starejši, modrejši?

Pozdravljeni!

Sem v vezi, zdaj že kakšno leto, s simpatično in lepo punco. Star sem 37 let, imel sem 2 dolgi vezi (10 let in 6 let), vmes, pa tudi sočasno še kakšne avanturce itd, ampak pustimo zdaj to.

S trenutno partnerko se imava prav lepo, imava se rada, skupaj uživava, ni ničesar nad čem bi se lahko pritožil, res ne.

Me je pa prijatelj vprašal, če bi si predstavljal življenje brez nje, in sem pomislil – odgovor je DA, brez problema.

Meni se zdi, da ko si malo starejši, daš nekaj tega skozi v življenju, ti počasi vse skupaj postane več ali manj vseeno. Pa ne govorim zdaj samo o njej . tako bi pomoje bilo s katerokoli..

še kdo takšno izkušnjo?

Jaz sem že zdavnaj pogruntal, da mi živeti brez ženske zlahka je. Niso me prepričale v ničemer. Od partnerstva ima največ koristi baba, dec pa težave. Žena mi ne treba ni za brak, ni za bolnicu, ni za u ludnicu.

Mene je vzgojila mama. Njej sem najbrolj hvaležen, da ne spadam med klasične dedce, ki rabijo babo, da jim doma kuha, pere, lika..

Jst sem se pa vse to sam nauču.

Bolj se ne bi mogu strinjat.

Mislim, da je tako razmišljanje osnovni pogoj za dober odnos, če seveda ta občutek oziroma ideja ne pride izključno zaradi slabih izkušenj z nasprotnim spolom.

Mislim, da je tako razmišljanje osnovni pogoj za dober odnos, če seveda ta občutek oziroma ideja ne pride izključno zaradi slabih izkušenj z nasprotnim spolom.[/quote]

Pri tem ne gre samo za osnovo za dober odnos, ampak gre tudi za samozaščito, da te morebitni odhod tebe od nje ali obratno ne zadane.
Po mojih izkušnjah je ravno to, da partnerja vesta, da se prvi brez drugega ne bo “zlomil” neka osnova, na kateri se potem gradi. Je pa po N letih itak tako, da se zlomiš, ampak to je že druga zgodba…
Samo moški, ki je pri osnovnih potrebah (pustimo sex obstrani) samozadosten, je lahko enakopraven partner v odnosu. Vse ostalo je več ali manj obsojeno na reševanje večjih ali manjših problemov v partnerskem odnosu.

zato pa je tolk slabih vez. ker ponavadi tičijo skupaj mentalni invalidi, ki drug brez drugega ne morejo.

Jaz si tudi komot predstavljam. Pa ga imam najrajši na svetu.
Je ni slabše zveze, kot če razmišljaš, da brez te druge osebe ne moreš živeti. Ali pa da ta druga oseba razmišlja, da boš brez njega crknil. In da te v to celo prepriča.

Margot-, & Spider, podpis. Jaz sem običajno takoj, ko je prišla na vrsto tema “joj tok….., ne morem brez tebe” stvar razčistil. Seveda bejbi, lahko brez mene. In sva probala. Če je šlo, super, če ne pa tudi super 🙂

Jaz si tudi komot predstavljam. Pa ga imam najrajši na svetu.
Je ni slabše zveze, kot če razmišljaš, da brez te druge osebe ne moreš živeti. Ali pa da ta druga oseba razmišlja, da boš brez njega crknil. In da te v to celo prepriča.[/quote]

Veš eno je to, če te on zapusti ali si dobi drugo ali karkoli. Neprijetno, ampak se da z lahkoto preživet.
POvsem drugo pa je, ko ljubljeno osebo izgubiš, ker umre. Kdor to doživi, povsem drugače razmišlja. In ja leto, dve, celo več let po smrti, imaš občutek, da ne moreš več živet.

Jaz si tudi komot predstavljam. Pa ga imam najrajši na svetu.
Je ni slabše zveze, kot če razmišljaš, da brez te druge osebe ne moreš živeti. Ali pa da ta druga oseba razmišlja, da boš brez njega crknil. In da te v to celo prepriča.[/quote]

Veš eno je to, če te on zapusti ali si dobi drugo ali karkoli. Neprijetno, ampak se da z lahkoto preživet.
POvsem drugo pa je, ko ljubljeno osebo izgubiš, ker umre. Kdor to doživi, povsem drugače razmišlja. In ja leto, dve, celo več let po smrti, imaš občutek, da ne moreš več živet.[/quote]

Razumljivo. Vendar mislim, da avtor ni imel v mislih tega.

