Ste kdaj hodile z maminim sinkom?

Ker takrat, ko recimo seksava, ne bi spoznavala drugih, če ne bi bilo njega, ker bi recimo doma brala knjigo.

Če je super, zakaj je to dovolj dobro samo do takrat, ko pride mimo kaj boljšega?

V času ko si z njim, bi lahko spoznala tisto “boljše” …

Ne vem, no. Nisem človek kompromisov. Raje igram na vse in veliko dobim ali veliko izgubim. In verjetno se mi pozna tudi pri teh zadevah… :)[/quote]

Če on pri k tebi zlikat, si jaz to predstavljam tako, da on pride k tebi in pri tebi lika. Saj nisem tako zelo nerazumljivo napisal.:)[/quote][/quote]
Spodnje hlačke, pegice, ne vem. Ti si rekla, da ne želiš živet z nekom, ki ti NE bo zlikal, medtem, ko mu ti kuhaš. Kaj se pol razburjaš nad tipi, ki ne likajo, če sploh nimaš za likat? 🙂

In temu rečeš resna zveza? 4x na leto? 😉

[/quote]

Želim vedet, KAJ si pripravljena narediti za nekoga drugega v primeru, da bi ŽIVELA z njim. In kaj bi pričakovala v zameno, da bi se v odnosu počutila v redu. Ker trenutno imam občutek, da se vse vrti okoli tega “jaz tebi nič, ti meni nič, in smo vsi srečni”… Iz niča pa nastane natanko … nič 🙂

Logično, kdo pa želi?
Če so ti že starši v vsem nastrezali ti je sedaj (muka) težko že za sabo pospravit, nepredstavljivo je (v tvojem načinu razmišljanja), da bi to počela za nekom tretjim.
Če sebe dojemaš kot nekaj se je težko pripognit (bi padla kronca z glave ;), verjamem. 🙂

Kakšen je to ljubezenski odnos, kjer nisi pripravljen ničesar naredit za nekoga? Saj še govorimo o ljubezni ali ne več? 🙂
Kakšen je to partner, da mu nisi pripravljena ničesar dat, ponudit? Zdi se, da nima neke vrednosti.

Tukaj imam eno svojo teorijo, pa jo bom testirala. Ko živita dva skupaj, gre delitev gospodinjskih opravil relativno enostavno skozi, če sta seveda oba za. Ko pa se pojavijo še otroci, pa začne sistem razpadat in takrat ženska res prevzame opravila nase. Prvič zato, ker je ob prihodu otrok ženska de facto nekaj časa doma in takrat je “normalno”, da prevzame več gospodinjskih opravil, saj ima vendarle več čas. Problem je, da se to nadaljuje tudi potem, ko se vrne v službo.

Ko gospodinjstvo sestavlja 4 ljudi, moraš koordinirat delo 4 (in ne samo sebe in “asistenta”). Princip, da vsak nekaj pomaga, ne funkcionira več in nastane zmeda (vsak za vsakega ne ve, kaj počne, kdaj počne, kaj je nujno narediti, kaj lahko počaka,…). Pojavi se potreba po tem, da gospodinjstvo nekdo “vodi” in da ima pregled, ali je treba dat danes cunje prat ali lahko počakajo do vikenda. Moraš obvladat delegiranje (in vodenje, sicer izpadeš kot čarovnica, ki vedno nerga, se pritožuje in nekaj hoče…), kar resnici na ljubo večina poklicnih vodij ne obvlada, kaj šele, da bi to obvladala vsaka ženska, ki ima družino.To seveda tudi predpostavlja, da ji moški prizna vlogo “vodje gospodinjstva” in da naredi, za kar ga vodja prosi (kar mu je seveda ful čudno, sploh če je v službi sam vodja, in zato večkrat dela “po svoje”, kar vodjo gospodinjstva spravlja ob živce in ji venomer ustvarja težave).

