Spomin

Ste kdaj doživeli, da bi se vam iznenada v spominu pojavil dogodek, ki pa bi bil ob spominjanju neke druge razsežnosti. Drugačnega pomena. Kot da si prej, ob dogajanju tega dogodka, ta isti dogodek gledal/doživljal v popolnoma drugi luči (recimo zaradi nepoznavanja neke tematike), čez čas, leta napr., ga pa zaradi nekega novega poznavanja, ko se ga spomniš, vidiš popolnoma drugače.

Je to možno, ali pa se naši možgani z nami igrajo, pa je pravzaprav vse samo naša fantazija. Kaj pravite?

It, tebe pa dolgo nismo videli tu. Dobrodošla! 🙂 Jaz se v tem trenutku takega dogodka ne spomnim, mogoče se še bom.

Še nisi predelala ločitve z bivšim? Al te sedanji preganja v drugačnih razsežnostih?:) Dvomim, da si srečala Marijo.

Praktično vse dogodke iz daljne preteklosti danes vidim v povsem drugačni luči. Se pravi, v pravilni. 🙂

Živjo vsem. Lepo da ste še tukaj. Ja, zelo dolgo nisem pogledala na ta forum.
Marko, praviš da se ti to dogaja, ampak kaj če je tako bizarno,da ne moreš sam sebi verjeti. Je možno da se domišljija igra z zdravo pametjo, ali pa je kriva nepripravljenost sprejeti nekaj slabega, naprimer.

Pa še to, kako veš, da je danes pravilnejša luč, Marko.

Zato, ker mu danes svet osvetljujejo varčne žarnice, včasih so mu svetile pa tiste na wolframovo nitko 😉

Njegov life je tako ali tako perfekten. Tip je povsem brez napak. Nihče nima nič slabega za povedat o njem (razen na forumu), zunaj ga imajo vsi radi.

20 let kasneje tip še vedno na forumu. Napredek vsem viden.

On_ živjo, lepo te je “videti”. 🙂

Ne vem, če imajo varčne žarnice kaj veze. Bolj osebnost, ki se je spremenila, potem se pa tudi pogled na nek dogodek, prilagaja (spreminja) skladno z osebnostjo.

KulturenSamozavestnež,
O čem ti to pišeš. Jaz tako na forumu kot “zunaj” nimam nič slabega za povedat o njemu. Ampak dobro, naj ti bo, kdo pa sem jaz…

hehehe, a da je tako? Pa saj imas samo ti toliko povedat slabega o meni, da drugim nic ne ostane. 🙂

Jst bom kar po pravici povedala, da nimam pojma o čem it-ka piše.
Bi se dalo na kakšnem primeru razložiti mogoče?

Preprost primer. Pred mnogimi leeeti preberes dobro knjigo ali si ogledas film ki ga oznacis za ena a s crtico. Po daljsem casu spet preberes isto knjigo ali si ogledas isti film in si razocaran. ALi to velja tudi za ljudi? Seveda.

Zakaj si tako začuden? Če si v mladosti bral Skrivni dnevnik Jadrana Krta in se ti zdaj ne dopade več, si lahko vesel, ker si recimo vsaj približno odrasel. Ne vem zakaj so nekateri tako presenečeni nad dejstvom, da življenje teče, prinaša spremembe, spreminja se naše doživljanje, občutenje…Ja, nekaterim gre na slabše, drugim na boljše. Tko pač je.

To je bil le primer za tiste ki ne razumejo vprasanja. Seveda se ljudje spreminjamo. Npr. ko si mulc te zanima samo sport. Ko odrastes in se zacne drugacen pogovor, ugotovis da se s tem cloveko enostavno ne da.

Aha m111, hotel si reči za butaste :)))

Ja kako pa vi stari pisci doživljate, ko preberete tisto, kar ste napisali na mon pred leti? Ker vsake toliko se osveži kaka stara tema in vaši zapisi izpred sto let. Bi še vedno napisali isto?
To me je vedno zanimalo…

Temu se reče ‘zrelostni uvid’, ker smo sedaj drugačni, nesposobni smo bili nekaj videti, kar nam je dano zaradi izkušenj šele čez čas.

Nisem mislila čisto tako. Bolj…

Če se lahko navežem na temo glede vere, recimo, da si pred leti, spoznal človeka, za katerega si mogoče slutil da je druge vere, recimo musliman, ni ti pa bila znana, kakšna vera to je, kakšne so navade, običaji ipd.. S tem človekom debatirata, tudi o veri. Ob tej debati in takrat slišanem, si ustvariš neko predstavo, ali pa si jo zaradi pomanjkanja domišljije ne. S človekom več nimata stikov, spomin zbledi nekam v našo podzavest.

