražja kot v drugih EU državah z veliko višjim standardom, da ne govorim o obdavčenosti honorarja.
Moja dobra prijateljica je študirala na FDV. Sama je rekla, kako močno razočarana nad svojim študijem in da se s takšnimi A,B,C izpiti ni prav ničesar naučila.
In to se vam očitno zdi povsem super, kajne? S čim pa naj kulturniki plačujemo položnice, s čim si naj plačamo hrano? Aja, od sončne energije bomo živeli, kot vetrnice!
Kar se tiče književnega prevajanja, danes žal je. V zadnjih letih sem prevedla nekaj precej zahtevnih monografij (zgodovina, umetnost…), žal so te založbe pristale v finančnih škripcih = konec novih projektov. In zdaj lahko pošiljam svoj življenjepis in maham s svojimi referencami in priporočili kolikor hočem – mojih mailov nihče še prebere ne. Na prej omenjenem srečanju so uredniki sami priznali, da ne sprejemajo več novih prevajalcev, še odgovarjajo jim več ne. S tem, da je izraz “nov” prevajalec zanimiv – sama knjige prevajam 6 let, pa imam še vedno status “nove” prevajalke…
Če bi bilo po moje, bi se tudi specializirala le za 3, 4 področja. Žal je to v zadnjih letih povsem nemogoče, ker je premalo dela… in tako pograbiš vse, kar ti pride pred nos, pa če se ti želodec obrača zraven ob tematiki, ki jo prevajaš. Ali tako – ali pa prazen hladilnik. Želodec zmaga…
Ojoj. Nisem ravno pristaš teorije zarote, zato predlagam operiranje s točnimi podatki. Nagrado za mladega prevajalca so doslej dobili Ana Samardžija, Saša Jerele, Borut Kraševec, Barbara Juršič, Barbara Skubic, Nada Grošelj, Katja Zakrajšek,Tatjana Jamnik, Julija Potrč in Stana Anželj. Kakšnih znanih prevajalskih priimkov tu ne vidim, če pa je kdo iz jezikoslovne družine, to nemara pomeni povečan vpliv knjižnega okolja in morda tudi boljšo genetsko zasnovo za jezike. Nismo vsi za vse enako nadarjeni, tudi okolje na nas različno vpliva. Besne opombe o kvaliteti študija in o kvaliteti prevodov so na vaši strani načelne ali zasnovane na mnenju dobre prijateljice, pričakovati bi bilo kaj bolj objektivnega. Ali vsaj lastno izkušnjo. Jaz jo imam in je drugačna od vaše.
CEATL je Conseil Europeen des Associations de Traducteurs Litteraires, torej so primerjave z Vietnamom in Kitajsko neumestne. Ti državi Sloveniji nista sorodni.
Teorije o vezah in poznanstvih, tako pogoste v Sloveniji, so metanje peska v oči samemu sebi. Vse založbe iščejo kvalitetne sodelavce, ene jih iščejo bolj, druge manj, ene plačajo več, druge manj, kvalitetni še zmeraj lahko izbirajo. Koliko založbam ste ponujali svoje konkretne prevodne predloge, v katerih literarnih revijah ste se dokazali s prevodi zahtevnih del, da bi založbe sodelovanje ponudile vam? Opomba o petih letih zastonj dela je najbrž merila na to, da se je treba najprej dokazati, preden kaj zahtevate. Tudi U2 so prve koncerte igrali zastonj. Pa tega ne počnejo več, ni pa vsak bend iz garažnega postal stadionski. Tudi Dane Zajc in Tomaž Šalamun sta prvi knjigi izdala v samozaložbi.
Da bo večina dela v kulturi zastonj, se mi seveda ne zdi super. Sprašujem pa se, kdo naj delo, za katerega ni ne tržnega ne kulturnega interesa, plača. Že ohranjanje teh dveh interesov peša. Ne le v Sloveniji.
