starši, ki ne zaslužijo tega naziva
V zadnjem času je bilo precej prispevkov v medijih o tem, kako sta starša prodala svojega otroka, v enem primeru celo za nov IPhone. V Franciji so zelo majhno deklico našli v prtljažniku osebnega avtomobila, v lastnih iztrebkih, in psihično totalno uničeno. Potem imamo matere, ki odvržejo otroka kar v smetnjak ali pa ga pustijo nekje v gozdu. Zato cenim tiste ženske, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov odločijo, da bodo otroka dale v posvojitev. Jaz jih ne obsojam.
Potem imamo vsakdanje primere, ko otroke vzgaja ulica, starši se z njimi sploh ne ukvarjajo. Ali pa, da se ženska načrtno odloči za spolni odnos z nekim moškim (znancem ali neznancem) zato, da bi zanosila, ker njej je važno to, da ima otroka, ni ji pomembno, ali ima otrok očeta. Pa saj otrok ni modni dodatek, ki ga moraš imeti. Pa četudi ti biološka ura tiktaka.
Me prav zanima, v kolikih primerih je bila v zadnjih 10 letih v Sloveniji odvzeta roditeljska pravica. Ima kdo ta podatek?
Antilopa,
to so težke situacije. Poznam primer, ko je CSD dalo otroka v rejo pri starosti 2 let. Starša sta lena tako, da smrdi in enostavno ga nista mogla preživljati, saj še sebe ne zmoreta. Z nizko stopnjo izobrazbe sta že v času konjukture razlagala, da ni dela (oziroma tisto za 650 EUR je bilo zanju pod častjo), želita živeti v centru mesta, kjer so najemnine najvišje (z razlago, da pač nimata avta in da lahko le tam “delata”, čeprav, glej ga zlomka, dela ni). Vsi, ki smo poskusili pomagati tudi s konkretnim rihtanjem službe, smo se opekli (v smislu, da potem služba za njiju ni bila dovolj dobra in se zanjo nista odločila, potem ko smo drugi milo rečeno prosili za njiju). Žena ima tudi neke psihične težave in moža vleče v to smer za sabo. Razmišljanje v ozadju je, da služb pač ni (kar je zdaj verjetno še kako res, pa vendar ko sta jih iskala pred petimi leti ni bilo tako), in da bi zato zanju morala poskrbeti država. Ta pa vemo, vedno slabše skrbi in ko je prišlo do tega, da nista imela hrane za otroka, da je bil brez nogavic, čevljev, ipd., je CSD najprej poskušal doseči, da otrok hodi v vrtec (tako da dobi vsaj nekaj hrane), potem pa ženi ponudil neko možnost, da se nekam preseli z otrokom sama (mislim, da nek samski dom, ipd.), Žena je pač šla z otrokom tja, in ker ji lokacija ni bila všeč (če nisi v centru mesta se pač nič ne dogaja), je po nekaj tednih prišla nazaj z utemeljitvijo, da oni so družina in morajo “biti skupaj”. No, CSD se je potem odločil, da da otroka v rejo na drugi konec države.
Zdaj prihaja ta otrok enkrat na mesec na obisk k staršem. Situacija je težka, žena se pritožuje, da je otrok bolj navezan na rejniško mater kot na svojo pravo mamo. Otrok je nedvomno zmeden in se nam vsem po vrsti smili. Ko pride na obisk, mu kakšno stvar kupimo, pa vendar ne veš, ali potem te igračke in obleke nosi/uporablja ta otrok ali pa jih rejniška mama da svojim/drugim otrokom.
Kar nekaj je sorodnikov, pa bi si upala reči tudi znancev, ki bi otroka vzeli v svoje okrilje, ampak vsi se bojijo kakršnihkoli kolobocij z njegovo biološko družino, ki tudi sorodnike izsiljuje tako, da če ga hočejo “videti” takrat ko pride na obisk, morajo priskrbeti hrano, denar, ipd. Z utemeljitvijo seveda, da nimajo nič za dat otorku, ampak vsi vemo, da ni tako., da tudi sebi nimajo kaj dat v usta.
