Sta se razšla čeprav ste se imela še vedno rada?

Sem v fazi razhajanja. Prišla sva do točke, ko ne moreva več. Ni šlo za varanje. Že zdaj vem, da ga bom pogrešala. Spet sledi pobiranje in sestavljanje v življenju naprej. Kako je mogoče, da z nekom ne moreš več bit, čeprav ga imaš še vedno rad? …imaš ga tako rad, da ga pustiš, da najde srečo drugod.

Ste dali kdaj to čez?

Nisem in žal mi je, da sta prišla do take točke. Premislita ali res ni načina, da se dogovorita kako drugače? Morda si vzameta kakšen teden pavze pa bosta drugače razmišljala takrat? Samo kot predlog..

S človekom, ki ga imaš rad, ne moreš biti zato oziroma takrat, ko on tebe nima rad. Tako simpl je to.

Ja – vedno boli in nikoli ne obžaluješ kot napako, ampak vedno kot okoliščino.

Pa ni pobiranja in sestavljanja, ker nisi zlomljen, samo z nule začneš. So grenko-sladki konci, niso pa travmatični ali kaotični kot pri npr. Varanju, nasilju, izdajah, itd.

Saj veš kako je bilo, ko si šla iz OŠ na srednjo… Nisi izgubil 75% prijateljev ali pa se skregal ali karkoli… Samo razšel si se in začel iz nule in prednostjo preteklih izkušenj.

nista osamljen primer. V Sloveniji je samskih ljudi približno okoli 700 000 ( 1/3 ) prebivalstva.

zakaj pa ne moreta več?

kaj je problem?

kaj pa on? te tudi ima še vedno rad?

če je odgovor da ja, se to da rešiti.

Ljudje si z izrazom “imeti rad” predstavljajo najrazličnejše stvari. Ko pride do razhoda dveh ljudi, gre lahko za kup različnih razlogov in vzrokov.

Težko je karkoli konkretno napisati,  saj ne poznam dinamike vajinega odnosa.  Če izhajam iz svoje izkušnje, potem lahko predvsem vprašam,  kako zdrav ali toksičen je bil vajin odnos na eni strani in kako se je dinamika vajinega odnosa skladala s predstavami o prihodnosti vsakega izmed vaju? Torej: moje  izkušnje iz zadnjih X let so takšne in takšne.  Če želim doseči v življenju te in te cilje, potem mi je ta odnos opora ali breme?

Vsekakor odnos dveh duševno zdravih posameznikov temelji na dveh samostojnih posameznikih,  ki se združita, da bi živela lažje, bolje, lepše in da bi skozi podrejanje, ki temelji na zaupanju, vzajemno premostila lastne pomanjkljivosti s pomočjo kvalitet drugega. Temu rečemo intimnost.

Če je bil vajin odnos zdrav in če sta v njem bila oba v vlogi dveh, ki sta v zdravih meri prispevala v ta odnos,  potem je konec tega odnosa sicer resda nekoliko neprijetna izkušnja,  ampak ne pozabimo da je rast nujno povezana z bolečino. In vendar nam je ta odnos prinesel napredek v življenju.  In je razhod priložnost za Nov začetek na nekih trdnih temeljih in z veliko boljšo izhodiščno pozicijo,  kot smo jo imeli takrat, ko smo van vstopili.

Ko govorimo o pogrešanju,  je veliko vprašanje,  kaj točno imamo v mislim. Ali gre tu za tisti občutek,  da sem imel(-a) še toliko odprtih stvari za dokončati,  izreči,… temu drugemu in zdaj to več ne bo mogoče? Ali pa gre za pogrešanje vira zadovoljevanja nekih naši potreb, Tore abstinenčno krilo po nekem versteht zasvojenosti? V oben primerih gre za naš, povsem osebni izziv, s katerimi se je treba soočiti.

Na nek način je na razhod dobro pogledati kot na smrti nekega odnosa. Ko npr. umre starš, ali drug ljub bližnji, smo praviloma že veliko močnejši in samostojnejši.  Ne potrebujemo  začenjati znova,  temveč nasprotno,  nadaljevati od tam in kot rečeno,  malo bolj zagrizti,  da se sami privadimo na to, da sedaj sami vzdržujemo in razvijamo to, kar nam je pred pomagal drugi.