V mojem sorodstvu ali družini nihče ni nadarjen za jezike, pisanje ali prevajanje. Zaradi svojih jezikovnih sposobnosti sem od 1. letnika gimnazije in na faksu prejemala Zoisovo štipendijo za nadarjene. Očitno imam genetsko zasnovo za jezike od kakšnega vanzemaljca…
Podatki v tej študiji so stari več kot 4 leta. Iz praktičnih izkušenj z večimi založbami vem, da je kar nekaj podatkov, ki so tam navedeni za Slovenijo, netočnih. Situacija pri nas je veliko slabša, kot je tam predstavljena. In če nam je cilj biti boljši le od kakšne Litve ali Estonije, slabši pa od večine razvitejših evropskih držav…
Seveda – zato pa nam mediji vsak dan servirajo novo nepotistično afero iz samega vrha države.
Založbe NE IŠČEJO VEČ nobenih novih/odličnih/svežih/zanimivih/kakršnihkoli prevajalcev, temveč so zmanjšale obseg izdanih knjig, ki pa jih dodelijo izključno starim mačkom. Prav nič več jih ne zanima množica željnih in obetajočih prevajalcev tam zunaj. O tem so se uredniki izjasnili na že omenjenem srečanju. Založba Modrijan ima to napisano tudi na svoji spletni strani. http://www.modrijan.si/slv/Zalozba/Zaposlitev-in-honorarno-delo
Vsem založbam, ki sem jih našla v PIRS. 95% brez odgovora, 5% odgovorov “ne iščemo novih prevajalcev”.
Skupno sem prevedla 14 knjig – in to ne knjig za otroke ali romanov za na plažo.
Sicer pa bo dosti izpiranja žolča… upam, da bo to svarilo kakšnemu mlademu wanna-be študentu, naj v tej državi ne sanjari o študiju tujih jezikov ali o prevajanju (kakršnemkoli, ne le knjižnem), razen v primeru, da si je za življenjski cilj izbral postati in ostati finančni revež. Ah yes, in še kot virtualna krepka brca v rit kakšnemu izmed teh “prevajalcev”, ki nam anglistom za hobi skače v zelje, čeprav ima redno službo kje drugje.
Me veseli, da bo izpiranja žolča konec. Če ste prevedli 14 knjig, vsekakor niste nova prevajalka in pravzaprav čudno, da vas katera od založb, s katerimi ste sodelovali, ni že uvrstila med stare mačke, ki jih kritizirate. Razlogov za to ne bom ugibal, v tej polemiki pa vidim, da se vam podatki zdijo netočni, če se ne ujemajo z vašimi izkušnjami (raziskava CEATL res ni čisto sveža, vendar je bila narejena po enaki metodologiji po vseh državah, in povsod se je medtem položaj poslabšal), da omalovažujete druge kulture (prej Kitajsko in Vietnam, zdaj Latvijo in Estonijo), da iz splošnega brez konkretnosti prehajate na posamično (če so politiki slabi, so slabi tudi založniki – potemtakem morda tudi prevajalci kar prirejajo po svoje, kakor se jim zdi, kakor baje nekateri frizirajo bilance?) in potem lastno resnico prilagodite v splošno – če založbe ne odgovarjajo meni, ne sprejemajo novih prevajalcev … Pogled v cobiss pokaže nekaj drugega.
Založbe pa so res zmanjšale obseg izdanih knjig. Ste na Modrijanovi strani, ki jo citirate, ali na omenjenem pogovoru morda preslišali, zakaj? Ali se vam zdi, da to ni nekaj, kar se vas tiče?
Še nekaj bolj splošnega za, kot pravite, “wanna-be” prevajalce: če pošljete na založbo svoj CV in napišete ‘prevajal bi’, odgovora najbrž ne bo, vsaj pozitivnega ne. Nihče ne bo v težkih časih tvegal na slepo. Najbližje uspehu vas pripelje, če predlagate kako konkretno knjigo, ki sodi v program založbe (z njim se je dobro seznaniti, če hočete sodelovati) in priložite nekaj strani testnega prevoda. Tako je narejenih nekaj korakov naprej. In še nekaj – literarni prevajalec ni samo najeti eksekutor, ki prevede, kar mu naročijo, in pobere plačilo – oziroma vsaj tisti, ki so najbolj cenjeni, niso taki (oglejte si seznam Sovretovih nagrajencev, to so odlični poznavalci literatur, iz katerih prevajajo). Bori se za svoje avtorje, jih predstavlja in uveljavlja na vse mogoče načine, tudi z (morda celo brezplačnim!) prevajanjem za literarne revije, pisanjem o njih za medije in tako dalje. Podobno kot številni drugi poklici mora ne samo delati, ampak tudi ustvarjati družbeno potrebo za svoje delo.