Po drugi strani imaš svojega otroka doma in vidiš, kako na vsakem koraku potrebuje mamo in očeta in kako sta nenadomestljiva, kljub temu da lahko imaš ljubeznive stare starše, pa takšne ali drugačne varuške, vzgojiteljice, ipd. – in si predstavljam tudi rejnike. Ko moža ni doma, ker je službeno odsoten, vsaj štirikrat na dan razlagam, zakaj ga ni in kdaj bo prišel. Včeraj ga je otrok videl po “skypu” in ko sva prekinila vezo je bil jok in stok, kje je oči. Zjutraj ko ga mož prinese iz posteljce, pride najprej preverit v mojo sobo, da je mama “na mestu” in če me ni, mora mož razlagati, kje sem in kdaj me bo spet videl.
Na osnovi lastne iskušnje torej sklepam, da sta oba starša pomembna in vzeti roditeljske pravice se mi zdi za otroka zelo kruta in huda odločitev.
Spet po tretji strani se sprašujem, kaj bo z otrokom te znanke. Zdaj je še majhen in morda ne razume dobro. Vendar čez kakšno leto bo šel v šolo. Če bo šel razcapan in s strganimi hlačami, ker ga mama nima kaj obleči, brez zvezkov, ker mu jih ne more kupiti, ga bo okolica izolirala, saj znajo otroci biti zelo hudobni. Bo odrinjen na rob in kakšno perspektivo ima potem tak otrok, da se lahko dobro razvija, izkoristi svoj potencial in nekaj iz sebe naredi (torej doseže neko izobrazbo, pridobi nek poklic, ki mu bo omogočil dostojno preživetje) … bojim se, da ne predobro.
Po drugi strani pa res ne vem, ali bi bile psihološke posledice odvzema roditeljskih pravic na otroks manjše in bi se v rejniški družini bolje razvijal.
Najbolje bi po mojem mnenju bilo, da bi ga pod svoje okrilje vzel kdo od sorodnikov, ampak vsi pravijo, da to pomeni vzeti “v hišo” še starša.
Torej, Antilopa, dolgovezim zato, da ti pojasnim, da so te situacije zelo zapletene in v večini manj ekstremnih primerov kot jih ti navajaš (ki pa so bistveno bolj pogosti) je tako grozljivo težko presojati, kaj bi bilo najbolje za otroka. Še težje je pa to spraviti “pravno” skozi. In tudi kot opazovalec, ko želiš kakorkoli pomagati, je to sila težko. Otrok je pa v vsakem primeru žrtev. Vprašanje je zgolj, kako “velika”.
Kolikim staršev v Sloveniji v povprečju na leto odvzamejo roditeljsko pravico, ne vem. Je pa trenutno v reji v Sloveniji nekaj več kot 1000 otrok, pri nekaj več kot 600 rejnikih, okrog 300 pa je v reji pri sorodnikih.
Ni nujno, da gre v vseh primerih za otroke, ki so bili staršem “odvzeti”, v večini primerov pa mislim, da vendarle gre za posredovanje CSDjev zaradi zanemarjanja otrok ipd.
Ampak to so že hujši primeri. Neodgovornih staršev je precej več.
Kakšne sončke?[/quote]
Si ti morda nova na MON-u, se delaš neumno, ali je to normalno stanje pri tebi?[/quote]
Nič od naštetega, ampak prihajam od tam, kjer z nazivom “sončki” imenujemo otroke z motnjami v razvoju. Pa sem raje vprašala… No, pa saj menda veš tisto: “Kdor jezika špara, kruha strada.”
Kdo naj bi jih vzel? A država?
Ma ja, državi je v interesu, da jih je čim več, ker taki sončki postanejo nekoč čudoviti potrošniki in vodljive ovce na volitvah, ki volijo svojo vrsto – druge “sončke”…
Nadaljujem staro temo, ker se mi zdi škoda odpirati novo. V zadnjem času je bilo zaslediti v medijih, da je vse več mladoletnih otrok mrtvo pijanih. Če se to ne bi zgodilo samo enkrat (izjemoma), menim, da bi bilo treba zoper takšne starše uvesti postopek za odvzem roditeljske pravice. Mogoče sem preveč radikalna, samo menim, da mnogi starši nimajo pojma o vzgoji otrok. Če bi bili postopki za odvzem roditeljske pravice pogostejši, bi se mnogi starši zamislil nad svojo vzgojo, tako pa jim je vseeno.
Forum je zaprt za komentiranje.