strah na cesti
Jaz sem postala taka boječka…na cesti mislim. Ni problema če sem jaz za volanom, problem je če se s kom vozim.
Ni me strah, da bi moj voznik kaj naredil, strah me je, da pridemo v kako situacijo, kjer ne bi morali pravilno reagirati…
samo moram potrkati, da se nam do sedaj ni še nič zgodilo…ma me je tega vsakokrat bolj strah.
Ta strah pa je začel z mojo prvo nosečnostjo in se sedaj v drugi samo še stopnjuje.
Kaj pa vas?
Mene je postalo strah ob moji prvi prometni nesreči – nisem bila jaz nič kriva (se mi je en zaletel v rit).
Ko sem že malo pozabila na ta strah, sem doživela podobno nesrečo – spet se mi je en zaletel v rit. (to se je zgodilo v roku 10 let, mislim ti dve nesreči)
IN ja, groza me nesreč, pa vseeno grem v avto in peljem. In skušam ne razmišljat o tem.
Mene je od prve nosečnosti dalje strah vožnje z avtobusom. Skoraj bi rodila, tako je divjal po razdrapani cesti.
Na cesti sem od nekdaj previdna in stalno čekiram, kaj delajo drugi. Se splača. V 10 letih sem pred nesrečo rešila precej (da jih ne ozmerjam preveč) tepčkov. Eni res nimajo pojma, pa še nikoli ne veš, kdaj boš naletel nanje.
Aja, sicer rada hitro vozim, vožnja mi je užitek. Tole, kar po temle zakonu počnejo ljudje na cestah, je pa obup. Vozijo 60, tam kjer je 90 omejitev. Res obupno. Še več nesreč bo.
Tudi mene je groza nesreč,..moj fant je drugače izkušen voznik(njegova služba pač),mu zaupam,ampak bolje da gledam v svoje čevlje kot na cesto:)avtocesta prazna-okej,.najhuje je ob prehitevanju tovornjakov-kar gledam pod katero kolo bomo padli,..o obvoznici raje ne bi,..še slabše
Tudi meni je lažje če vozim sama,