In zato kot vsi poklicni vodje, tudi ženska najde rešitev v tem, da naredi “vse sama” in je preobremenjena. Seveda ima željo (in ambicijo), da bi delo porazdelila, ampak ko to poskuša, ji ne uspe ali zaradi tega nastanejo nove težave… Enkrat ima poskusov dovolj in obupa.[/quote]

he, he, sliši se hudo nobel in sem potem spada še nagrada podrejenega po učinku :-)))))))

Ampak ob razmerah kot vladajo danes, ne vem koliko je tak način lahko učinkovit, sploh, če je družina zaradi specifike služb in drugih obveznosti precej raztresena in se komaj kaj še videvajo. Zato je skorajda prisiljen vsak prevzeti svoj del in tudi misliti na to, kdaj je potrebno kaj narediti. Problemi pa največkrat nastanejo prav pri oceni potrebe, ergo ali je recimo potrebno sesati redno dvakrat na dan ali je dovolj le enkrat na dva dni ter če je sesanje recimo moja “naloga” ali se smem odločati sam za časovno razporejanje svojih “nalog”, ali jih opravljati izključno po direktivi predpostavljene. :-))))

Najdeš si takšnega, ki ti značajsko in tudi življenjski filozofiji ustreza! Konec – od tu naprej ni smislena debata, če si najdeš takšnega. Čemu potem: ‘Jaz si pa ne želim takšnega in takšnega, pri drugih vidim to pa to’. V čem je poanta tega razpredanja? S partnejem si lahko uredita, če karikiram, sado-mazohistično zvezo, v kolikor obema to obema ustreza. Ti mogoče rabiš matematika, ki bo vodil statistiko, če si morda pomila kak krožnik več kot on, ti pa da si nadzornik, ki ne spregleda tega hudega izkoriščanja. :)) Ne kapiraš pa, da ne funkcionirajo vsi ljudje po tvojem kopitu – še manj, sploh ne razumeš, da če žena skuha možu, da ji je to lahko v zadovoljstvo, če ti je vse v računicah.

Najdeš si takšnega, ki ti značajsko in tudi življenjski filozofiji ustreza! Konec – od tu naprej ni smislena debata, če si najdeš takšnega. Čemu potem: ‘Jaz si pa ne želim takšnega in takšnega, pri drugih vidim to pa to’. V čem je poanta tega razpredanja? S partnejem si lahko uredita, če karikiram, sado-mazohistično zvezo, v kolikor obema to obema ustreza. Ti mogoče rabiš matematika, ki bo vodil statistiko, če si morda pomila kak krožnik več kot on, ti pa da si nadzornik, ki ne spregleda tega hudega izkoriščanja. :)) Ne kapiraš pa, da ne funkcionirajo vsi ljudje po tvojem kopitu – še manj, sploh ne razumeš, da če žena skuha možu, da ji je to lahko v zadovoljstvo, če ti je vse v računicah.[/quote]

Hja, nekatere ženske imajo s svojim moškim poslovni odnos očitno. Čudna taka zveza. Če jaz pravilno razumem zvezo ne gre za to, kaj jaz storim za njega in on stori zame, ampak kaj bova midva storila “za naju”. Sicer pa poznam nekaj žensk, ki se hvalijo, kako komandirajo svojega moža, potem pa čez nekaj dni pripovedujejo, da on na veliko žura s prijatelji in da se včasih sploh ne vrne domov.

To pisanje od razmišljujoče, temu bi en mojih bližnjih sorodnikov rekel, da je pisanje zendrave ženske. In mi je prav žal, da moram tako pisati proti svojemu spolu. Kot otrok sem doma vedno videla delitev dela, moj oče nikoli ni kuhal, čeprav je znal. Ko je mama umrla, sva začela kuhati midva, on je spraševal ženske v svoji žlahti, jaz se brala kuharske knjige. In še zdaj jih kliče za vsako malenkost, in še mene kliče :)))) čeprav kuha boljše kot povprečna ženska. Meni je to bizarno in absurdno, da bi fanta (partnerja ) prevzagajala, kako mi mora pomagati, še bolj je pa noro, da bi se s tem hvalila pred prijateljicami… tega ne bi počela že iz spoštovanja do njegove mame.

Ali pa celo do njegove stare mame, ki je njegovo mamo vzgojila tako, da je ta njenega sina potem vzgojila tako. Tudi, če več ni živa. 😉

Ker to je tako enostavno, kot v trgovini kupit klobase.

Takšno dejanje je že vnaprej obsojeno na neuspeh.:)

Res si ženske včasih omislijo odraslega otroka, da ga lahko vzgajajo in učijo ter se na takšen način počutijo pametnejše in sposobnejše…

Dokler je obema pomemben odnos, bo vsak prispeval svoj delež in trud v to, da bo odnos zadovoljujoč.
Čez čas pa postane življenje in sam odnos samoumeven, zato menimo, da ni potrebno več vlagati energije v ohranjanje odnosa, ampak vsak začne gledati le na lastno korist in mu postanejo pomembnejši lastni interesi.