Ko pa je treba začenjati znova,  takrat je šlo za viharen, toksičen odnos,  v katerem se je veliko podrlo in malo zgradilo.  In je treba začetek znova, ker ni nič ostali, kar bi bilo vredno vzdrževati. In potem je ta razhod tudi na nek način dober, saj se lahko končno izvržemo,  distanciramo iz tega viharja in rečemo: “To je bil pa precej močan (čustveni) vihar. Veliko je porušil.”. In sedaj, ko sem izven tega viharja lahko končno gradim tisto kar želim, ne da bi stalno trepetal(-a), ali bo sploh kaj obstalo.

Ljudje si pod izrazom “imeti rad” predstavljajo najrazličnejše stvari. Ko pride do razhoda dveh ljudi, gre lahko za kup različnih razlogov in vzrokov.

Težko je karkoli konkretno napisati,  saj ne poznam dinamike vajinega odnosa.  Če izhajam iz svoje izkušnje, potem lahko predvsem vprašam,  kako zdrav ali toksičen je bil vajin odnos na eni strani in kako se je dinamika vajinega odnosa skladala s predstavami o prihodnosti vsakega izmed vaju? Torej: moje  izkušnje iz zadnjih X let so takšne in takšne.  Če želim doseči v življenju te in te cilje, potem mi je ta odnos opora ali breme?

Vsekakor odnos dveh duševno zdravih posameznikov temelji na dveh samostojnih posameznikih,  ki se združita, da bi živela lažje, bolje, lepše in da bi skozi podrejanje, ki temelji na zaupanju, vzajemno premostila lastne pomanjkljivosti s pomočjo kvalitet drugega. Temu rečemo intimnost.

Če je bil vajin odnos zdrav in če sta v njem bila oba v vlogi dveh, ki sta v zdravi meri prispevala v ta odnos,  potem je konec tega odnosa sicer resda nekoliko neprijetna izkušnja,  ampak ne pozabimo da je rast nujno povezana z bolečino. In vendar nam je ta odnos prinesel napredek v življenju.  In je razhod priložnost za nov začetek na nekih trdnih temeljih in z veliko boljšo izhodiščno pozicijo,  kot smo jo imeli takrat, ko smo vanj vstopili.

Ko govorimo o pogrešanju,  je veliko vprašanje,  kaj točno imamo v mislih. Ali gre tu za tisti občutek,  da sem imel(-a) še toliko odprtih stvari za dokončati,  izreči,… temu drugemu in zdaj to več ne bo mogoče? Ali pa gre za pogrešanje vira zadovoljevanja nekih naši potreb, Torej abstinenčno krizo po neke vrste zasvojenosti? V oben primerih gre za naš, povsem osebni izziv, s katerimi se je treba soočiti.

Na nek način je na razhod dobro pogledati kot na smrt nekega odnosa. Ko npr. umre starš, ali drug ljub bližnji, smo praviloma že veliko močnejši in samostojnejši.  Ne potrebujemo  začenjati znova,  temveč nasprotno,  nadaljevati od tam in kot rečeno,  malo bolj zagrizti,  da se privadimo na to, da sedaj sami vzdržujemo in razvijamo to, kar nam je pred tem pomagal graditi drugi.

Ko pa je treba začenjati znova,  takrat je šlo za viharen, toksičen odnos,  v katerem se je veliko podrlo in malo zgradilo, oz. je malo zgrajenega obstalo.  Ker ni veliko ostalo, kar bi bilo vredno vzdrževati. In potem je ta razhod tudi na nek način dober za nas, saj smo končno izvrženi iz tega viharja, in se lahko distanciramo in rečemo: “To je bil pa precej močan (čustveni) vihar. Veliko je porušil.”. In sedaj, ko sem izven tega viharja lahko končno gradim tisto kar želim, ne da bi stalno trepetal(-a), ali bo sploh kaj obstalo.

Bi verjela, če bi prosila za odpirač, da odpreš flašo pira, ki si jo prinesla s sabo.

