Študentsko delo
Js osebno sem zato,da bi tudi redni študentje mogli plačevati študij. Vsak eno določeno vsoto. Kr zdasj pa izredni krijejo/mo vse. Na mojem faxu je šolnina 300 000 na leto. Če bi morali plačevati še redni,bi se ta cifra ziher zmanjšala. Drugače pa sem redno zaposlena-prav tako mi trgajo preko 20 000 dohodnine na mesec in še za fax porabim zlo velik denarja (vsak teden 3x v MB,pol še morš neki jest,pa so razni kolokviji,ki jih je treba plačat-smučanje,plavanje,jadranje,…)
No,to je samo moje mišljenje.
Se ne strinjam s Petro, ki ugotavlja da bi morali tudi redni študentje plačevati šolnine. Potem sploh ne bi blo več razlike med rednim in izrednim. Redni študent pa postaneš tko, da imaš pač dovolj točk za sprejem na fax. Sej nismo Amerika in ni nujno da vse za njo ponavljamo.
Kar se pa tiče obdavčevanj je pa res brezvzeze. Še tisto, ki bom zaslužila mi bojo neki vzel. Študente pa ponavadi ponucajo za vsako delo, tako da moraš imet res srečo, da dobiš delo, ki se tiče svojega študija in ki ti bo prišel prav v iskanju službe. Jaz recimo delam v “pisarni” (ne nimam svoje lol) in me pač ponucajo za vsak drek po domače.
Malo drugače bi si moral izmislit ta nadzor nad študentskimi deli, se pa strinjam, da bo sedaj veliko manj podajanj napotnic med prijatelji.
Tinko, saj zato sem pa ponudila rešitev v obliki štipendiranja vsakega študenta. jaz si idealne študij predstavljam nekako takole:
– vsi študentje bi morali živeti v kampusih, ki bi bila neka univerzitetna središča. Zakaj? prvič, da okusiš preživeteje samega sebe. To naredi zelo zrelo osebnost. Tudi ekonomsko gledano so kampusi zaprte komune z popolno infrastrukturo. V takem majhnem svetu bi se lahko naučili vse tisto, kar jim zunaj tega sveta omogočajo drugi, seveda proti plačilu.
-vsi študenje, ki so dosegli neko raven točk (s svojim trdim delom), bi morali dobiti štipendije. Ne le izbranci. Ostali bi morali plačati šolnino, vendar neko zmerno ceno, z ugodnimi krediti, ki bi bila celo vračljiva s strani univerze, če bi študent dosegel z ocenami neko raven točk.
-prehrana na bone
-in nekatere ostale ugodnosti, ki pri nas kar laufajo
-vračanje šolnine, če študija ne končaš
-še ena stvar, ki se mi sviđa pri skandinavcih je, da se odločajo za študij šele po tem, ko v eni firmi delajo, si pogledajo svet, ustvarijo družino, potem pa gredo študirat, ker točno vedo, kaj bi radi izpopolnili v svojem nadaljnem delu in se lažje odločijo za študij, ki jim ustreza
-in še nekaj kar me grozno moti, ko si že omenil dolgočasna predavanja… Razlika med študenti iz moje stroke v sloveniji in iz skandinavskih držav je sledeča: teoretično znanje je nekako enako. “Field knowledge” in inovativnost v metodah sta pa popolnoma neprimerljiva. Na terenu nas šišajo 400/h. Mi si terensko delo pridobivamo z delom po firmah (če sploh dobiš), oni si izkušnje pridobivajo na faksu. ker je znanje dosti bolj sveže in ažurno, jih firme kaj rade vzamejo, saj univerza pomeni neko določeno kapaciteto novih spoznanj.
Ne vem no. Bodimo/ bodite pravzaprav/ dobri aktivni študentje in predlagajte kaj bi lahko še spremenili. Kako bi bil študij lahko kvalitetnejši, ugodnejši itd… Potem volite utrezne kandidate in morda celo dobite počasi kakšne fenomenalne ugodnosti. Morda celo to, da bo država plačala absolventski izlet, ker je praznenje hormonalnih vrečk enostavno nuja za nadaljne kvalitetno življenje na področju strokovnosti in bistrih možganov :DDD.
