Stara mama – v dom ali ne

Če noče it v dom, je tud prisilit ne morete, ker mora podpisat soglasje, če je opravilno sposobna, kolikor vem.
Sicer pa, dokler sama skrbi zase pa če tako reagira na pobudo, da bi šla v dom, potem ji poskusite pomagat tako, da ji namestite kakšno ograjico za prijet – pri postelji, pri vratih, sploh če ima stopnice. Pa pri tuš kabini ali v kadi ji tudi namontirajte kakšne ročke za prijet. Če vas je pa res strah, da bo padla in ne bo mogla poklicat na pomoč, pa obstaja tudi Rdeči gumb, ki je povezan s telefonom in ga nosi okrog vratu. Tukaj je povezava: KLIK

Samo na CSD nikar!! Takoj, ko si tam zabeležen, se ti bo (kao država) usedla na vse stroške, ki so jih imeli z mamo/babico/dedkom….!!
Slej ko prej! Kaj veš, kje bodo politikanti še cuzali keš, da bodo lahko v NJUJORKU zakeširali 1000 ojrov na dan + noč!!

Imate dobre odnose s sosedi? Ljudje, pomagajmo si med sabo! Nikoli in nikdar pa na državne inštitucije.

Nihče ne potrebuje 24 urne nege – mogoče na CITu – pa še tam delajo aparature!

Ker vsak nekaj časa spi, gre na pregled, tarepijo….Tko da, ene trpeče Cankarjanske bejbe – se vam pa res ni treba delat. Ker obstojajo pomirjevala, poživila….
Je pa zelo, zelo težko![/quote]

Dokler nisi preživela par let ob nekom, ki je razen ob normalnem spanju (samo ena prekinitev za protibolečinsko svečko) ponoči ves čas pri polni zavesti in psihično čisto normalen, se lahko pogovarja, vse razume…, a si ne more niti nosu sam obrisat, ne govori, kako je.
In takim se ne dajejo niti pomirila, niti poživila, le protibolečinska terapija.

Pri nas je bilo na srečo vključeno vse sorodstvo, ker je bila babica do smrti doma.

Se strinjam, najboljše je, če je le možno, da imaš svojca doma in mu tako omogočiš bližino ljudi, ki jih ima rad in okolje, ki ga pozna. Razumem pa, da nekateri to ne morejo omogočiti, čeprav kjer je volja, tam je pot, samo včasih si je treba kaj odpovedati.
Sama sem pustila službo, da sem ostala doma pri mami, ko je njena bolezen napredovala, pa čeprav je bila še samostojna in je njena samostojnost upadla šele mesec pred smrtjo, predvidena nepokretnost pa je bila veliko prej. Tudi zdravniki se uštejejo. Čeprav sedaj nikakor ne najdem službe, mi ni žal in mi nikoli ne bo, še enkrat bi storila isto, če bi le še imela to možnost.
To je izbira vsakega posameznega svojca, ostarelega in skratka cele družine. Dobro pretehtajte odločitev, sploh glede na to, da babici odhod v dom ni všeč.

A sem lepo napisala, da tam, kjer je na voljo samo en negovalec, je težko oz. včasih res nemogoče? Sploh zaradi službe, ker marsikje nimajo razumevanja za nič. Če se delo lahko nekako razdeli med sorodniki, se mi pa zdi staranje doma boljša opcija kot v domu.

… dati svojca v dom upokojencev, imate na razpolago program Pomoč na domu. Je obvezno organiziran v vsaki slovenski občini, kdo ga pri vas izvaja, lahko pogledaš na spletni strani seniorji.info, pa še verjetno kje. Vsebuje osnovna gospodinjska opravila, oskrbo in nego, spremstva k zdravniku, nakupi, ipd. Maksimalni obseg je 20 ur tedensko.
Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da je to zelo dobra varianta in če ni res prehudo, se lahko ostane doma do končnega slovesa.

ma ljudje pa je kdo sploh prebral kaj je napisala avtorica posta. babica je samostojna si vse sama nardi, razen kopanja, to uredi hči enkrat tedensko. do sedaj je sicer 2x padla, očitno si ni nič nardila…

večina pa vas vidi osebo ki je nepomična, z vsemi mogočimi cevkami, max. dodatkom za pomoč in postrežbo, najraje dementna, še bolje parkinson, najbrž še okužena z MRSA,….. ( samo da je na popolnoma varovanem oddelku).

madona po opisu sodeč je gospa zgolj v častitljivih letih in primerna največ za hotelski del doma upokojencev ali varavovana stanovanja. ma če imajo možnost da koga plačajo (plačali bodo manj kot dom) da pride dnevno k njej delat družbo za par ur in ji še kaj pomaga, je še najbolje.
postopno se bo navadila na druge ljudi, morda sčasom sprejela tudi selitev od doma.

druga še boljša varianta (cenovno najbolj sprejemljiva, seveda pa ne tudi za psiho tistega ki bo z njo živel/ očitno je gospa navajnena samostojnega življenja in bo težko) je da se kdo od domačih preseli k njej ali ona k njemu in ji dajo maksimalen občutek da je še vedno samostojna, čeprav pod njihovim budnim očesom

večina bi nas rada ni hitro škripnila, da se ne bi matrali, po drugi strani pa bi naredili vse, da bo agonija pri svojcih ja čim dlje trajala.
če je babica še tako ok, naj živi doma, stanovanje naj se ji prilagodi in se ji pomaga.
Če pa se slučajno zgodi kaj hudega, ko ne bo nobenga zraven, pa je to ja naša iskrena želja za vse nas, mar ne?