Postaviti na nasprotna si bregova Prevajalko in Katjo10 je popolnoma zmotno. V več točkah se namreč strinjata, čeprav mogoče Prevajalki in še komu očitno to ni preveč jasno. Obe trdita, da ni prav, da prevajajo tudi tisti, ki niso podkovani, in obe imata seveda prav. Ampak, draga Prevajalka, čeprav se je mogoče Katja10 na začetku svoje prevajalske poti še kalila, kot sama odkrito pravi, vemo, da se je vendarle izbrusila v odlično, vrhunsko prevajalko (to je preverljivo, njena identiteta ni popolna neznanka, ker se je na tem forumu večkrat izpostavila in razkrila). Upam in želim si, da je tudi Prevajalka tako dobra. Vprašanje, ki se tu zastavlja, je tudi, koliko študij prevajalstva nudi nujno potrebne praktične vaje in splošnega znanja kulture, jezika in civilizacije, in koliko temelji na teoriji prevajanja, ki je pri praktičnem delu samo delno koristna.
Da založbe ne iščejo več prevajalcev, niso krive one, temveč naši vrli vladniki in zakonodajalci. S tem je pot k tistim založbam, ki jih zanima samo lastni dobiček ali preživetje, še bolj gladko utrta nesposobnim amaterjem s poddumpinškimi cenami.
Kar pa se tiče očitka glede sorodstvenih vezi, ki so v tej deželi očitno prepovedana, naj sam zase zgovorno govori primer družine treh odličnih Gradišnikov.
Draga Prevajalka, razumem tvojo jezo: sama si vložila ogromno truda v študij in potem v delo, potem pa se pojavi nekdo, ki za nizek honorar odjeda delo in ga celo slabo opravi. Ampak ne izključujmo možnosti, da so in so bili (redki) ljudje, ki so sicer brez tvoje izobrazbe, vendar so naravno talentirani in so z velikim trudom vendarle ustvarili mojstrovine. It’s that simple.
Prevajalka je napisala, da je diplomirana anglistka, ne diplomirana prevajalka. Jaz sem sicer diplomirana francistka in nemcistka, lahko pa potrdim, da je pri študijih tujih jezikov na Filozofski fakulteti velik poudarek na spoznavanju književnosti, kulture in civilizacije nekega jezika. Na vseh tujih jezikih imamo predavanja in vaje s tujimi profesorji in ob koncu študija zelo dobro poznamo književnost tega jezika, ker moramo vsako leto opraviti več izpitov iz književnosti po različnih obdobjih. Poleg tega imamo tudi mi zahtevne izpite iz prevajanja. Meni se je zdel študij jezika boljši kot študij prevajalstva, ker smo imeli veliko več predmetov književnosti kot pa prevajalska smer. To mi je bilo res dragoceno, ker smo debatirali o poeziji in romanih, pogledali še kak film in ga primerjali s knjigo… Trados uporabljat se pa res ni problem sam naučit.
Pozdravljeni,
trenutno zaključujem srednjo ekonomsko šolo v Kopru in me jeziki zelo veselijo ter zanimajo.
Že nekaj časa si ogledujem predmetnik Italijanistike na Fakulteti za humanistične študije, vendar bi rada študirala tudi angleščino katera mi tudi bolj leži.
Videla sem tudi študij prevajalstva v Ljubljani, ampak po temeljitem pogovoru doma mislim, da bi si bivanje in ostale stroške v Ljubljani težko privoščila.
Torej zanima me, če se vpišem na študij Italijanistike, po le tem končanem, grem lahko še posebej študirat angleščino? V mislih imam, če obstaja kakšen izpit, tečaj ali karkoli, ki se ga opravi da imaš priznano znanje angleščine?
