spoštovan poln ljubezni odnost
ali obstajajo idealni pari ali je vse skupaj samo pretveza? čedalje manj verjamem v iskreno ljubezen:( priznam poznam par ali dva ki jim resnično zavidam iskren predvsem pa spoštovan odnos drug do drugega. sama sem v vezi z partnerjem ki mi ne izkazuje spoštovanja, rada bi ga pustila vendar ppriznam! skupaj z njim sem izključno zaradi strehe pod glavo, saj drugače z malim otrokom ostaneva na cesti. žal nimava nikamor za it. pri vseh stroških je enostavno to nemogoče. tako si želim spoznati nekoga ,nekoga ki bi mi enkrat v življenju pokazal kaj pomeni imeti rad resnično iz srca, ga spoštovati , poslušati, nasmejati, verjeti. počutim se kot smet, ki jo ponžuje, zatira, kritizira, vse naj najslabše:( še obstajajo pošteni moški?
Če praviš, da sama poznaš tak par, pomeni, da obstajajo. In če obstaja en tak par, je velika verjetnost, da jih obstaja še več. Pošteni moški seveda obstajajo. Pa si ti pošteno dekle? Glede na to, da živiš z nekom samo zaradi strehe nad glavo.
Ne obstajajo idealni pari, obstajajo pa ljudje, ki se bolj razumejo med sabo kot drugi pari. To, kar si izpostavila, sta dve skrajnosti. Na zunaj lahko izgleda nekdo še tako idealen, tudi v prijateljski družbi in na kakem zasebnem druženju v njunem domu, kar imata onadva, pa vesta le sama. Še tako dober odnos lahko razpade. Tu so različni dejavniki. Največkrat je to, da se nerešeni problemi, ki na začetku izgledajo celo ljubko, kopičijo pod preprogo, dokler se na njeni gubi ne spotakneta in padeta.
Ko si boš enkrat priznala, da ima vse svoj rok trajanja, se boš tudi lažje znala izkopat iz nefunkcionalnega razmerja. Za začetek, dokler nimaš finančnih zmožnosti, se nehaj obnašat kot žena, vloži postopek za ločitev. Itak te mora izplačat (če seveda ima ta denar, lahko pa skupaj prodata stanovanje in si denar razdelita), če živita pod skupno streho. Imaš še žive starše, brate, sestre?
Kakorkoli, majhni koraki pripeljejo do cilja. Če boš samo resignirano čakala, da se zgodba razplete sama od sebe, potem prevzemi odgovornost za svoje odločitve in pasivnost.
Ideja o idealnem partnerstvu je le pretveza, ki jo nosiš v sebi.
Zato zdaj dvomiš, ker si začela dvomiti v svojo idejo, ki je možna le v pravljici.
To pomeni le, da do sebe nisi iskrena in si ne želiš priznati dejstev. Zaradi prevelike navezanosti na neko idejo.[/quote]
Iskrena ljubezen obstaja. Težava je v predstavi o tej ljubezni, ki jo ima vsak. Večina verjame, da so to kar samo od sebe zgodi, ko srečaš pravo osebo. Nekaj je že na tam, da mora bit oseba prava. Ampak tudi mi moramo bit pravi. To pa pomeni, da moramo biti najprej iskreni do sebe. Veliko ljudi, če ne vsak, verjame, da je iskren do sebe. Ampak… večina teh si laže samemu sebi tako zelo, da verjamejo, da so iskreni. Kdor ni iskren, je gotovo nezadovljen s svojim življenjem, s svojim partnerski odnosom ali pa s svojo samskostjo. Iskrenost pa seveda ni edini pogoj. Potrebno je tudi sprejeti sebe in svoj svet, ter biti sposoben sprejeti tudi drugega, katerega svet ni nujno, da bo enak našemu. Celo velika verjetnost je, da ne bo. Potem je tu tud razumevanje. Brez tega enostavno ne bo šlo. Ljubezen se tako za marsikoga zdi komplicirana, ampak ljubezen ni komplicirana, ko enkrat dosežemo to stopnjo sprejemanja in razumevanja. Komplicirana se zdi, kadar te stopnje ne dosežemo oziroma ne razumemo.
