Stara mama – v dom ali ne
Pozdravljeni,
v zadnjem času smo vse bolj zaskrbljeni za staro mamo, ki bo letos dopolnila 80 let. V družinski hiši živi sama, zaenkrat še dokaj samostojno. Od nas je oddaljena ca. 35km. Počasi opažamo, da jo starost vse bolj dohaja. V zadnjem letu je že (vsaj) dvakrat padla, pri tem pa se na srečo ni poškodovala. Opažam tudi, da vse težje vstaja ter hodi. Za gospodinjska opravila in osebno higijeno skrbi sama, le moja mamo jo skopa 1x tedensko.
Želeli smo se že pogovoriti o možnosti odhoda v dom, pa pravi, da to pa nikoli. Da svoje hiše ne želi zapustiti. Torej kaj nam je narediti? Ali jo je smiselno siliti v dom, če ona noče?
Po drugi strani smo razmišljali, da bi ji stanovanje nekako opremili, da bi bila bolj varna. Je kdo že kaj podobnega naredil? Kako ste ukrepali?
Vsakega odgovora bom vesela!
Lp Maja
No, sam proti volji svojih staršev, ali starih staršev, nikoli ne bi dal v dom. Že bi želeli sami, potem ja, drugače ne. Če prav razumem, se tudi k vam noče preseliti? Jaz bi se drugače najbolj ogrel prav za to možnost. Če hoče na vsak način ostati v svoji hiši, bo težje. Obstaja možnost, da bi se kdo preselil k njej? Če ne, da bi koga najeli, ki bi živel z njo? Ali pa vsaj večino dneva preživel z njo? Ampak verjetno bo prišel čas, ko bo koga ob sebi potrebovala tudi ponoči. Za vsak slučaj, če bi potrebovala pomoč. Morda v zameno za bivanje, če je v hiši dovolj prostora? Bi se stara mama s tem strinjala? Najlažje bi seveda bilo, če bi lahko bil to kdo od vas, ki ga pozna in mu zaupa?
Ne silite je v dom, če ne želi. Sedite pa z njo in se pogovarjajte o različnih možnostih in njenih željah, kako si želi živeti.
Gotovo bi bilo mogoče narediti še kaj, kar se prilagoditve bivalnih prostorov tiče (tuš namesto banje, če ji je rob banje previsok, preselitev spalnice tako, da ne rabi uporabljati stopnic itd.). Bi ji lahko organizirali tudi pomoč, ki bi ji pomagala pri čiščenju in pospravljanju? Kaj pa hoja v trgovino, kuhanje in ostalo,
to zmore?
Siliti jo v dom nima smisla, pa tudi posebej človeško ni. Naša je šla, ker je sama želela in to je bilo OK. Tam je kar uživala.
Glede opreme pa… jaz bi najprej poskrbel, da bi lahko poklicala na pomoč vas ali reševalce, če se ji kaj zgodi – npr pade in se polomi: Za take namene mislim da ima mobitel en telefon samo z dvema urgentnima tipkama, ki jim naprogramiraš številke. To bi morala imeti na traku okrog vratu.
Včasih se sprašujem, kaj razmišljajo starejši (stari) ljudje, ko rečejo, ne, v dom pa nikoli. Ali sploh pomislijo, da morda sami pa nekega dne ne bodo več zmogli? Kdo jim bo takrat v pomoč, če svojcev ni v bližini? In tudi če so, ne morejo bit na razpolago 24 ur na dan.
Moja babica tudi ni želela iti v dom. Ampak je rekla, če bo treba, bom pač šla, kdo me bo pa rihtal cele dneve? Pa ni bilo treba, skoraj do 80.leta je bila v redu, potem pa odšla v nekaj dneh.
Druga babica je, kot zgoraj piše, tudi parkrat padla tam proti 80. letom in je sama predlagala, da bi šla v dom, se je malce zbala, da ne bo več zmogla sama. Otroci pa vsi po par 10 / par 100km daleč.
Malo se poskusite pogovoriti o tem, kaj življenje v domu sploh pomeni. Morda jo peljete kak dom od blizu pogledat. Če bo vztrajala, da ostane doma, je pa edina varianta, da ji najdete človeka za pomoč. Ker stanovanje lahko še tako opremljate v smislu varnosti, ampak moči bodo vsekakor čedalje bolj pešale in tu se ne da nič storiti. Žal.
