Starši od partnerja so mislili, da bo ostal doma. Koliko pomagat staršu?

In jim pomagal, ko oni ne bodo več mogli in skrbel za njih. Bili so v skupnem gospodinjstvu. Hiša je bila dostikrat polna ljudi, ker je prišel brat z otroci in ženo in jih je mama stregla po dolgem in počez. Jaz seveda nisem bila za to in sva se odselila v mesto. Mama mu je takrat očitala.

Mislite, da bi se moral partner zdaj sekirat za to? Ker se mi zdi, da jim še danes ni prav in da se on čuti krivega. Pa je že minilo dosti let.

In še to. Koliko bi vi pomagali staršu, ki ne bi živel blizu vašega kraja in bi recimo ne zmogel skrbeti sam zase?

Vprašaj se, kdo bo zate skrbel in ti pomagal, ko boš potrebna pomoči in nege. Morda ti postane jasno.

To vem. Brat z družino živi zelo blizu, mi pa ne, zato sprašujem. Je kar velika razdalja med krajema, kjer živimo mi in njegovi.

Odselila bi se ali ne, odvisno, kaj bi bilo bolje zame in tu ne bi imela slabe vesti.

Starsem pomagam, kolikor je v moji moci in tu mislim, da je toliko, da dam res vse od sebe in grem kdaj tudi cez sebe.

Ve se, kdaj je kaj prioriteta in ce ima sin nastop v glasbeni ali pomembno tekmo, starsa pa je treba peljat k zdravniku ali kaj podobnega, bi seveda naredila vse, da speljem oboje, a ce se ne da, je ta trenutek zdravnik verjetno pomembnejsi.

Tako jaz, tako za moje starse, kot za mozeve in moz prav tako vskoci pri mojih starsih, ce je potreba.

So mislili?! Pa saj se najbrž ni včeraj odselil ali pač? V tem času bi pa že morali kaj urediti.

Če nekdo ne more več skrbeti zase in rabi pomoč potem se mora najprej spustiti na realna tla ali pa pomoči ne dobi. In če je nekdo oddaljen in rabi pomoč, naj razmišlja o seltvi bližje k otrokom.

Nič ni dorečenega, da bi jaz vedela.

Če ni nič dorečenega ne vem zakaj se potem sekiraš? Sicer je pri veliko slovenskih familijah tako. Vsak nekaj pričakuje, da bi nekdo povedal kaj pričakuje in kaj je pripravljen za to narediti – teh pogovorov ni, na koncu pa užaljenost.

Zato, ker se zdaj kar precej zanašajo  nanj. In ne vem, kako bo za naprej.

Premalo razumejo oz. upoštevajo, da ima svoje življenje. To jaz vidim.

Vsi mi imamo svoja zivljenja!

A tudi nasi starsi so del nasega zivljenja.

V Sloveniji ni noben kraj zelooo oddaljen, je pa dober izgovor za bolj redek obisk staršev.

Kako sebičen post  no glede na to, da je od tamlade se ni za čudit, a praviš mama je obiske (drugega sina) stregla spred in zad, hmmm kaj pa tebe, koliko je tebi rit odnašala glede na to, da ste živeli v skupnem gospodinjstvu, kolikokrat je skuhala, pospravila, kaj vse je postorila da tebi ni bilo treba, vidiš brata da ga streže ob obisku, tebe sebičnica je stregla vsak dan v tednu samo tega nočeš videt, seveda s selitvijo si se znebila tasta in tašče in sedaj iščeš izgovore zakaj jih ne boš obiskala, imaš svoje življenje, tudi tastari so ga imeli pa so te vseeno sprejeli in od takrat niso več imeli svojega življenja, tebe pa sedaj moti, če bo treba na redke cajte na obisk, saj ni za verjet.

Ja, stara generacija danes marsikaj pričakuje od “tamladih”. Nekako je mnogim samoumevno, da si bodo enega od otrok rezervirali za svoje potrebe. Kako so pa oni v mlajših letih skrbeli za svoje starše? Ne vem, če so se ravno nesebično razdajali za njih in siveli od skrbi.

Ne, motiš se. Nisem živela pri njih. Samo čez vikend. In ni me noben stregel prav nič, razen kakšnega nedeljskega kosila. Tako da, glej, brez veze sikaš.

In ne gre se za redke obiske, temveč pogoste.

Stara generacija je imela svoje starše večinoma doma pri sebi in skrbela za njih, domov starostnikov tako kot danes ni bilo tisto malo kar so bili so bile pa hiralnice z nečloveškimi pogoji oskrbe večina takratnih oskrbovancev je bila brez otrok ali bližnjih sorodnikov, negovalke v teh hiralnicah so bile večinoma nune, da bi otroci dali starše v dom je bila takrat to sramota, danes so razmere drugačne in bivanje v domu ni tak bavbav kot pred 60-70 leti, je pa zato miselnost in brezbrižnost do “tastarih” čisto drugačna sploh, če imajo tastari premoženje, saj verjetno poznate rek: mati je poskrbela za pet otrok, vseh pet pa ni v stanju danes poskrbeti za mater in tega ni malo, čeprav pet otrok večina nima ima pa dva, ki se ne moreta zmenit kdo in koliko bo doplačal dom, kdo in koliko bo verbal pri hiši, pohlep po dobrinah, ki so jih zapustili starši je danes v igri, tožbe na sodiščih zaradi dediščine so najbolj množične.