Al pa samo ideja za drugič 🙂

čak mal … kako mi je pa tole v drugo temo vrglo????? sorči, dejte na ignor

ali je druga ženska vmes, na kratko a je poročen…

ena od možnosti so, okoliščine v katerih živite, ko tista  strast v pojstli začne ugašat….., povozili so vas vrstniki s katerimi se družite, ki so poslovno uspešnejši od vas, pač fasada…, vi pa v primerjavi z njimi ostajate na isti točki v primerjavi z njimi, pol pa začnete en drugemu počas it na živce v stilu zakaj še midva nisva tako uspešna, kar tud dober sex ne more več popravit…

Važno je, da ti partner ostane v dobrem spominu.., če ne moreš zaradi svoje filozofije, pač drugačnega pogleda na življenje več shajat z njim, tako je življenje..

@Popay: kapo dol za tole na koncu. Dobri (prijetni) spomini so veliko vredni in so odlična podlaga tudi za navdih v sedanjosti. Res si zadel žebljico na glavico.

Ja. Ko preboliš vidiš, da je bilo o.k., da si šel narazen. V najstniških letih sem bila full zatreskana v nekoga. Bila sva samo kolega. Šla sva v kino itd. Nikoli nisva bila intimna. Rekel je, da bi me samo izkoristil in sem se umaknila. Tisti tip je preživel uglavnem na potovanjih. Meni je sedaj zgonjen. Meni se res ne da tolk potovat. Sem raje doma na vrtu. Sedaj so mi všeč drugi. Pač ene 3 tedne prebolevaš, pol si pa o.k. bolje, kot prej.

pozdravljena,

sama sem šla ne dolgo nazaj čez podobno izkušnjo. ne vem kako se boš ti spopadla s tem a jaz sem šla v tako imenovano ”fazo pocestnice (hoe phase)”. preprosto daš vsem. ne bom lagala še kar traja, a tako mi ustreza. otrokom sicer ni všeč ker morajo vsak teden novega moškega klicati očka in so rahlo zmedeni ampak vsak mora po svoje enkrat bodo razumeli jim pravim.

upam da pomaga in veliko uspeha pri celjenju.

Ne vem ali sem jaz iz drugega sveta ali …. Tako imaš nekoga rad, da se z njim razideš???? V čem je fora? Če imaš nekoga rad o tem nikoli ne razmišljaš po vsej človeški logiki ali kako?

Pusti času čas. Očitno morata obadva še veliko delati na sebi, medtem pa se fokusiraj nase, postavi sama sebe na prvo mesto in se imej rada.

Glede na to, da grem čez isto, bi sklepal, da nista imela poravnanih življenjskih ciljev. Pomiri se s tem, da si dala vse ali pa to še stori in zapri zgodbo. Se pa popolnoma strinjam s tem, kar je napisal Idesi

Ne vem, če so cilji. Nikoli ni bilo ovir, zdaj jih je polno. Na začetku te kuje v nebo, nato samo še kritika.

Ja si predstavljam, zdaj je kar vse narobe. Naredita pavzo…

Sem doživela z enim super fantom, imela sva se rada, spoštovala, energija je bila čudovita, pogovor. Ko pa je prišlo do tega, v katerem kraju bova živela, ali bova imela otroke itd pa nisva bila kompatibilna… Zato sva šla narazen, da si najdeva bolj kompatibilne partnerje. Bilo je hudo na začetku, saj je bil res čudovita oseba in sem ga kar dolgo pogrešala. Z njim sem doživela tisto pravo ljubezen in sem neizmerno hvaležna za to izkušnjo. Ampak ne obžalujem odločitve, da sva šla narazen, ker na dolgi rok ne bi bila srečna skupaj.

Moj tudi nima denarja.

Rad imam kar ljudi, pa vseeno ne vidim razloga, da bi z njimi bil kaj pretirano intimen. V bistvu je smisel ljubezni ravno to, da drugemu omogočimo hoditi po svoji poti in sebe razvijati v smeri, da nam je ta pot privlačna, navdihujoča.

Preberi Si O twin flame relationship

Tudi jaz sem na istem…nisem še uspela spregovorit, bom pa kmalu. Tako ga imam rada, da sem že nesrečna.