Upam na čimprejšnji odgovor, hvala in LP
Pozdravljena,
študij prevajalstva imajo po novem tudi na FHŠ v Kopru, le da se zdaj imenuje Medkulturno jezikovno posredovanje, izbiraš pa lahko med kombinacijama angleščina-italijanščina in angleščina-francoščina.
Več si lahko prebereš na spletni strani:
http://www.fhs.upr.si/sl/studenti/studij/studij-1-stopnja/medkulturno-jezikovno-posredovanje/
Medjezikovno posredpanje je enopredmeten študij, v Ljubljani imaš na razpolago kombinacije z angleščino in nemščino/francoščino/italijanščino. Španščine na žalost ni in je do konca recesije tudi ne bo. Tudi ne moreš kombinirati študija španščine in mjp, ker je ta, kot rečeno, izključno enopredmeten. Lahko pa študiraš mjp – drugo kombinacijo, španščino pa razvijaš in vzdržuješ sama. Prevajalsko znanje se prenaša z enega jezika na drugega.
Še ena možnost je, da narediš BA iz španščine in še enega jezika in potem na MA vpišeš vsaj nekatere predmete na prevajanju, ampak bolj natančno se pozanimaj na ff.
Primerjalno in splošno jezikoslovje sta nekaj popolnoma drugega, to sta programa, ki usposabljata za znanstveno kariero na področju jezikoslovja.
Draga Karmeen,
španski jezik in književnost se kot študijska smer izvaja zgolj v Ljubljani na Filozofski fakulteti. Sama sem študentka te smeri in moram reči, da če te španščina resnično veseli in si se pripravljena poglobljeno učiti o jeziku, potem je smer definitivno prava izbira. Vendar pa te želim opozoriti, da če nisi že v srednji šoli (gimnaziji) imela španščine (bodisi kot drugi ali tretji tuji jezik), boš prisiljena vložiti ogromno truda v usvajanje snovi, sploh na začetku, ker drugače enostavno ne bo šlo skozi. Nočem te prestrašiti, ampak taka je realnost (na žalost ali na veselje..).
Praviš, da te zanima prevajalstvo. Po mojem mnenju je človek, ki določen jezik (do)študira (to pomeni, da pozna vsa morfološka in sintaktična pravila ter jezik zna pravilno uporabljati), v rahli prednosti glede slovnične pravilnosti besedil, ni pa tudi nujno, da bo napisal boljši prevod (bolje rečeno, da bo vsebinski prevod boljši). Seveda pa se vsebino oziroma besedišče da izpiliti z branjem, branjem, in še enkrat branjem. 🙂
Upam, da ti bo moj zapis vsaj malo v pomoč pri izbiri študija (ki je nenazadnje tvoja odskočna deska za kasnejši karierni uspeh), ter da je jasen in te ni preveč zmedel, kako naprej. 🙂 Želim ti veliko uspeha na tvoji poti, pa še nasvet: Ne sledi svojim sanjam, temveč jih lovi! 😉
Saj najbrž lahko še zamenjaš, ne? Če veš, da hočeš prevajati, greš menda ja študirat prevajanje. Če hočeš delat v vrtcu, tudi ne greš študirat razrednega pouka …Tisto angleščino potrpiš, v enem od jezikov, ki sta ti bolj všeč, uživaš, ta drugega vzdržuješ sama in potem lahko delaš tudi samo s svojima najljubšima, če hočeš. Saj prevajalsko znanje se prenaša.
Tina, saj boš tudi na študiju NEM in ITA imela predmet prevajanje. Glavno je, da se ti obeh jezikov dobro naučiš, če pa boš hotela kasneje prevajati, se boš pa itak morala na novo naučit terminologije posameznih področij, ki jih boš prevajala – s prakso. Jaz delam kot prevajalka, pa mi nič ne manjkajo tisti predmeti s prevajalske smeri, sem se pa res dobro naučila slovnice izbranega jezika – veliko bolje, kot bi se je naučila na prevajalski smeri.