Stiska ob upokojitvi? Kje neki!
Na MON na desni strani berem, da obstajajo stiske ob upokojitvi. OMG! No comment!
[hr]
O kakšnih stiskah je tukaj govora? Ali ni upokojitev nekaj, kar željno pričakuje vsakdo, ki je zaposlen v nemogočih razmerah, ki dela po več kot osem ur na dan v zelo težkih razmerah za minimalno plačo ali pa še to ne? Poznam nekaj upokojencev in vsi so veseli, da so zdaj v pokoju, torej to ni nobena stiska! To je veselje, radost, sreča, ki pa meni žal še ni dana – jaz imam pred seboj še mnoga leta garaškega in težkega dela in tudi jaz si večkrat zaželim, da bi že lahko šla v pokoj. Da mi ne bi bilo več treba poslušati mobinga, tečnega šefa, da se mi ne bi bilo treba vsak dan bati, da bi šlo podjetje v stečaj, itd!
[hr]
Vse doslej sem mislila, da so upokojenci najsrečnejša bitja na svetu! Tukaj pa berem o stiskah ob upokojitvi! Kakšnih stiskah? Kako vi definirate besedo stiska? Ali je to kakšna nova beseda, ki pomeni radost?
[hr]
[hr]
Upokojitev je pa ja ena velika sreča! Zelo srečna bi bila, če mi ne bi bilo treba jutri v službo! Zelo! Pa še marsikdo bi se strinjal z menoj!
Zakaj sreča:
[list]
[*] denar pride samodejno vsak mesec, ne da bi za to garal
[*] ni treba poslušati tečnega šefa
[*] ni mobinga
[*] ni nevarnosti stečaja podjetja, v katerem delaš
[*] ni nevarnosti nesreč pri delu
[*] ves dan je čas za rekreacijo in razvedrilo
[*] čas je za izlete in potovanja
[*] ni treba zgodaj vstajati
[*] ni znižanja plače zaradi slabega dela (če si bil bolan tisti mesec in nisi mogel tako dobro delati, zdravnik pa ti ni dal bolniške)[/list]
Ob tem, kar si zapisala ti, pa za marsikoga tudi:
– precej slabše finančno stanje
– manj socialnih stikov
– pomanjkanje motivacije, da se zjutraj vstane, uredi, aktivno začne dan
– občutek, da zdaj pa nisi več pomemben
– nekakšna izguba identitete; prej si bil zdravnik, pravnik, politik …. zdaj si samo še upokojenec
– preveč časa, ki ga je potrebno zapolniti
Kot vse ostalo v življenju, tudi to obdobje ni črno – belo. Ljudje ga po mojih opazovanjih (nisem še tam), doživljajo zelo različno.
Kako to mislite manj socialnih stikov? Ali mislite, da je to kakšen socialni stik, ko osem ur za računalnikom pišem razna poročila in prijave na razpise in podobno? Zame se začnejo socialni stiki šele popoldne, po službi, ko grem na obiske in potelefoniram naokoli – imam dosti prijateljev zunaj službe, pa na facebooku, itd. To so socialni stiki, ne pa tisto v službi! Pa v društvu sem aktivna – tam so socialni stiki, tam! Tam se klepeta, pogovarja, rečeš lahko karkoli, ni strahu, da bi te nagnali, če boš koga kaj vprašal, kar si on ne želi, itd!
VSe je odvisno kako posameznik gleda nato. Denarja je manj in so tudi manjše potrebe. Kdor je res delal, se veseli prostih dni v pokoju. Poznam veliko upokojencev, ki so zelo srečno in si znajo poštimat življenje tako da ga polno izkoristijo, samo da jih zdravje služi. Kdo je pa lenoba in zjamran, je tudi kot upokojenec tak.
PENZIJA. To je najlepši čas mojega življenja. Pa čeprav je pokojnina manjša in zdravje slabše, vendar to ne odtehta vse ostale pluse naštete zgoraj. Res pa smo ljudje različni in ta del življenja pač doživljamo vsak po svoje.
Vendar: če si bolan, pa vseeno rineš v službo, ker se bojiš za delovno mesto? Kaj pa takrat?
Pa še to: ni nujno da samo iz penzije padeš v krsto.
In še to: jaz sem srečna, da sem v ta del življenja sploh prirajžala…Pa bo, kakor še bo….