Dom, če je relativno nov in opremljen tudi ni nek ”krepavnik” . Naša je v Naklem, oskrba je sicer draga ko pes ( cca 1.400 ), ampak komfort pa u nulo, soba zase s svojim tušem, vecejem, internet TV, ni da ni. Jaz za našo nekaj vem, če ne bi bila v domu, bi bila že tri leta pod rušo. Pa jo veliko obiskujemo, tudi pripeljemo domov na kosilo, vozimo na izlete. Ampak za redna zdravila, nego, higieno , hrano, je pa tam poskrbljeno.
..da marsikdo med vami ni še nikoli res skrbel za starega človeka. Ta rabi 24-urno nego, vsaj od neke točke naprej. Takrat se lahko žrtvuje cela družina, pa je še premalo. Kolikor koli takega starega človeka obiskujete, ste pri njem vedno prekratek čas. Kaj pa vaše družine? Možje, otroci, dom…, če to čaka, se ne konča dobro!
To je vse čudovito! Ampak eni starčki starčki enostavno NOČEJO od doma!
Mene tudi orenk stisne, če pomislim na Dom starostnikov. To je pa res zadnja stopnica v lajfu.
Ne bi se mogla sprijaznit z njihovim redom, da moram jest, kar oni pripravijo, da moram vstat ob 7.30 uri, da moram gledat vse ‘tečnobe’ (ki se jim niti v hotelu ne moreš izogniti), da je vse nekaj programirano, daleč od prijateljev, daleč od domačih poti in dreves….
Pa en je bolj bolan od drugega, en umre danes, jutri dva……..ojojj. Vsi neki hinavski obiski, odmerjeni na par minut – tudi od drugih.
Klinc, mene upam, ne bo videl ta Dom. Niti mojih staršev. Bomo že nekako – tudi če po ‘kmečko’. S tem mislim, da bomo jedli pečenko, čeprav bi bil v Domu na dieti. Bomo spili kozarec vina, čeprav je v Domu prepovedan. En dan gor ali pa dol, kar se smrti tiče.
Sicer pa upam, da nas, kadar nam je namenjeno, stisne na hitrco – čez noč, v spanju.
Rajši živim 70 let in si vse privoščim!! Kot 95 let in se nekje valjam po postelji, pod eno ‘strokovno kontrolo’ !!!!
To je vse čudovito! Ampak eni starčki starčki enostavno NOČEJO od doma!
Mene tudi orenk stisne, če pomislim na Dom starostnikov. To je pa res zadnja stopnica v lajfu.
Ne bi se mogla sprijaznit z njihovim redom, da moram jest, kar oni pripravijo, da moram vstat ob 7.30 uri, da moram gledat vse ‘tečnobe’ (ki se jim niti v hotelu ne moreš izogniti), da je vse nekaj programirano, daleč od prijateljev, daleč od domačih poti in dreves….
Pa en je bolj bolan od drugega, en umre danes, jutri dva……..ojojj. Vsi neki hinavski obiski, odmerjeni na par minut – tudi od drugih.
Klinc, mene upam, ne bo videl ta Dom. Niti mojih staršev. Bomo že nekako – tudi če po ‘kmečko’. S tem mislim, da bomo jedli pečenko, čeprav bi bil v Domu na dieti. Bomo spili kozarec vina, čeprav je v Domu prepovedan. En dan gor ali pa dol, kar se smrti tiče.
Sicer pa upam, da nas, kadar nam je namenjeno, stisne na hitrco – čez noč, v spanju.
Rajši živim 70 let in si vse privoščim!! Kot 95 let in se nekje valjam po postelji, pod eno ‘strokovno kontrolo’ !!!![/quote]
Vsak bi rad, da ga stisne na hitrico, kot praviš ampak ne moreš izbirati, kako boš preživel zadnje dneve in umrl, kajne.
Zato so domovi, ki pomagajo starim ljudem, ko obnemorejo, če nimajo nikogar ali pa so daleč stran.
Ko si mlad, mlajši, lahko takole govoriš kot ti pišeš, lahko se pa čez noč tako zasuče, da si zelo hvaležen, da taki domovi obstajajo.
Se popolnoma strinjam s tistimi, ki odsvetujejo dom in tudi z vsemi razlogi, ki so jih napisali. Ja, če je treba, pač cela družina pomaga in nič ne “trpi”. Verjetno imata oba partnerja starše ali stare starše in enkrat se neguje od enega, drugič bo nego potreboval od drugega. Za otroke je pa tudi čisto v redu, če grejo zraven, ko se neguje dedka ali babico. Da jim POKAŽEŠ, da star ali bolan človek ni za v smeti.