Zakaj se ne bi mogla že sedaj odseliti? Če imaš službo in redni pritok denarja vzemi kredit, in se odseli na svoje v svoje lastno stanovanje, lahko čisto malo garsonjerico za začetek.
Poznam osebo, ki se je po 17 letih mučnega zakona in z 500 € na banki odselila na svoje. Vzela kredit za 10 let in čao. Vse se da če se hoče, kar pogumno.
Res je Robi. Predstave so tiste, ki nosijo pričakovanja o nekom. Pričakovanja pa so tista, ki nosijo razočaranja. Razočaranj pa si ne želimo. Kaj sedaj? Potrebno se je usmeriti k svojim željam in jih začet izpolnjevat in to je s svojimi odločitvami in s tem, da stojimo za njimi. Se pravi, da postanemo odgovorni.
Torej, če predpostavimo žensko in moškega, ki se spoznavata. In ima ženska določena pričakovanja od tega moškega, ta njenih pričakovanj ne izpolnjuje (morda jih niti ne pozna ali se mu ne zdi vredno potrudit, vzrok ni biten), ima na voljo dvoje: da pričakovanja skensla (na kak način?), da je ne bodo več prizadela, ali da še naprej upa.
Pričakovanja se zmanjšajo, ko nam oseba postane manj pomembna. Ko nam je vseeno, kaj se zgodi? Kaj če ženski ni vseeno, kaj se zgodi in bi želela, da se z moškim bolj povežeta in se zbližata?
Praviš, slediti svojim željam. Želja ženske je zgoraj napisano, rezultat njene želje pa ni odvisen samo od nje. Torej naj ga čaka in upa ali naj se umakne, ker želenega ne dobi?
Torej, če predpostavimo žensko in moškega, ki se spoznavata. In ima ženska določena pričakovanja od tega moškega, ta njenih pričakovanj ne izpolnjuje (morda jih niti ne pozna ali se mu ne zdi vredno potrudit, vzrok ni biten), ima na voljo dvoje: da pričakovanja skensla (na kak način?), da je ne bodo več prizadela, ali da še naprej upa.
Pričakovanja se zmanjšajo, ko nam oseba postane manj pomembna. Ko nam je vseeno, kaj se zgodi? Kaj če ženski ni vseeno, kaj se zgodi in bi želela, da se z moškim bolj povežeta in se zbližata?
Praviš, slediti svojim željam. Želja ženske je zgoraj napisano, rezultat njene želje pa ni odvisen samo od nje. Torej naj ga čaka in upa ali naj se umakne, ker želenega ne dobi?[/quote]
Potrebno je razlikovati med željo in pričakovanji. Želje se izražajo jasno in glasno. Pričakovanja pa so “tiha voda”, ki navadno ostanejo prikrita in prinesejo samo razočaranje, čemur sledi jeza, žalost, posledično konflikt. Če se oseba zaveda, da drugi niso na svetu za to, da jih bodo nam izpolnjevali, je to že veliko.
Ko pa imamo želje, jih izražamo in ko srečamo partnerja, le ta takoj ve, ali nam te želje lahko izpolni, ali ne. Tudi sami to opazimo, glede na njegova dejanja, tudi besede, če smo pozorni. Ko najdemo nekoga, za katerega smatramo, da je tega sposoben in če smo obojni pri tem jasni, je to zelo dober obet. Vendar pa se je pričakovanj zelo težko znebit, zato je pomembno, da se o tem pogovarjamo. Razočaranja, ki jih nosijo neizpolnjena pričakovanja niso krivda partnerja, ampak naša osebna odgovornost. Mi se moramo takrat soočit s sabo in ocenit, ali so bila pričakovanja do te oseba upravičena ali pa ne. Če niso bila, spoznamo nekaj novega o njej in o sebi in potem se odločimo ali želimo odnos nadaljevat.
To se sliši kot en loop. Zanka.
Mislim da je dobro da je naš okvir predstave gibljiv, da se morda malo nazaj potegnemo, umirimo, utihnemo in damo priložnost drugemu, da se pokaže v svoji najboljši luči.[/quote]
Ja. Večna dilema.