O stiskah, ki ste jih nekateri navedli zgoraj pri meni ni bilo nikoli ne duha, ne sluha. Najsrečnejši človek na svetu sem. Takšne svobode v življenju še nisem užila in pravzaprav se je zame komaj z upokojitvijo pričelo življenje, tisto pravo brezskrbno.
Zanimivo, ko nekateri pišejo, kako radi so v službi, v resnici pa ko delajo, samo čakajo kdaj bo prišel dopust in živijo za tiste tri tedne, ko so lahko brez skrbi.
In še nekaj mojega mnenja na ninan post:
– res je malo slabše fin.stanje, samo porabim pa tudi neprimerno manj, lahko rečem zelo, zelo malo,
saj imam čas in lahko večina stvari pripravim sama,
– stikov imam neprimerno več, ker imam več časa in se vključujem v razno razna društva, na plan
so prišli vsi tisti hobiji, ki sem jih morala dolga leta zatret v sebi, zaradi pomanjkanja časa,
– motovacije več kot dovolj, ker si že v postelji naredim plan, kaj bom tisti dan počela,
– zdaj sem šele pomembna sama sebi, svoji družini in diham s polnimi pljuči,
– prej sem bila številka in ena tistih, ki sem odžirala delovno mesto mladim, zdaj sem pa veliko več
kot samo upokojenka, zdaj sem oseba, ki sama odloča, kaj in kdaj bo kaj počela,
– časa mi pa skoraj kronično primanjkuje za vse tisto kar hoče duša in srce.
Morda še to, imam izobrazbo ekonomskega tehnika in približno polovico delovne dobe sem delala kot tajnica v malo večjem podjetju, drugo polovico pa kot referentka.
Ljubi moji, ne bojte se upokojitve, saj veliko več pridobite kot pa izgubite.
Najbolj smešno pa mi je, kako obljubljajo večje penzije za daljšo delovno dobo. V resnici pa tako malo rabimo, na koncu ugotoviš, da nobeden denar ne more otehtat brezskrbnost in “brezdelja”.
Saj veste kako gre tisto: nihče še na smrtni postelji ni obžaloval, da je premalo delal.
Pa lep dan!
Moj oče je bil depresiven dobro leto po upokojitvi. Vzrok je bil predvsem v tem, da se je počutil nekoristnega – za gospodinjstvo je od nekdaj skrbela mama, on pa je bil tisti, ki je domov prinašal denar. Imel je sicer hobi, a mu je vzel premalo časa. Kasneje se je vpisal v vrsto tečajev in ima zdaj več obveznosti kot jih je imel prej, ko je še delal. 🙂 In je spet srečen.
Ne, jaz pa si ne predstavljam, da bom kdaj srečna v pokoju. Najverjetneje bom delala, dokler mi bo služilo zdravje, vsaj štiri ure na dan. Da bi si samo s hobiji zapolnila dan? Nisem tak tip. Rada delam, kar delam. Imam starša v pokoju, imata hobije, ogromno drobnih zadolžitev, pa jima je tudi dolgčas. In oba sta se spremenila, odkar sta upokojenca, sploh mama.
Ja, s 300 euri res ni lahko.
Sicer pa kakor komu drago…
Moj tastar je že 20 let u penziji, pa ne dela drugega kot buli v časopis, posluša radio in gre na en kratki sprehod v gozd vsak dan po eni in isti poti (tudi sicer v življenju ni skoraj nič koristnega storil, kvečjemu komu škodil), a ja, pa pogosto se ga napije in dela zdrahe v familiji (zdaj bo pol mon-ovk reklo, da smo mi krivi za njegov alkoholizem…pa kaj še). Skratka luzer od človeka. Tak luzer, da je o njem škoda besed in živcev. Na kozlanje mi gre ko ga gledam, na jok mi je šlo, ko sem ga gledala kot otrok…..