Kaj se dogaja z našo intelektualno smetano, ki se pusti tako hudo vozit scat, da jo izkoriščajo? Še sedaj mi ni jasno, da imajo programerji za projekt, vreden 10 000 000, 00 sit urno postavko 1500 na uro.
Glede “prostovoljnega” dela pa…. Bilo bi možno, če bi bili izpolnjeni ostali eksistencialni pogoji, ki sem jih naštela gor. Za reference se je potrebno namreč potrudit.
Popcorn, a veš, nekaj je teorija, nekaj je pa realno življenje. In v tem realnem življenju je tako, da na naših faksih potekajo predavanja in vaje tako, kot je napisal Tinko. In bodo gotovo še dolgo, saj nekega utečenega sistema ne boš čez noč spremenila. In da diplomant, ki je samo študiral, ob koncu študija še ni uporaben za konkretno delo.
Osebno cenim vse mlade ljudi, ki redno študirajo in zraven še delajo, saj je to dokaz, da so odgovorni in bodo znali vzeti usodo v svoje roke (ne bodo sedeli in čakali, kdo jim bo pomagal preko ovir). Sama sem študirala ob delu in svojo plačo v mladih letih porabila za študij. Zato vem, da ko si mlad, ni noben problem delati in študirati. In s trditvijo, da zaradi tega drugim odžirajo službe, se tudi ne strinjam – o tem sem že pisala v prejšnjem postu.
Tale akontacija se bo obračunavala med letom, pri dohodnini se bo pa vračala. Kunštna logika, ni kaj! Pa ali se bo res od teh akontacij nateklo v državno blagajno toliko profita (obresti, dividende?), da bo pokril stroške dodatnega administriranja?
Lejla. Tudi jaz sem redno doštudirala in tudi jaz sem delala v času študija. Opravljala pa sem sistematizirano delo, za katerega ni bil nihče zaposlen. Zato sem ga opravljala kot študentka. Sedaj sem dobila tu službo in so me zaposlili na isto delovno mesto. Govorim iz svoje izkušnje, zato bo to moje zadnje dejanje. Zame sreča, za nekoga, ki pa je bil med tem časom z dovršeno izobrazbo na zavodu, pa morda ne. LP
in še to, lejla… Če je bilo možno uvesti devetletko, je možno spremeniti tudi stvari v študiju. Potreben bo čas. Ne vem zakaj se ti zdi to tako imaginarno??? Iz teorije namreč nastane praksa. Za vse izvedbe se rabi nek model, zato…. Glede na to da si doštudirala bi to verjetno lahko tudi vedela. vendar kvaliteta našega študija…. saj pravim, ni ravno najboljša.
No, vidiš. V času študija si na delovnem mestu osvojila vse “finte” praktičnega dela, zato si dobila zaposlitev. Ker si bila pridna in si prosti čas porabila za delo. Ni rečeno, da si imela samo srečo, izrabila si priložnost, ki jo mnogi ne – če jim znese. O kvaliteti študija enih in drugih pa ne bi razpravljala; dejstvo je, da se učiš vse življenje, če hočeš na nekem delovnem področju nekaj doseči.
Zdaj se že ponavljam, ampak – ali si se kdaj postavila v položaj delodajalca? Da si usposabljaš delavca in zraven plačuješ najvišje prispevke in davke na delovno mesto v Evropi? Ali ne bi tudi ti raje vzela študenta, da bi v času, ko se še privaja na bodoče delo, plačala po tvojem mnenju sprejemljivo ceno? Ali si že kdaj na svoje stroške učila na delovnem mestu kakšnega pripravnika ali diplomiranca?
Načina izobraževanja ni mogoče spremeniti tako hitro, kot uvesti devetletko. Devetletka je za osnovno šolo, fakulteta pa naj bi že usposabljala za konkretno delo. Ne more, dokler je njena povezava s konkretnimi delovnimi okolji tako minimalna (vsaj dodiplomski študij). Zakaj je tako, ne vem, najbrž ima svoj vpliv tudi finančna ne-podpora države. Dokler je na faksih zaposlena množica asistentov (po mojih izkušnjah tudi profesorjev), ki berejo s prosojnic javno objavljeno snov, je težko kaj spremeniti. Imaš konkreten predlog? Pa ne mi govort o komunah – koliko jih pa je na svetu in kako uspešne so? In predvsem, kako dolgo? Sama sem nasprotnik uniformiranosti in univerzalnih rešitev, ker ne usposabljajo za življenje. Le-to ne poteka po predvidljivih tirnicah in vsak mora v sebi poiskati ustvarjalnost in moč. Študenti, ki si ob delu iščejo in najdejo zaposlitev, so na pravi poti.