Seveda je pa težko zagotavljati 24-urno nego, tudi če si v isti hiši. Zato se mogoče že zdaj, ko je babica še pri močeh, ozrite za zunanjo pomočjo. Mogoče bi ji kakšna njena soseda ali prijateljica pomagala, za znosno ceno. Mogoče kombinirate s pomočjo na domu, ki jo nudi menda csd, pa tudi nekateri zasebniki.
Zunaj (vem za Avstrijo) imajo urejeno tako, da vzamejo za starega človeka 2 negovalki. Vsaka biva tam 14 dni, potem pa je 14 dni doma in je medtem zgoraj druga. Poznam kar nekaj upokojenk, ki hodijo tako “na izmene” v Avstrijo in si malo popravijo prihodke. Je težje, če negujejo nepokretnega, ker same niso ravno mlade, ampak počutijo se koristno in še nekaj zaslužijo in pravijo, da je v redu.
Ja, se strinjam s tistimi, ki pravite, da je dom zadnja možnost. Hkrati pa se mi zdi po svoje tudi grdo tako idealizirat in poenostavljeno prikazovat skrb za starega človeka.
Kot prvo smo takrat, ko naši starši rabijo pomoč običajno še v službi (kakšen ima lahko tudi še sam majhne otroke), če nismo, smo pa že kar precej stari (60 +) in skrb za starša ni ravno enostavna (fizično in psihično). Kot drugo, eno je skrbet za starša 2 meseca, drugo pa 2 leti ali pa 10 let. Ja nekaj tednov bomo menda zdržali, samo kaj pa potem? Skratka, razmislit je treba.
Prav tako to, da se stari starši ne bi mogli držat režima v Domu, ni izgovor, da tja ne bi šli. Saj otrok tudi ne gre rad v vrtec, pa je točno določene hrane, ki so jo tam skuhali, pa gre spat ravno takrat, ko drugi določijo … Pa peljemo otroke v vrtec brez debate. Pa jih peljemo tudi še 10. dan čeprav jokajo, da v vrtec pa ne bi šli …
Tako, da jaz bi rekla, da poiščite možnost, da ostane doma. Če pa ne bo šlo (dolgoročno), jo bo pa treba pripravit tudi na bivanje v domu.
Glupa primerjava do konca. Eno je otrok, ki joče v vrtcu, ker spoznava nove ljudi, nova okolja, ki jih bo še celo življenje spoznaval. Pa še ta šok odhoda v vrtec se da omiliti z ustreznim uvajanjem in navsezadnje je otrok po 8-urnem bivanju zunaj doma spet nazaj v svojem okolju.
Boste prišle še z idejo, da v službo tudi ne hodite rade, pa morate.
Drugo je pa star človek, ki je vse življenje preživel na enem mestu, ki nima razloga, da bi se privajal čemu drugemu…
Po dolgem in počez poznam samo 1 gospoda, ki je šel v dom po lastni želji. Ker je žena umrla pred njim in mu niti ni bilo prijetno bivati v istem stanovanju. Vsi ostali pa s(m)o nekako krpali. Cela žlahta, pa zunanja pomoč, da se malo razporedi obremenitev. Je treba kdaj tudi doplačati, ampak tudi dom je treba doplačati. Mali otroci niso bili v breme, prej v pomoč. Starim staršem popestrijo dan, ko se motajo okrog, sami pa tudi potegnejo kaki koristen nauk iz sicer težke situacije.
Problem je edino, če je na voljo samo en negovalec. Ker, ja, je potrebno tudi 24-urno varstvo in bolniku ne moreš kar potisniti nekih pomirjeval/uspaval, da se ti spočiješ.
moja mati je že presegla 9o-ta leta. Živi sama, dvaktar tedensko pride negovalka, da jo umije. Mi stanujemo 5o km od nje. Nabavimo ji vse, kar rabi. Sama si kzha in pere. Po hiši še nam otrokom ne dovoli, vsi jo ogrožajo hočejo nekaj od nje. Zato tuje pomoči ne sprejme. K nam se noče preseliti, jaz se k njej ne morem, ker imam v dimačem kraju svoje obveznosti, vnuke, za katere moram poskrbeti, ko so starši v službi. Kolikor se je dalo, smo ji prilagodili stanovanje, vendar tega ne uporablja. npr. kopalnica – novo ima v pritličju, uporablja le tisto v zgornjem nadstropju, posteljo ji uredimo v pritličju, ona hodi v spalnico in vlači posteljnino s seboj. O domu noče niti slišat. Včasih me je kar groza, kaj se lahko zgodi. Sama je prepričana, da se njej ne more nič zgoditi in da je veliko mlajša kot sicer je. Imate zame kakšen nasvet?
