Eno vprašanje, ki mi ne da miru.

Nekako sem vedno mislila, da je beseda “starši” množinski samostalnik in da ni oblike za ednino – se pravi, da ne moreš reči “starš”.

Imam prav, se motim?

Vem, da se uporablja, celo na tv se lahko sliši, “vse je drugače, ko postaneš starš” – mene pa vseeno kar zaboli v ušesih in nekako se ne morem navaditi na to. Bi se morala? 🙂

Omenjena samostalniška beseda obstaja tudi v ednini (in dvojini, ko smo že pri tem). Torej se boste, na svojo žalost, na to morali privaditi.

stárši -ev m mn., dv. tudi stárša, ed. stil. stárš (á ā) 1. mn. tudi dv. moški in ženska v odnosu do svojega otroka: starši imajo najmlajšega otroka najrajši; žena je ohranila priimek po starših; med vojno je izgubil oba starša; očetovi starši; ostareli, popustljivi starši; otrok brez staršev; pogovor s starši; zanj skrbijo kot pravi starši požrtvovalno / adoptivni starši // (živalski) samec in samica, ki imata mladiča: starša sta ves dan prinašala hrano mladičem; pes ima dobre lastnosti svojih staršev 2. moški in ženske, ki imajo otroka, otroke: starši morajo skrbeti za otroke; na sestanek je prišlo veliko staršev; predavanje za starše 3. v zvezi stari starši starši očeta ali matere: njegovi stari starši so že umrli; obiskovati stare starše 4. biol. moški in ženski osebek začetne generacije pri križanju: vzgojiti križance s pozitivnimi lastnostmi staršev ● žarg. biti dober starš mati, oče; krušni starši očim in mačeha; rednika, hranitelja; prvi starši po bibliji Adam in Eva ♪
céstarski -a -o (ẹ̑) pridevnik od cestar: cestarska hišica, služba ♪

Ampak če prekopiram iz sskj on-line – a ne pomeni tisti “ed. stil.” da je beseda stilno zaznamovana (???) in kot taka se ne sme uporabljati v knjžnem jeziku?

V SSKJ piše marsikaj, je pač že precej zastarel.
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika pa že lepo ima besedo starš v pomenu eden od staršev brez kakšnih kvalifikatorjev.

Hvala za tole, ta slovar bom pa ob prvi priliki pogledala v knjižnici. NIsem vedela, da obstaja. 🙂