Čez leto, dve, je v tem konkretnem primeru, da se navežem na vero islam in muslimane, velik bum, začnejo prihajati/prehajati begunci, mediji in predvsem po raznih internetnih straneh, se začne na veliko pisati o veri, o islamu. In tako naenkrat iz te naše podzavesti pokuka nek utrinek, nek del spomina, oz. del tega pogovora, samo da je sedaj v popolnoma drugi obliki. Ima drugačno podobo, drugačne slike se nam vrtijo pred očmi, kot pa so se tisto leto, dve… nazaj.

Ali pa drugi primer…
Predstavljajte si primer moškega in ženske (če vam bo lažje, lahko tudi fanta in punce). Ona srečna v vezi, z možem/fantom, s katerim sta povezana, se imata rada. On zaljubljen v njo. Zaradi uvida ali sramu pred odzivom okolice ali česarkoli pač že, to svojo zaljubljenost ne izraža verbalno. Vse kar si dovoli je prijaznost. In pogovori. In skozi pogovore njej nakazuje svoja občutja, vendar ne tako, da bi rekel, povedal, ampak tako, da jo sprašuje. Napr., kaj bi nekomu rekla, če bi ti rekel to pa to. Tovrstna vprašanja. Ker nikoli ni pomislila, da bi lahko bila temu moškemu/fantu všeč, da bi ta moški/fant na njo gledal še kako drugače, kot samo na še eno znanko, tudi ta vprašanja dojema popolnoma v stilu ŽM čveka. Nič ni, samo vprašanje, brez skritih misli, občutkov. Stiki se prekinejo, in čez čas, pa naj bo spet leto ali dve, se ob nekem dogodku spet obudi spomin. Del spomina. In brskaš po sebi in se sprašuješ, in tu in tam se najdejo stvari, glasba, karkoli, kar te spomni na te pogovore in besede oz. vprašanja. In spet doživiš stvari drugače.

Tovrstne spomine imam v mislih. Ko se ob spominu vprašaš, ali je ta pa ta dogodek v resnici pomenil nekaj, kar mi je znano danes, ni mi pa bilo znano pred leti.

Je to potem to naša domišljija ali spoznanje. Kaj mislite, kaj je bolj verjetno?

It, tisti tvoj prvi primer se recimo dogaja meni. Gre le za to, da v danem trenutnu nimam vseh relevantnih informacij in ocenjujem situacijo, dogodke, ljudi na podlagi informacij, ki jih imam. Sem pa pri teh rečeh bil od konca OŠ previden, ker sem takrat ugotovil, da ljudi ne morem soditi le po enem dogodku, izgledu…
Drugi primer pa se meni še eni zgodil, ker za kaj takega ni bilo pravih pogojev, ker teh pogojev nisem omogočal. Omogočanje takih pogojev, ko si v zvezi je pač nezrelo in nefer tudi do te druge osebe, ki že ima nekoga.

Vem o čem ” govoriš”. Sem tudi sama že razmišljala o nekem dogodku iz preteklosti, ki se mi je zdel, ko sedaj razmišljam in se spominjam,drugačen.Jaz bi rekla spoznanje. V bistvu so takrat samo delčki.Šele ko je konec in čez čas povežeš vse skupaj, prideš do cele slike, ki pa je drugačna.

Točno to, kar si napisala. Samo da so moji spomini tako bizarni, da se jim ne verjame. Še jaz sama jim ne morem (skoraj) verjeti.

In kaj si potem naredila, če je bilo kaj “posebnega”?

Točno to, kar si napisala. Samo da so moji spomini tako bizarni, da se jim ne verjame. Še jaz sama jim ne morem (skoraj) verjeti.

In kaj si potem naredila, če je bilo kaj “posebnega”?[/quote]
Uh, predolga in pretežka za na čvek. Je bilo posebno in sem dobila odgovor oziroma ugotovila, da je tisto na koncu bilo spoznanje in ne domišljija. Takšna sem, težko živim, če nimam odgovorov.

Iz varnostnih razlogov je bolje, da ve prebiraš starih zapisov, še posebej svojih ne 😉

Moja ahilova peta skozi življenje so bili ljudje, ki na prvi pogled delujejo nebogljeno, v resnici so pa z vsemi žavbami namazani. Tako, da bi prej rekla, podobno kot m111, da me lahko le oseba razočara, nimam pa drugačnega mnenja o posameznih dogodkih.

Okoli vseh dreves se lahko loviš.
Za vsemi drevesi se lahko skrivaš.
Na nobeno se ne naslanjaj!
Ne veš, katero je
trhlo,
nagnito,
spodkopano,
spodžagano.
Lahko padeš. Hudo.
A to še ni najhujše. Huje je, ker potem sumiš,
da so vsa drevesa
trhla,
nagnita,
spodkopana,
spodžagana.
In nenadoma si tako žalosten
in sam.

Vem, kaj misliš, in kakšen je ta občutek.