Obstajajo ženske, ki mislijo, da mora ženska narediti vse sama. Zaradi tega prepričanja moškega izloči ali pa mu ne zaupa in zato s svojimi nezavednimi dejanji ohranja svojo resnico. Ki je, da mora ženska narediti vse sama, ker moški ni sposoben.
Pa čeprav moški tudi kaj naredi, tistega ne opazi, saj je to v nasprotju z njeno resnico, da mora ona vse sama. 🙂 Tako moški dobi občutek, da nima smisla, da karkoli naredi in potem prej ali slej njena resnica postane realna.
Seveda za to krivi moškega, ker se ne zaveda svojih nezavednih dejanj, ki so jo pripeljale v takšno stanje.

Ampak v tem primeru ima tudi moški morda težavo, če potrebuje občutek, da mora biti “opažen” zato, da lahko pomaga pri opravilih še naprej. Mogoče pa tudi on sam tega občutka ne daje ženi in ga že zato tudi ne dobi nazaj. Tak moški potem krivi žensko, da je ona kriva, ker ji ne pomaga, saj ima sam občutek, da njegova pomoč ni cenjena z njene strani. 🙂
Tako en na drugega prelagata odgovornost za svoje slabe občutke in nezadovoljstvo je tu.

Ampak v tem primeru ima tudi moški morda težavo, če potrebuje občutek, da mora biti “opažen” zato, da lahko pomaga pri opravilih še naprej. Mogoče pa tudi on sam tega občutka ne daje ženi in ga že zato tudi ne dobi nazaj. Tak moški potem krivi žensko, da je ona kriva, ker ji ne pomaga, saj ima sam občutek, da njegova pomoč ni cenjena z njene strani. 🙂
Tako en na drugega prelagata odgovornost za svoje slabe občutke in nezadovoljstvo je tu.[/quote]
Mislim, da vsak izmed nas pričakuje vsaj neko minimalno pozornost. To je tako, kot če bi delal, pa ne bi dobil nobenega plačila…Seveda od partnerja ne pričakuješ plačila v denarju, ampak neko potrditev, da te drugi ceni. Da ceni to, kar si naredil in prispeval za sam odnos. Ne pa, da te zaničuje zaradi nekega zastarelega prepričanja, ki sploh nima nobene veze z realnostjo-
Težavo ima tisti, ki ne vidi realnega stanja oz. resnice.

Verjetno res vsak pričakuje neko potrditev. Le da je nekomu dovolj nasmešek partnerke/partnerja ali pa pogled, v katerem razbere njeno zadovoljstvo ali pa zaupanje, drugi pa morda pričakuje nekaj več, recimo obvezno seks, ko si on/ona to zaželi, ona morda pričakuje šopek rož in podobno. To so pa morda že nerealna pričakovanja. Odvisno, kako se dva ujemata, kako si zaupata in kako zaupata predvsem vase, da se ne soočata s temi občutki manjvrednosti, ki bi jih naj partner pri nas tolažil.

Ja…Če pa ženska nosi v sebi prepričanje, da mora vse sama in če to nenehno zatrjuje, potem moški logično sklepa, da on ne naredi ničesar, pa čeprav marsikaj naredi.

Zakaj bi logično sklepal, da ne naredi ničesar, če ve, da naredi marsikaj? Potem mu čustva premagujejo logiko in ima konflikt v sebi.

Saj je vsak fant/moški po svoje mamin sinko, seveda pod pogojem, da je mama še živa:).

Mora bit nujno živa? 🙂

Mora bit nujno živa? :)[/quote]

V bistvu ne, saj lahko rečeš tudi v pretekliku:). Kaj bi ti zase rekel?

Tule gor ste pa očitno vsi v idealnih zvezah :).

Iz leta v leto spoznavam, da je tole res 😀

Iz leta v leto spoznavam, da je tole res :D[/quote]
Počakaj da pride leto, ko boš spoznala, da si tudi sam(a). 🙂

Jaz sem par let v taki zvezi, živiva skupaj, gospodinjsa dela vsa jaz, in počasi postajam hudo naveličana, ker ne želi nič pomagat. Ljubezen umira, ker imam občutek, da sem izkoriščana.