V odnosu težimo k temu, da lahko čimbolj svobodno izrazimo kar smo. Šele potem lahko v sebi čutimo ljubezen, ker čutimo, da nas drugi sprejema.
Zato marsikdo ostane sam, ker takšen način ponuja še največ svobode.
Lahko zmanjšamo pričakovanja, vendar s tem se začne odtujevanje, saj si postavimo omejitve oz. dobimo občutek, da nas drugi več tako ne sprejema, ker ne moremo več biti tako svobodni.
Samo upanje pomeni, da je v sebi nezadovoljna in to nezadovoljstvo se kopiči.
Sčasoma jo zato začne motiti vedno več stvari…
Da odnos ne umre, je zato pomembna komunikacija, da ima ženska še vseeno občutek, da jo ima moški rad, pa čeprav ne more moški tako delati, kot bi sama rada oz. kot ji pravi njena predstava.
Če pa ocenimo, da so pričakovanja bila upravičena, pa se prav tako odločimo, ali lahko to drugačnost sprejmemo, brez da bi pri tem sami trpeli. Kasneje se morda še vseeno izkaže, da so bila pričakovanja kljub vsemu neupravičena.
Najbolje je, da človek ničesar ne pričakuje, potem vsaj razočaran ni.[/quote]
Good point!!! Čeprav je to težko in vedno neka pričakovanja so. Problem pa je, ker čustva vežemo na pričakovanja. Nekateri preveč. Temu pravim fiktivna čustva. Velikokrat se potem zgodi tudi, da izginejo, ko so pričakovanja vsaj v neki meri izpolnjena.
Najbolje je, da človek ničesar ne pričakuje, potem vsaj razočaran ni.[/quote]
Good point!!! Čeprav je to težko in vedno neka pričakovanja so. Problem pa je, ker čustva vežemo na pričakovanja. Nekateri preveč. Temu pravim fiktivna čustva. Velikokrat se potem zgodi tudi, da izginejo, ko so pričakovanja vsaj v neki meri izpolnjena.[/quote]
Lahko se potrudimo in imamo druge radi ne da bi gojili pričakovanja, je izziv a se da.
Govorim za primer, ko se moški in ženska (še) nista zbližala v romantičnem smislu, ampak se šele spoznavata. Ne moreš svojih želja in pričakovanj izrazit že takoj. Recimo, če si ženska želi, da bi s tem moškim poglobila odnos (ker ji je bil glede določenega mišljenja všeč). Po drugi strani je nesmiselno pričakovat od drugega nekaj, za kar sploh ne veš ali to je sposoben (in pripravljen) dat. Torej gre za neke vrste idealizirano pričakovanje. Tu se mi zdijo pričakovanja neupravičena, pa vendar če je želja ženske po poglobljenem odnosu tako močna, da ne vidi druge opcije kot ali se it poglabljanja ali distanca, ni več kaj dosti storiti. Ko si prešel mejo pričakovanj glede določene neznane osebe, ne moreš več nazaj na prejšnjo stopnjo, ne da bi se vmes ohladil.
@Marko: ” Vendar pa se je pričakovanj zelo težko znebit, zato je pomembno, da se o tem pogovarjamo. Razočaranja, ki jih nosijo neizpolnjena pričakovanja niso krivda partnerja, ampak naša osebna odgovornost. Mi se moramo takrat soočit s sabo in ocenit, ali so bila pričakovanja do te oseba upravičena ali pa ne. Če niso bila, spoznamo nekaj novega o njej in o sebi in potem se odločimo ali želimo odnos nadaljevat.”
Po drugi strani ima ženska zvezane roke. Ne more zdaj ona vodit vsega skup, mora tudi moški pokazat določeno mero samoiniciativnosti, ne pa samo “lapat”, kako bi nekaj. Ne more ona klicat, ona prva pisat, valjda si želi, da bi to potekalo 2-smerno.
Mene zanima ta ločnica med tem, kaj si želimo in prepuščanjem drugim, da so taki kot so. Torej, če sebe postavimo na 1. mesto pri spoznavanju npr., potem se oddaljimo, če ni želenih rezutatov, kajne? Če pa nam je želja po spoznavanju močnejša, potem pa dopuščamo da se drugi izkaže tak, kot se hoče, čeprav obenem to pomeni, da naše želje ostanejo neizražene oz. neizpolnjene. In čeprav to pomeni, da morda nikoli ne bodo. Torej v tem primeru smo vedno mi na zgubi. Nekako se ta računica ne izide oz. mi ni všeč.