Buča! Da ne rečem kaj drugega, ker boš užaljena!

Vse to kar ti zdaj natapkala (oprosti, s tabo je nekaj narobe) je obup! Nikoli več ne pametuj, ker tega ne zmoreš več!
Največ kar boš dobrega storila na MONu, je to, da molčiš!!

Jaz je ne bi dala v dom. Mogoče tisti, ki še lahko za silo zase skrbijo, nimajo pripomb, ampak tisti, ki so priklenjeni na posteljo, znajo povedati marsikaj. Tudi po tri tedne jih ne okopajo, v umazanih plenicah jih pustijo po več ur, nekateri težko sami jejo ali niti ne morejo in osebje enostavno pride, rečejo ja a niste jedi? Pa nič. In hrano odnesejo. Če ne bi videla, ne bi verjela. Ko sem taki gospe pomagala pri jedi, je pojedla vse, kmalu še krožnik in požela pravo začudenje, saj ponavadi hrane skoraj ne takne.

Ne vem no, jaz nikogar od svojih za nobeno ceno ne bi hotela dat v dom in če ne bi bilo druge možnosti, bi vsakodnevno preverjala, ali je vse kot mora biti. Niti ne bi jaz sama hotela v dom. Gotovo ni povsod tako, ampak prav rožnato pa ni nikjer. Poskusite najti kako rešitev, da gre kdo živet k njej ali ona k vam.

O tukaj pa ste aktivni 🙂 Hvala za odgovore. Še razmišljamo kaj bi…

Vse omarice ne pomenijo dosti, če nimaš svojih ljudi. Nekaterim je težko, a če želiš imeti svoje ljudi ob sebi, družina ne trpi zato, samo stopijo skupaj in vsak nekaj naredi…malo se razdeli delo in ni izgovorov…Večino se jih želi znebiti in potem v dom in očitki glede plačila, strah, čakanje da umre. Večino imajo že odraščujoče otroke in so še v službi, s skupnimi močmi se da. Ni težjega, kot biti bolan, izčrpan i v napoto…Je pa res da rešiš stvar pristaneš na prazno sobo in lepe omarice in samoto in čakanje tega, kar čakajo svojci, da čimprej greš…Je to egoistično mišljenje. Lahko da, je pa resnica…malokoga slišim reči, joj kako imamo dedija radi, v domu je, da bi le še dolgo živel…Izgubila se je ljubezen in sočutje in potem ko kdo umre v domu je opevanja in jamranja po fb, kjer že sicer preživjo s prijatelji nekaj ur dnevno, Opevanja jokanja, kako pogrešajo starše. Pa kako le, namesto ur na fb, bi se vse uredilo, samo interesa ni. Zakaj to pišem, tri starostnike sem ob družini in delu s skupnimi močmi uspela imeti doma, priklenjene mesece na posteljo. Pa dajte no, da se, samo če se hoče….Ni iteresa, ne pa možnosti. Možnosti je malo morje…Ne hliniti po fb, kako jih imate radi in pisati ure  in ure, ko je nekdo vaših sam v lepem domu, pa kam gre svet in kam dajate svoj čas. Vest pa pride za vami,  to pa je in otroci vas gledajo…

Hvala Bogu, da so domovi za starejše. No, nekateri gredo radi v dom, so pa to bolj izjeme. Za dom se ponavadi ljudje odločijo iti, ko res ni druge možnosti (nepokretnost, demenca…). Če je človek še kolikor toliko mobilen, je za moje pojme nepotrebno iti v dom. Lahko se organizira pomoč na domu, starostniku se vse prinese iz trgovine, hrano si lahko pripravi še sam, ali mu jo pripeljejo, vsak dan ga je treba poklicati po telefonu, spremljati njegovo zdravstveno stanje. Lahko se k njemu nekdo tudi začasno preseli, skratka, je kar nekaj možnosti.

Druga zgodba pa je, če starostnik obleži, ima kateter ali plenice, zahteva 24 urno zdravniško nego, takrat pa je po mojem mnenju doma zelo težko poskrbeti za starostnika.

Kot negovalka v domu starejših, sem kar razočarana. Dom je novi DOM ostarelih. KREPAVNIK? Imejte svoje drage doma. Pripravite se na…Mazanje z blatom, nesramnost, agresivnost, padci, udarci….Srečno.

Poleg nastetega – po tri tedne v posrani postelji, filajo s pomirjevali itd. vidim glavni problem, da je osebje in vodstvo jugo korenin. Kako bodo oni skrbeli npr. za higieno oskrbovanke, ce sploh ne vedo, kaj higiena je. Je bil kdo na jugu in vzhodu?

Sama svinjarija, umazanija, kadilci in drugace zadrogirani, pijanci, prostitutke, kaj je umivanje sploh ne vedo.

Oblazinjene klopi iz blaga, blago se pa od stare umazanije kar sveti…

In glavno – njihov zanicevalen odnos do Slovencev, ki jih hranimo…

spet nekdo potegnil 8 let staro temo iz naftalina. Da se vam ljubi…

Moja mati je bila 40 ko me je rodila. Sem edinka. Sedaj je stara 83. Jaz imam 3 otroke pod 10 let. Ona zivi v stari bajti bogu izza ledzima. Kaj naj pustim  otroke moza in sluzbo in se selim tja? K nam noce. Pa tudi imamo 3 sobno stanovanje v katerem nas je 5.

Če je en dom zanič, greš pa v drugega.Niso vsi  enaki…