Lahko prevzame večino skrbi brat, če se s tem strinja. A prav je tudi da se potem tvoj mož odpove vsej dediščini….

Meni tu časovnica ni čisto jasna…

Ko sta vidva začela zvezo, je mož živel skupaj s starši, ti nisi bila za to, odselila sta se 100 km strani.

To je bilo več let nazaj, ampak oni se zdaj ful zanašajo nanj in tebe zanima, kako bo vnaprej?

Kaj ima tu njihovo skupno življenje pred več leti sploh veze? Očitno mož želi in zmore staršem pomagat, čeprav ne živijo skupaj. Kaj to tebe moti?

Tudi partner čuti, da je vsega preveč in tudi pove, ampak imajo vsi pričakovanja od njega. Meni se to ne zdi lepo z njihove strani. Zdaj je bolj razumljivo?

Me kar srce zaboli, ko berem take teme. Sem iz družine, kjer generacije skupaj živimo in si pomagamo. Mi je čudno vprašanje “koliko pomagati”. Pomagaš kolikor lahko, včasih več, včasih manj – odvisno od situacije.

Je pa potrebno veliko diplomacije in pogovora, da se stvari ujamejo in se ne hodi preko normalnih meja prepogosto. Na obeh straneh 😉

Brat živi blizu, tvoj mož ne, a se brat kaj sekira? V tem primeru, bi bilo normalno, da jima bo brat pomagal, če živi blizu, ne pa da se od moža, ki  živi dlje, pričakuje, da mora biti on tisti, ki bo za vse poskrbel? A brat pa ni primeren, nima dveh rok in nog ali kaj, da mora biti prav tvoj mož za vse odgovoren? Naslednjič jih to vprašaj. Pa ne jemljita jih resno, če imajo tako meglo v glavi.

Pa smo spet tam. Tule je nešteto tem, kjer se pljuva po tistih, ki nimajo otrok, da so egoisti. Da tisti, ki imajo pa otroke so pa neegoistični, ker nikakor nimajo otork za svojo korist. In res povsem nesebično delajo otroke.

Pa bereš takole temo: se pa pljuva po tistih, ki niso ob starših. Kako si sploh drznejo imeti svoje življenje, a ne da? Kako si drznejo se odseliti? Kaj bi šele bilo, če bi šli v tujino?

Avtorica: še kako prav sta storila, da sta šla na svoje. Starša imata, če prav berem, 2 sina? Torej se naj dogovorita kako bosta oba občasno pomagala. Drugače pa obstaja tudi plačana pomoč na domu.

Starša imata verjetno tudi penziji? Verjetno tudi hišo? Če bo premalo denarja za pomoč na domu oz. za dom ostarelih.. se pač proda hiša in gre za njuno oskrbo.

Ja brat živi precej bližje. Ampak do njega imajo spoštovanje in se mu bojijo karkoli reči. Mama se raje potoži mojemu partnerju čez brata. To se mu zdi tako ne fer, da mi grejo lasje pokonci.

Po mojem mnenju je staršem potrebno pomagati. Ko sem jaz bil postavljen pod to dejstvo ko je umrl oče in je mama ostala kar na enkrat sama in še zbolela po vrhu.

Pritličje hiše sem obnovil in ji naredil manjše stanovanje. Zraven obnovil ogrevanje. Živimo svoje življenje, vendar smo še vedno družina. Ona v moje stanovanje ne hodi, če kaj rabi pokliče. Tako tudi v covidnih časih ni problemov.

Se pa tudi zaveda, da ko ne bo mogla skrbeti zase, da bo morala v dom in se o tem tudi pogovarjamo.

Jaz še vedno lahko grem živeti drugam, hiša pa je tudi pripravljena za večstanovansko bivanje.

Dejstvo je, da so se včasih gradile prevelike hiše s slabo prostorsko ureditvijo, katero pri teh cenah in pokojninah je staremu človeku težko vzdrževati še težje pa prodati in začeti na novo. To jih je dobesedno strah.

Ta pričakovanja so račun brez krčmarja in čustveno izsiljevanje. Najverjetneje tudi tako, da bi najraje še premoženje prepisali drugemu bratu.

Obstaja več rešitev.

En brat skrbi dva tedna, drug brat dva tedna.

Premoženje se proda in gre v dom. Če ni dovolj, razliko doplačilo plačujeta oba brata, vsak pol.

Premoženje dobi tisti brat, ki bi skrbel za starša.

Če nekdo ne more skrbet sam zase, ne more tam sam živet? Naročite pomoč na domu. In pridite 1 x na mesec kaj naredit. Drva, generalno čiščenje. Vsake toliko pokličeš po tel. Sekerat se pa ne. Od sekiranja zboliš in s sekiranjem ne dosežeš čistih tal. Npr….