sprememba priimka ob sklenitvi zakonske zveze
Meni se zdi spreminjanje priimka nepotrebna komedija.
Na Islandiji te lepo zacahnajo s tem, čigav sin oz. hči si in potem nosiš ta priimek, ga ne spremeniš, ker ga niti ne moreš (ne more se ženska pisati Janezov sin po možu in tudi Janezova hči ni, če tudi njenemu očetu slučajno ni ime Janez). Zacahnajo te v nekaterih primerih tudi po mami.
Priimek, kot ga poznamo mi, pa lahko samo podeduješ :), ne moreš si ga spremeniti na UE. Izjema so tujci.
To je nekaj zelo normalnega tako pri nas kot v tujini, da ženske, ki so si določeno kariero in prepoznavnost ustvarile že pred poroko, po poroki obdržijo tudi svoj priimek. To je običajno za poklice kjer ime tudi zaradi rednega stika s “strankami” igra pomembno vlogo; odvetnice, zdravnice, umetnice itd. Podobno je tudi z nekaterimi ženskami v teh poklicih tudi po ločitvi.
Tiste, ki nimajo takšnih služb, da imajo določeno prepoznavnost tudi zaradi svojega imena in priimka, po mojem mnenju po poroki obdržijo dekliški priimek čisto brez zveze. Drugače pa, kakor komu paše.[/quote]
Men je hecno to, da sploh prevzamejo tudi moževega in imajo potem dva. No, saj moja teta zdravnica je isto naredila :)) A če bi obdržale dekliškega, bi pa zgledalo, da so samske ali kako?[/quote]
Kaj pa vem. To ponavadi naredijo tiste, ki bi sicer prevzele moževega in včasih, ko ne gre za službene zadeve tudi uporabljajo skrajšano varianto svojega samo z začetnico, drugače pa moževega. Nekatere tudi sčasoma opustijo svojega. Tudi otroci imajo ponavadi samo moževega, tako da je to nekako logično. Vsaj meni. 🙂
Sem enkrat doživela na obisku v pediatrični bolnici, da je sestra prinesla otroka v sobo in prav nesramno spraševala čigav otrok neki je to, ker je imela mamica svoj dekliški priimek. Ni ji bilo prijetno.
Ko smo že pri priimkih. Jaz poznam tudi moške, ki so še samski prevzeli poleg očetova tudi mamim priimek. Da so s tem pokazali čigav mamin sinček je to.
Hmm, jaz sem po poroki ohranila svoj priimek. Pa so me po pomoti na upravni enoti preimenovali in mi dodali moževega. Potem ko sem jih opozorila na napako, so mi hoteli zaračunat spremembo (sic!!!) in sem čisto znorela. Tistih nekaj mesecev se pa nisem počutila nič kaj prijetno, ko sem pošto dobivala naslovljeno z obema priimkoma.
Nisem nikoli razmišljala, da bi zamenjala svoj priimek. Moj priimek je del moje identitete in ko sem stopila v zakonski stan, sem se odločila, da bom svoje življenje delila z nekom in ne, da bom postala nekdo drug ali – bognedaj, njegov privesek :(.
Glede otrok sva kar nekaj debatirala. Pogovarjala sva se, da bi v primeru dveh otrok vsak od njiju imel priimek enega od staršev. Ali bova to uresničila, še ne vem… Malce bizarno, pa vendar se mi je zdela to boljša odločitev, kot da bi otroci imeli dva priimka. .
Moram pa priznati, da je to, da imam drug priimek kot svoj prvorojenec, včasih stvar zadrege za koga drugega. V vrtcu me naslavjajo vedno z nekimi čudnimi kombinacijami (ime od otroka in moj priimek, ali oba priimka ali … ), sestra pri pediatru se je morala “naučiti”, da sem njegova mamica. Sicer pa nisem občutljiva, če me kdo zaradi znanstva z otrokom “naslovi” z drugim priimkom ali če mi kdo reče reče gospa (in možev priimek zraven). Pri bežnih srečanjih kar preslišim, pri ponavljajočih pa ob priložnosti “popravim”. Včasih se pa tudi možu zgodi, da postane gospod (in moj priimek zraven), pa tudi ni nobene panike.
To je nekaj zelo normalnega tako pri nas kot v tujini, da ženske, ki so si določeno kariero in prepoznavnost ustvarile že pred poroko, po poroki obdržijo tudi svoj priimek. To je običajno za poklice kjer ime tudi zaradi rednega stika s “strankami” igra pomembno vlogo; odvetnice, zdravnice, umetnice itd. Podobno je tudi z nekaterimi ženskami v teh poklicih tudi po ločitvi.