“še ena stvar, ki se mi sviđa pri skandinavcih je, da se odločajo za študij šele po tem, ko v eni firmi delajo, si pogledajo svet, ustvarijo družino, potem pa gredo študirat, ker točno vedo, kaj bi radi izpopolnili v svojem nadaljnem delu in se lažje odločijo za študij, ki jim ustreza”
O tem sem tut jst razmišljala. Namreč odkar delam v odvetniški pisarni me je pravo začelo bolj interesirat, kot tista suhoparna teorija v SŠ ali titega nekaj Gospodarskega prava na faksu..in če bi to prej vedla, bi se mogoče celo odločila za študij prava in ne ekonomije…
Mogoče bi mogli preden bi se vpisali na faks imet ene 2 let delovnih izkušenj kot pogoj za vpis na nek faks kar bi potrdilo naše zanimanje za študij na določeni fakulteti. Seveda bi mogla potem država imet nek sistem zaposlovanja pre-študentov, ipd. Mislim, da bi blo tko velik manj falirancev oz. bi velik več študentov res študiralo in kasneje dobilo zaposlitev v stroki, ki jih zares veseli.
Blondy, mislim, da nek podoben sistem furajo v Avstraliji, pa nisem preprican. Iz enakega vzroka, kot ga ti sedaj opazas glede prava, sem se jaz sploh vpisal na fakulteto… ceprav sem prej mislil, da je ne bom nikoli videl… to pa zato, ker sem bil na tehnicni srednji in se resnicno neumnosti, ki me niso zanimale nisem bil pripravljen uciti…
Lejla, sprašuješ: “Tale akontacija se bo obračunavala med letom, pri dohodnini se bo pa vračala. Kunštna logika, ni kaj! Pa ali se bo res od teh akontacij nateklo v državno blagajno toliko profita (obresti, dividende?), da bo pokril stroške dodatnega administriranja?”
Ne vem, če je to vprašanje provokativno ali ne, ampak samo preračunaj si, koliko država v enem letu nabere (brez obresti in obračanja denarja), če 12 mesecev samo 100 študentov (recimo, da so to absolventi, ki nimajo več obveznosti), ki zaslužijo po 150.000 na mesec, odvaja akontacijo v višini 25%. (Če pa odvajajo akontacijo v višini 12.5%, pa jim ob odločbi tako ali tako zmanjka in morajo “doplačati”).
Če zaslužijo vsak mesec toliko, potem denarja ne dobijo povrnjenega (1.800.000 na leto).
Torej, se jim splača pri 100 študentih? Kaj pa pri 1000?
No vseeno ni zadnje dejanje. Se moram preklicati….
Kaj se državi bolj splača…. Imeti več redno zaposlenih ali da zaposlujejo študente? Za delodajlace nam je jasno in ne bom se spuščala v njihovo kožo, ker sem prevečkrat doživela, da so meni plačevali tako hudo malo, kljub svojim bogatim prihodkom. In da bi mi potem še postavljajo pogoje ob redni zaposlitvi, kot se zgodi marsikateri, kdaj lahko rodim…. mislim, ni vredno besed.
Nadaljujem… Ker se je pokazala grozna finančna luknja, so študente obdavčili, ker je enostavno ogromno ljudi delalo preko š. napotnic. Kdo pa je bolj upravičen do dela in rednega mesečnega dohodka? Vem da je težka odločitev, ker denar rabimo vsi, vendar bi se moralo misliti predvsem na tiste, ki so na zavodu in bi imela država z njimi več v svoji državni blagajni, s tem pa bi se našla neka konstruktivna rešitev morda tudi za študente, da bi imeli neke “redne prihodke” v obliki štipendij.
Tudi ti študentje bodo nekoč na zavodu, le redkim pa bo uspelo priti do istega delovnega mesta, ki ga opravljajo kot študenti. Pravim, da ni prav, kakor stvari stojijo sedaj.
Sreča zame, da se je zaradi sistemske luknje naredilo zame tako, kot se pač je. Ni pa prav iz vidika splošne organizacije zmanjševanja nezaposlenih.
