strahopetka

Zdaj je čas, ko se vsi veselimo dopustov. Pa me zanima, če je še koga strah (globine) morja?
Da ne bo pomote, jaz grem zelo rada na morje, mi je všeč podnebje, morski zrak, plaže, sprehodi… imam pa grozen strah pred globoko vodo! Spodaj berem o čolnih, me kar spreleti groza, da bi jaz mogla it nekam s čolnom… Še na trajektu mi ni ravno prijetno.
Sicer rada plavam, ampak samo dokler voda ni pregloboka…Že če gre kdo od bližnjih mal dlje plavat, mi ni prijetno.
Ima še kdo podobne “težave”?

Se opravičujem, sem zamenjala ime in naslov teme.:(

Moja znanka.
Je bila prav smešna ko smo bili skupaj na morju. Dokler je vedela da z nogami doseže do tal je plavala brez vsakega problema, kakor daleč si hotel. Ko pa je enkrat ugotovila, da ne doseže več je bilo pa konec.
Jo je potem kolega enkrat zafrkaval-ko je še lahko dosegla do tal-da je šla predaleč, da ne bo več dosegla. V isti sekundi je nehala migati in se utapljati, pa čeprav bi morala dati samo noge na tla.

Mi smo to vse obrnili na zajebancijo, vem pa da zna to biti resen problem…

jaz pa globoko vodo naravnost obožujem, če ni več kot tri metre globine se prav ne maram kopat, tako da vedno pobegnem čimdalj od obale in potem v miru plavam sem in tja.

Te občudujem, res!

Pa mal ti zavidam.;)

ma sploh nevem,cesa bi se bala.. Td ku se potapljam na 30m me ni strah.. 🙂

Jaz imamo tudi globoko vodo raje kot plitvo.
V plitvi imam kar strah, da bom s koleni podnu podrajsala. V bistvu sploh ne morem plavat, če lahko stopim na tla.

Joj, dobre ste!:) Očitno sem res mal čudna…

Sej sploh ne vem česa me je strah – težko razložim, pač globoke vode.:(

Smo imeli možnost it na nek izlet z eno manjšo ladjo, brezplačno – ampak nisem šla, ker je bilo še napovedano slabo vreme…
Se spomnim ko sem “mogla” it na Bledu na otoček – strah en teden prej…:)

Evo, nisi edina. Že, ko berem te odgovore o plavanju v globoki vodi, me kar stiska v prsih. Pa dobesedno mi je slabo, ko gremo s tamalimi na sprehod in zavijemo na kakšen pomol. Gledamo dol ribice v tisti črni vodi…o groza! In privezi čolnov, tisti štriki globoko v vodi…. Evo, imam že potne dlani.

Lep pozdrav in uživajte na morju,

Kot bi jaz pisala…

mene je strah goloboke vode če plavam. če sem na čolnu pa ne. v zraku pa uživam in se čudim, da je koga strah.

Menda bo to nek strah globoko zakoreninjem v nama. Nekdo mi je nekaj razlagal o prejšnjih življenjih in naj grem na regresijo (nekaj takega), da se soočim s tem. No, kaj veš? Morda je res kaj na tem in sva bili lahko na krovu Titanika :)))) Med njegovim potopom, seveda.

Lp

Ne me spominjat na Titanik.:)

Ja, najbrž je res kaj na tem, ampak se tolažim, da je tudi nizka voda za take kot smo mi.:)

Lp

Jaz se pa globoke vode v načelu ne bojim, imam pa neprijeten občutek, če plavam sama v vodi in me včasih prešine, da bi bil lahko v bližini kakšen primerek kakšne večje ribe ali pa m.psa. Vem, da je to zelo majhna možnost in vseeno plavam, ampak nekako nelagodno mi je pa vseeno.

Jaz sem bila, po moje, v prejšnjem življenju morska deklica :-). Voda je moj element, obsesija, ljubezen, pa naj bo nizka ali globoka.

Ni šans, da grem v vodo, kjer ne dosežem dna z nogami! Plavat mislim, celo na bazenu ne grem tja, kjer je voda globlja.

Obupen strah, pa najbrž malo pogojen tudi s tem, da nisem neka super plavalka.

Mi pa ni problema čoln ali ladja. Na pomolu pa ja, mi gre mraz po nogah, ko gledam v globino!

Kot majhno smo se z otroki kopali v nekem bajerju in bi skoraj utonila.
Od takrat naprej si ne upam v globoko vodo.
:((

Ravno bojim se ne , ampak prijetno mi pa ravno ni, zato se držim čim bližje obali. Sem imela tudi jaz v otroštvu izkušnjo, ko sem se skoraj utopila.

Še ena taka 🙂

Evo javlja se še ena strahopetka.
Tudi jaz imam strah pred globoko vodo. Nimam samo streha pred globno, strah me je tudi neskončnosti. Ta moj strah je vezan na morja, jezera in velike reke. Kar panika me zagrabi, da smo pomislim na vsa živa bitja v vodi. V bazenu straha ne čutim. Čudno ne? sicer niso tako globoki in široki, a zdi se mi da bi lahko plavala v 100m globokem bazenu, samo konec oziroma cilj moram videti. Poleg vsega v bazenu ni tistega občutka, da me lahko kaj zagrabi, da se lahko kam zapletem…

Ja, sej pri meni je isto! Tudi reke, jezera…vse.
In res, pri bazenih je tudi meni ok, me ne moti, če je v globoka voda, ker vidiš nek “konec”.
Ja, da o pomolih ne govorim…

Očitno nas je kar nekaj takih, sem že mislila, da sem res izjema.

Hvala vse za odgovore!

Lep dan še naprej!

evo še ena, sem prav vesela, ker včasih imam občutek, da sem edina, ki me je strah globoke vode in noben od mojih bližnjih, tega enostavno ne more verjeti, razumeti, da je tako. Ful rada plavam, dokler vem, da voda ni globoka, potem me postane strah. Pa tako zavidam tisim,ki plavajo daleč, uživajo v globoki vodi. Na čolnu in ladji pa me ni strah ob misli, kako globoko je.

Po mojem bi vam pomagalo potapljanje. Lepo masko na glavo, po pod vodo, da človek dobi občutek, “kaj se tam dogaja”.
jaz nimam teh težav, a morje, voda, mi je zelo blizu in domače. Vse živo sem že doživela, kot otrok tudi skoraj utopitev (v bazenu), neurje na morju (jaz pa v njem), invazijo meduz itn itn…….a jaz ko zlezem vanj, se počutim domače. Najraje pa pokukam “spodaj”.

Mene je tud strah… dokler dosežem, vse kul, potem pa… se kr bojim, da bo kak vrtinec in me bo odnesu v globino in se bom zadušila, al pa da se bo kaka čudna žival prikazala in mi kaj naredila…

Enako. :))) Naj še dodam, da se drugače višine bojim, če npr. gledam čez balkon v stolpnici, imam občutek, da me kar dol vleče. V avionu mi je pa ful fajn. Pa sem se enkrat peljala s tistim tamalim aviončkom za panoramske polete z enim, ki se je šele učil za pilota, pa me ni bilo niti malo strah, sem prav uživala. :)))