Jaz si tudi komot predstavljam. Pa ga imam najrajši na svetu.
Je ni slabše zveze, kot če razmišljaš, da brez te druge osebe ne moreš živeti. Ali pa da ta druga oseba razmišlja, da boš brez njega crknil. In da te v to celo prepriča.[/quote]

Veš eno je to, če te on zapusti ali si dobi drugo ali karkoli. Neprijetno, ampak se da z lahkoto preživet.
POvsem drugo pa je, ko ljubljeno osebo izgubiš, ker umre. Kdor to doživi, povsem drugače razmišlja. In ja leto, dve, celo več let po smrti, imaš občutek, da ne moreš več živet.[/quote]

To, da ti nekdo umre v bistvu ni ravno to, o čemer se pogovarjamo.
Poznam pa tak primer in globoko sočustvujem. Taka travma res traja, je treba odžalovat, se pa včasih zgodi, da ljudje preprosto ne morejo ven iz tega, zgodbo zapret… Poznam en tak primer… ubogi ljudje, ki na tragičen način izgubijo ljubljeno osebo.

..še to. Primer, ki ga poznam iz širše družine je res tragičen.
Poznam pa še en drug primer, ki ga je znanec rešil tako, da se je dobesedno prisili in šel ven, med ljudi. To je nanj delovalo prav zdravilno.

Vš life mora bit res ena sama tragedija, skos same neke depresivne teme. Povejte vi meni, kdaj ste se nazadnje zares pošteno iz srca nasmejali, pa da ni do tega prišlo na temu forumu ?

Mislim, da je tako razmišljanje osnovni pogoj za dober odnos, če seveda ta občutek oziroma ideja ne pride izključno zaradi slabih izkušenj z nasprotnim spolom.[/quote]

Pri tem ne gre samo za osnovo za dober odnos, ampak gre tudi za samozaščito, da te morebitni odhod tebe od nje ali obratno ne zadane.
Po mojih izkušnjah je ravno to, da partnerja vesta, da se prvi brez drugega ne bo “zlomil” neka osnova, na kateri se potem gradi. Je pa po N letih itak tako, da se zlomiš, ampak to je že druga zgodba…
Samo moški, ki je pri osnovnih potrebah (pustimo sex obstrani) samozadosten, je lahko enakopraven partner v odnosu. Vse ostalo je več ali manj obsojeno na reševanje večjih ali manjših problemov v partnerskem odnosu.[/quote]

Samo zakaj si ti predstavljaš, da si enakovreden samo v odnosu z žensko, mlajšo od tebe vsaj deset let, še raje pa 20? To me pa res malo bega.

Jaz si tudi komot predstavljam. Pa ga imam najrajši na svetu.
Je ni slabše zveze, kot če razmišljaš, da brez te druge osebe ne moreš živeti. Ali pa da ta druga oseba razmišlja, da boš brez njega crknil. In da te v to celo prepriča.[/quote]

Moj bivši partner je bil tak. Da je edina varianta za moje dolgoročno preživetje to, da sem z njim. Potem si je pa vsak mesec od mene sposojal vsaj sto evrov. Hja, to je verjetno štel pod kratkoročno?

Avtor, ja tako je. Ko odrasteš, si postaviš lastno identito, smisel, name al karol. Je partner nadgradnja ne pa osnova. Eni nimajo/niso nič drugega kot partner/ja 🙂 Pravijo, da moraš prvo ljubiti sebe, šele potem si sposoben prave ljubezni z drugim 🙂

Bolj star bolj nor.

Jaz si tudi komot predstavljam. Pa ga imam najrajši na svetu.
Je ni slabše zveze, kot če razmišljaš, da brez te druge osebe ne moreš živeti. Ali pa da ta druga oseba razmišlja, da boš brez njega crknil. In da te v to celo prepriča.[/quote]

Moj bivši partner je bil tak. Da je edina varianta za moje dolgoročno preživetje to, da sem z njim. Potem si je pa vsak mesec od mene sposojal vsaj sto evrov. Hja, to je verjetno štel pod kratkoročno?[/quote]

Kakšna je to veza, ko si partnerja podojata denar?

Moj bivši partner je bil tak. Da je edina varianta za moje dolgoročno preživetje to, da sem z njim. Potem si je pa vsak mesec od mene sposojal vsaj sto evrov. Hja, to je verjetno štel pod kratkoročno?[/quote]

Kakšna je to veza, ko si partnerja podojata denar?[/quote]

Ne razumem vprašanja.

Glede na to, da se tebi vse zdi depresivno, je vprašljiv predvsem tvoj lajf.

Je bolj nenavadna veza, če si partnerja posojata denar.
Partnerja bi naj imela skupne finance in ne kot dva sostanovalca.

Tudi jaz tega ne razumem, ampak kolikor vidim, je zdaj to že skoraj praksa. Veliko jih ima ločene finance. Dejansko vsaj svoj tošel, potem pa preračunavajo, koliko je kdo plačal za to in to.

Je bolj nenavadna veza, če si partnerja posojata denar.
Partnerja bi naj imela skupne finance in ne kot dva sostanovalca.[/quote]

Itak je normalno,da lahko zivimo brez kake osebe.Zame so bolani vsi tisti s svojimi drugimi polovicami,dusami dvojcicami in podobno in ne znajo bit sami s sabo.Je fino ce si s kom,ni pa konec sveta, ce ta oseba gre..