Hvala za tole. Naša babi je po delni možganski kapi pri 82 po kateri si je skoraj v celoti opomogla je še 10 let preživela dokaj kvalitetno v domu. Razen zadnje leto, ko je bila resnično uboga (HW), ji je SW še vedno odlično delal in je vedno rekla, da je v domu zadovoljna. Doma v mestu v 4 nadstropju hiše bi že zdavnaj umrla, je govorila. Tako da dom ni več neka hiralnica, ampak prav prijeten kraj, kjer so vrstniki med seboj. Se lažje pogovorijo, imajo 24/7/365 nego in zdravnika, hrano in tudi zabavo. Če so kolikor toliko pri močeh, ko gredo tja si lahko najdejo tudi ustrezno družbo, malo pa jih tudi osebje “sili” da so družabni.
Oskrba na domu, ali pa, če se kdo od vas preseli k njej.
Razumem jo, da noče z doma – dom je dom. Tisti, ki ni bil prisiljen v to, da ga zapusti, ne ve, kako hudo je to.
Oskrbo na domu organizirajo povečini centri za socialno delo, včasih tudi domovi starejših občanov. Vprašajte. Torej – najprej na CSD.
Rada bi ti rekla, da če noče, je ne silit, ampak ti raje ne bi, ker 24 ur na dan zanjo ne moreš skrbeti, če imaš službo, da svojih ostalih obveznosti ne omenjam.
Naš oče je šel sam pogledat različne domove, si je enega sam izbral, se vse zmenil in se tja preselil. Pri selitvi smo mu pomagali, papirno birokracijo je vso uredil sam. Star je 74.
Je zadovoljen in pravi, da mu je ok.
Če pa ne bi hotel iti, pa ne vem, kako bi se organizirali, ker prej ali slej bo rabil dnevno pomoč. Potem bi se ubadala s popolnoma enakim vprašanjem, kot se zdaj ti, In ti nič ne zavidam.
bojim se da ti nimaš pojma kaj pomeni samostojna in dva krat padla (v tem letnem času nekaj normalnega), očitno si ni nič poškodovala, ker pol o tem ali v dom ali ne ne bi razmišljali,….. verjemi da vsak vidi sploh pa svojec, kdaj je čas za konkretne premike.
opletat z jezikom kdo kaj ve, kdo je kaj delal pa brez zamere, ne delaj računa brez krčmarja.
Nič ni glupa primerjava. Tudi za otroka ni ravno lahko – vsaj za marsikoga ne – pri enem letu preživet 8 ali 9 ur v vrtcu. In ko praviš, da pride otrok domov … nikjer ne piše, da ne more pridet tudi starejši človek npr. za vikend domov k svoji družini. Ni prepovedano, ne vem pa, v kolikšni meri se to sploh prakticira.
Potem pišeš, da star človek pa nima razloga, da bi se privajal na novo… Kako ga nima? Ne more skrbet zase. A ni to zadosten razlog?
Sem za to, da so starejši, če se le da doma in v krogu domačih, samo tako enostransko na vso stvar gledat pa le ne moremo. Ja, to pravim tudi zato, ker ne vem, koliko bi jaz sama bila sposobna poskrbet za svoje ali moževe starše poleg službe in še relativno malih otrok.
Tole se bere grozljivo. Si to res kje videl/a ali le posplošuješ?
Ker ti povem kako je bilo pri moji babici; imela svojo zelo lepo sobo z balkonom, svojo kopalnico in pol predsobe z garderobnimi omarami. Svojo omarico v skupni kuhinji, da si je lahko kaj skuhala če je želela + kakšno kavo za obiske, itd
Vstajala je kadar ji je pač pasalo (ponavadi ob 6h), hodila po mestu in na sprehode, sprejemala obiske in prijatelje, da so pri njej skupaj gledali filme na kabelski TV.
Proti koncu je pa rada godrnjala čez hrano v domu… kar jo razumem, ker sem bil kar nekajkrat na kosilu tam in dostikrat res ni bilo kaj posebnega. Samo če bi želela bi se lahko odjavila od hrane in kuhala sama.
Forum je zaprt za komentiranje.