In še to…. Vse fint praktičnega dela sem osvojila že prej, ker je bil to enostavno moj hobi v mladih letih. Kje pa v firmi dobim list papirja ali ključe, se pa lahko nauči vsak v roku nekaj dni.
Ker se me je že nekdo privoščil in me spljuval, ja bravo, če pa si zbolel, se polomil potem je jasno, da si čisto upravičeno podaljšal študij. Toda takih opravičenih primerkov je vsega skupaj nekaj procentov.
Drugače pa, včasih smo imeli študij ob delu. meni se zdi edino prav, da če študent dela zato, da si zagotovi eksistenco je prav, da mu delodajalec plača vse prispevke in da posledično država prizna delovno dobo. Če bi za vs delo veljali enaki pogoji, bi bilo več ljudi, ki bi vplačevali v državno blagajno in potem bi bile lahko prispevne stopnje manjše. Tako pa cca 150 000 ljudem nihče ne plačuje prispevkov in to kljub trmu, da delajo šihte po 8 in več ur.
Samo še to, potem bom pa dala mir.
1. V svoji izjavi glede stroškov administriranja sem mislila na tiste študente, ki delajo “v mejah normale” in jim bo država ob izdani odločbi za dohodnino vrnila akontacijo dohodnine.
2. Pri delu, za katerega se zahteva visokošolska izobrazba, je ponavadi premalo, da veš, kje se dobijo ključi od pisarne. Odvisno od dejavnosti, vsake ne moreš imeti za hobi, ker moraš poznati konkretna opravila in celo konkreten problem, ki ga rešuješ.
3. O delodajalcih nebi, vem, da so nekateri izkoriščevalski, ampak vedno rečem, naj vsak sam proba prevzeti odgovornost za posel in dohodek.
4. Že v prvem pisanju sem napisala, da bi država s svojimi mehanizmi morala preprečiti, da nekateri delodajalci ne bi preko študentskih napotnic izplačevali plače svojim delavcem, ki so starši ali tete in strici ali kaj vem kaj še od teh študentov. Inšpekcija najde samo majhen del teh primerov.
5. Ko sem iskala delavko za nadomeščanje (porodniški dopust), na Zavodu za zaposlovanje nisem našla nič uporabnega. Zamislila sem se, ko mi je referentka rekla, da “tisti uporabni” pri njih niso prijavljeni več kot štiri mesece. Najbrž so imeli koristne hobije in so si nabirali dodatno znanje s študentskim delom. Vse priznanje, Popcorn, ti si šla pravo pot. Mislim, da ti manjka malo realnosti, a prosim, ne zameri.
Lep večer vsem in uspešen začetek novega delovnega tedna.
1. V svoji izjavi glede stroškov administriranja sem mislila na tiste študente, ki delajo “v mejah normale” in jim bo država ob izdani odločbi za dohodnino vrnila akontacijo dohodnine.
Če študent zasluži cca 110.000 na mesec (kar je povsem realno pri poučevanju, prevajanju, programiranju in ostalem strokovnem delu – večina študentov zraven tudi brez težav redno študira) in ga starši prijavijo kot vzdrževanega člana (pa čeprav morda živi v LJ in si sam plačuje najemnino, hrano + ostalo), NE DOBI nazaj akontacije dohodnine.
Oprosti, meni se 110.000 za strokovno delo zdi pod “mejo normale” + od tega plačam (če se ravnam po navodilih države, da ji nisem dolžna čez leto in pol) 22,5% odstotkov (oz. 25% odstotkov + mi priznajo normirane stroške) in mi ostane točno 85.250. Meni se to ne zdi v mejah normale.
Zakaj ne? Ker prevajam in lahko s prevajanjem v enem tednu (če dopoldne študiram, popoldne/ponoči prevajam > se ti to ne zdi v “mejah normale”?) zaslužim toliko kot ostali v enem mesecu. V svoje znanje in študij, ki ga zaključujem (sem absolventka) pa sem vložila veliko truda in predvsem veeeeliko denarja, ker mi študijski program v Sloveniji ne omogoča kvalitetnega znanja.
Kaj bo z redno zaposlitvijo, si sploh ne upam pomisliti. Čaka me avtorska pogodba, ki bo ravno tako žalostna kot študentska napotnica.
Forum je zaprt za komentiranje.