Moj tast je tudi že 20 let u penziji. Non stop fura okoli, v hribe, na pohode, va take in drugačne akcije, na razne roj. dneve, pa dela v raznih društvih (zastonj al pa za dnar) , skratka… to je penzija in tak človek jo uživa.
moja tašča je že 10 let v penziji, stara je 65 let. pred tem je celo življenje hodila v službo (namerno sem napisala, da je hodila v službo, kajti “delala” ni prav veliko) v eno pisarno, v kateri je bila bolj malo fizično prisotna, bolj je hodila na čike in kofete. zamujala je v službo, odhajala prej, v glavnem kaj je to delo preko 40 ur na teden, kaj je to pritisk direktorja, šefa, mobing, se ji sanja ne. ni zgarana, ni zdelana, nima problemov z zdravjem, ima penzijo enako moji plači, za katero sem v rednem roku doštudirala z dvema diplomama in kasneje ob službi še magisterijem, za mojo plačo imam vodilno mesto s 5 zaposlenimi pod sabo, vsak mesec me obliva ob strahu kaj bo rekel direktor, ali je zadovoljen ali ni. dnevnih pritiskov niti ne omenjam. moja plača je 1.200 eur, za katero delam od jutra do sutra, ne pa kot moja tašča od 6. do 14. pa še to so bili do 8. v baru na čiku in po malici so že počasi začeli zaključevat delo. delam ob sobotah, delo si nosim domov. itak vemo kako je danes po službah. moja tašča je pri 56 letih dobila prve vnuke (ne moji otroci, za moje, ki so se rodili pred par leti, gospa nima časa, ker je full time zasedena s svojimi dejavnostmi), za katere je imela še veliko energije, časa in volje in denarja, da se je z njimi igrala ravno toliko, kolikor ji je ustrezalo. iskreno povedano, o kaki stiski v penziji ne vidim ne duha ne sluha, pa ne samo pri njej, pač pa pri marsikom iz njenih časov….pa kaj se hecate? 1.200 eur pokojnine za foliranje v komotni socialistične službi, upokojitev 10 ali 15 let pred starostjo, ob kateri se bomo mi upokojili (če ne bomo pocrkali že prej)? stiska????? ma menjam takoj!
Tale tvoja tašča je verjetno ena izmed mnogih komunistk, ki danes sploh ne vedo, kako je ljudem okoli njih – jih ne razumejo. Kot taka gotovo udriha po SDS, ki pa vendarle želimo izvleči voz slovenski iz močvirja komunizma….
Za vse, ki udrihajo po mojih zapisih – zamislite se nad sabo. Kot komunistke vam ni bilo treba nič delati, vlečete 1500 € penzije in se vam j*** za Slovenijo in njeno gospodarstvo. Samo tistega Pahorčka in Levi trojček z Jankovićem vidite. Ne vidite pa, da so nas ravno oni (in vaše nedelo in s tem zadolževanja pod Titom) spravili v ta katastrofalni položaj.
Tisti, ki govori o stiski ob odhodu v pokoj, se mora vprašat kako je kaj z njegovim duševnim zdravjem.
Verjetno je v njegovi glavi res nekaj hudo narobe in ob spoznanju tega, pa res verjamem, da kdo čuti stisko.
In če ti doma ni lepo, potem ti ne more biti nikjer na svetu, potem si res v veliki riti.
Stiska ob upokojitvi je taka ali drugačna. Tistim lenuhom s socializma, kot piše ena zgoraj o tašči, ni bilo nikdar hudega, še danes koračajo kremenito po svetu, spočiti in nič zmobigirani. Eden, ki dela v današnjem suženjskem sistemu za 500 evrov bi odhod v penzijo pomenil konec agonije, spet za ene, ki imajo radi ugled, oboževanje, nastopaštvo, pomeni penzija zadnjo postajo in jih boli izgubitev pomembnosti.Tako da je vse relativno in zelo zelo različno od usod posameznika oziroma sistemov.
Sem upokojena 6 let s 500 E penzije in 39 let delovne dobe. Delala sem v pisarni. Ne verjamem da ima tašča od ene za nedelo 1200 e.
Sedaj mi je zelo lepo, mi je bilo pa tudi v službi saj sem moje delo opravljala z veseljem. Edino kar mi manjka so res socialni stiki. Teh sem imela v službi obilo, tu na vasi pa ne. Zelo pogrešam sodelavce (ne delo). Imam še moža, ki pa vidi najraje da sem stalno doma z njim in mi vsako oddaljitev od doma pregodrnja. Če hočem mir mora tako biti. Egoist na kubik. No tudi to je en vidik “uživanja” pokojnine.
Forum je zaprt za komentiranje.