Zakaj si se pa zdaj osredotočila samo na ženske? Samoumevno je, da to velja za oba. V odnosu sta vedno oba in vedno oba delata, sodelujeta, če gre za ljubezenski odnos seveda.
Ja, nekako tako je. Vse naše želje nikoli na bodo izpolnjene. Kdo pa smo mi, das i lahko vse želimo in vse izpolnimo? Bolj kot si skromen, lažje ti je. Ampak pretiravat spet ni treba, pomembno je, da ohraniš osebno zadovoljstvo. Pomembno je, da se toliko poznaš, da veš, kateri želji se lahko odpoveš, brez, da bi to prineslo razočaranje, katerega ne bi mogel prebolet. Sama se odločaš o tem, kaj lahko izgubiš in kaj lahko obdržiš. To je svoboda življenja. Če ti ime nekdo iskreno, bo tudi on na drugi strani tebi izpolnjeval želje, ki si jih sama težje. Ko začneš ceniti prizadevanja nekoga okrog tebe in ko spoznaš, da se je tudi on pripravljen prilagodit tebi do določene mere, si ti tudi sama želiš prilagodit njemu. Ampak do mere, dokler ti ustreza. Za to sta potrebni dve pravi osebi, to ni možno z vsakim, katerega srečaš.
Zato ker me zanima, kaj lahko jaz kot ženska storim. Ne morem razmišljat kaj lahko jaz kot moški naredim.
Ja, to se fajn bere. Ampak vedno je tako, da nekaj izgubiš. Nekaj, kar si sicer močno želiš. Če si ženska recimo močno želi bit ljubljena s strani določenega moškega, bo valjda naredila marsikaj v to smer. A, če se pri tem izkaže, da bi to pomenilo za njo večje prilagajanje, kot bi si želela, oz. da se to njeno prilagajanje tepe s kakim njenim prepričanjem, je potem smiselno vztrajat pri tem?
Vse preveč zvez se začne na seksualni osnovi brez predhodnega spoznavanja in potem ne gre več za spoznavanje ampak ostane le še prilagajanje.
Če bi si vzeli več časa za tisto prvo bi videli kakšen je partner v pravi luči in ne bi nadaljevali, do takih situacij ne bi prišlo oz bi jih bilo bistveno manj.
Sedaj je pa otrok tisti ki ju drži skupaj, on je “kriv” :(, želje po spoznavanju ni, in ostanejo samo še prilagajanja in kup razočaranj….. na obeh straneh 🙁
Jaz si lahko še tako zelo želim neke ženske in ji to pokažem na najboljši možen način. Ampak, če si ona mene ne želi oziroma, če spoznam, da si ona mene ne želi (saj ne pričakujem, da si me bo vsaka, ki mi bo všeč, želela), lahko to željo ovržem, brez da pri tem trpim nekaj, kar ne bi mogel preboleti. Verjetno bi bil razočaran, žalosten nekaj časa (odvisno, kako daleč je nek odnos prišel), potem pa greš naprej. Če je odnos še v fazi spoznavanja in neke jasne želje drug o drugem sploh še nista izrazila, ne bi smel bit problem. Razen, če iščemo nekoga iz napačnih razlogov, da nam zapolnijo praznino. Takrat smo lahko zelo razočarani in težje prebolevamo, saj smo si ustvarili pričakovanja, da nas bo ta oseba “rešila”.
Bingo! Jaz ne bi uporabila beseda rešila, bolj izpolnjevanje naše določene potrebe (pa ne mislim tu seksa, bolj čustveno komponento) ;)))
Kaj če, če moški izrazi željo po spoznavanju, s svojimi dejanji pa tega ne pokaže, je vedno bolj ali manj zadržan, zaposlen, vedno nekaj “vmes pride”. Odziva se bolj občasno. Lahko mu verjamem, samo potem njegova želja po spoznavanju ni tako močna kot moja npr.
Forum je zaprt za komentiranje.