Tiste, ki nimajo takšnih služb, da imajo določeno prepoznavnost tudi zaradi svojega imena in priimka, po mojem mnenju po poroki obdržijo dekliški priimek čisto brez zveze. Drugače pa, kakor komu paše.[/quote]
Men je hecno to, da sploh prevzamejo tudi moževega in imajo potem dva. No, saj moja teta zdravnica je isto naredila :)) A če bi obdržale dekliškega, bi pa zgledalo, da so samske ali kako?[/quote]
Tudi meni je to hecno. Potem pa eno vabiš na nek dogodek, iščeš točen priimek po internetu in potem ugotavljaš, da je leta 2009 imela dva priimka, leta 2012 pa zaslediš članek, kjer ima samo enega. In že ne veš, ali je bil novinar šlampast, ali se je ločila… Pa tudi poklicat ne moreš in bežno znanko vprašat ” a ste se slučajno ločili in imate samo en priimek…?)
Vse skupaj mi deluje kot da želiš obelodaniti svetu, da si se zdaj poročila, potem pa, da si se ločila. Zakaj obstaja ta potreba, ne razumem. Saj nisi nič “već” zdaj ko si poročena. Pa tudi nič “manj”, ko si ločena.
Najbolj hecen primer, ki ga poznam, pa je ena ženska, ki ima dva priimka – od prvega moža (od katerega se je ločila) in od drugega moža (s katerim živi že 10 let). Je pa res, da je ženska tudi sicer za v Idrijo…
točno to
razglaša, da je spet na “tržnici” ☺
[/quote]
Najbolj hecen primer, ki ga poznam, pa je ena ženska, ki ima dva priimka – od prvega moža (od katerega se je ločila) in od drugega moža (s katerim živi že 10 let). Je pa res, da je ženska tudi sicer za v Idrijo…[/quote]
še po pokojnem možu si izpustila — šlampa ☻
Men je hecno to, da sploh prevzamejo tudi moževega in imajo potem dva. No, saj moja teta zdravnica je isto naredila :)) A če bi obdržale dekliškega, bi pa zgledalo, da so samske ali kako?[/quote]
Tudi meni je to hecno. Potem pa eno vabiš na nek dogodek, iščeš točen priimek po internetu in potem ugotavljaš, da je leta 2009 imela dva priimka, leta 2012 pa zaslediš članek, kjer ima samo enega. In že ne veš, ali je bil novinar šlampast, ali se je ločila… Pa tudi poklicat ne moreš in bežno znanko vprašat ” a ste se slučajno ločili in imate samo en priimek…?)
Vse skupaj mi deluje kot da želiš obelodaniti svetu, da si se zdaj poročila, potem pa, da si se ločila. Zakaj obstaja ta potreba, ne razumem. Saj nisi nič “već” zdaj ko si poročena. Pa tudi nič “manj”, ko si ločena.
Najbolj hecen primer, ki ga poznam, pa je ena ženska, ki ima dva priimka – od prvega moža (od katerega se je ločila) in od drugega moža (s katerim živi že 10 let). Je pa res, da je ženska tudi sicer za v Idrijo…[/quote]
Pri vabilih na obletnico mature zna bit pa praktično. 🙂
točno tako.
matjazko, DoSadni, Spider, Matkić … bi lahko prevzeli dekliške piimke prapraprapra babic svoje žene.
Le, da je to nemogoče, ker bodo poročili tipe ☺
Ne gre za stvar dogovora, pač pa kar za prakso. In ena zgoraj je napisala, da bi se ji zdelo čudno, če bi se otroci pisali po mami.
Če je toliko pomembno, kdo kaj nosi, potem priimek ni samo priimek, ampak predstavlja tud nek simbol… statusni.
Če bi se sama pisala v stilu Kravonja, Lizonja ipd. bi ga z veseljem spremenila :))
p.s.:priimke se da zamenjat, ena znanka ga je, ker ni želela imet stikov s svojo družino, nikoli ni povedala originalnega priimka. Vsaj za eno osebo vem, ki bi si ga tudi želela spremenit, ker je menda preveč prepoznavna z njim ;))
Zdej ga pa mal bixas. Why on earth naj bi se otrok pisal po neobstojecem starsu?[/quote]
Saj oba obstajata.
Zdej ga pa mal bixas. Why on earth naj bi se otrok pisal po neobstojecem starsu?[/quote]
zanimivo izhodišče ☺
“neobstoječ starš” je biološki oče (klasična “izdelava” otroka ) … katerega “storitev” pa ženska “zataji”/mu odreče očetovstvo …
Forum je zaprt za komentiranje.