Sorodne duše

Ali kdo v to še sploh verjame? Oz kako si ta pojem razlagate?  Berem tu gor po forumu teme, kjer ona išče njega, on išče njo…in ne najde. Mislim, človeka za neko vezo se najde…ampak s čim se zadovoljit? Čakat in verjet, da poklopi na polno z obeh strani, ali je to utopija? Ali je že kdo srečal sorodno dušo? 🙂

moja sorodna duša je…

da en dan delava po moje, drug dan pa kot jaz rečem.

Težko si boste našle kaj sorodnega, če ste same s sabo skregane. Pri takih zmešanih dušah je sorodna samo še dodatni problem zmešanega para.

Jaz gledam drugače na to.. Nekdo od prijateljev ali prjateljic ima lahko sorodno dušo, pa ne pomeni, da želimo skupno življenje.

Treba je imeti realna pričakovanja. Čloeka vzameš takšnega kot je. Neumno je pričakovati, da se bo nekdo zaradi nas spremenil. Zakaj sploh bi se? To potem ne bi bil več isti človek kot ga poznamo od prej. Z leti se vsi ljudje itak spreminjamo. Tudi to zna vplivati na odnose. Treba je biti realen v smislu kakšni smo mi do drugih. Imamo občutek za druge? Smo pripravljeni biti nekomu v oporo? Ali večinoma gojimo pričakovanja ali zahteve? Popolnost meni osebno predstavlja sobivanje v razumevanju. Da znata biti zarotnika, da si delita veselje in tegobe, si delita delo, vzgojo otrok (če jih imata), se ne obsojata do obisti, ko eden naredi napako. Napake itak delamo vsi.  Spoštovanje je na prvem mestu. Do drugih in sebe. Če se zavedaš tega, veliko težje narediš nekaj s čimer bi prizadel-a drugo osebo. Jasno, da igra svojo vlogo tudi privlačnost  Če imata oba vse to in za povrh še  sposobnost prilagajanja eden drugemu, je to to. Fimance niso tako pomembne, so bolj proti koncu spiska.

Dandanes smo preveč pod vplivom filmov, kjer je velikokrat vse popolno. Tega ni. Popoln je tisti, ki se tega zaveda in zna živeti svoje življenje, takšen kot je. Brez pretvarjanja zato, da bili všeč drugim. To se na dolgi rok ne obnese. Če imamo svoj karakter, je drugim jasno, kaj lahko od nas pričakujejo in obratno seveda. To je zame edina sprejemljiva možnost. Ne vem ali to tudi spada v kategorijo sorodnih duš.

Jaz pa mislim, da je najbolje slediti filozofiji petdesetletnih devic, ki pravijo, da se ne bodo spreminjale za nikogar, ljubezen jih bo pa že našla sama od sebe. Do osemdesetega je časa še dovolj.

a i ti bi bezčastno?

To ne obstaja, zaman iščete. Vsak te na koncu razočara in vsakega nekega dne zasovražiš. Vsi so isti, vsi hinavci, zahrbtni, sebični, vsak gleda samo svoje potrebe in te izkoristi, dokler mu jih izpolnjuješ, potem pa konc. Prijatelji prav tako, družina, sorodniki, sodelauci. Poskusite v nečem uspeti, biti res dobri, imeti nekaj, kar oni nimajo in boste videli da imam prav.

Vse je BS.

Najbrž ima vsak človek na svetu celo več kot eno samo sorodno dušo. Morda jih imajo nekateri več deset ali več sto. Problem je v tem, ker ni rečeno, da bomo od vseh njih srečali eno samo.

Nekje je več kot perfektna ženska (Venerjanka), nekje drugje je pa več kot perfekten moški (Marsovec). Obstaja nek tih dogovor, da se bosta morda srečala na planetu Zemlja. Kdaj se bo to zgodilo nihče ne ve. Morda se je že kdaj zgodilo. Čas je relativen.

V tem norem času je nerealno pričakovat, sanjat itd. … Morda v vzporednem svetu …

Sorodno dušo takoj začutimo. Je ni treba čakat, pa iskat po netu, v bifejih … Nekdo je pred mano zapisal, da je pomembno da partnerja sprejmemo takega kakršen je (če je normalen) in ga ne spreminjamo. Potem postanemo že egoisti, če mora nekdo postat nekaj po naši meri. Sorodne duše takoj vedo ena za drugo, se začutijo v pogovoru, razmišljanju itd … So na isti valovni dolžini, frekvenci. Kdor je že to izkusil, ve kaj mislim.

Se spominjam neke absolutno neznane Boginje. Ob bližnjem srečanju z njo me je vrglo v paralelni svet. Se zgodi.

Ta boginja je pa mogla biti res nekaj posebnega. In kako izgleda ta paralelni svet, če smem vprašati? Mene je tudi nekoč ob enem srečanju (predvidevam da z moškim z Marsa) vrglo nekam za nekaj časa, popolnoma ohromelo, pa ne vem kaj bi to bilo in kaj bi morala takrat narediti? Čisto sem se izgubila

V delcu sekunde je skrita cela večnost. Čas je relativen.

no poglejte kak naš robek lepo piše. anonimno še lepše… ane darč? dajte punce pa ne boste takega fejst fanta samega pustile? piše, poje, igra ni da ni. kaj čakate?

Res je, škoda da ni trajala večno

V vsaki besedi je skrita magična moč. Iz besed je sestavljena misel.

Večnost je znotraj vas samih.

Tudi to je res, kot praviš. Tam še kar traja, vsakič ko pomislim, se spomnim na trenutek, me ponese kot takrat.

Na neviden način smo povezani med sabo.

Smo ja. A včasih si zaželimo še kakšne druge povezave

Ravno razmišljam kakšna je povezava med Galaksijo Mlečna Cesta in Andromedino galaksijo.

Povezava so bilijoni zvezdic iz katerih sta narejeni 🙂 in ko ti dve trčita, bo nastala nova galaksija

Vse je animacija. Tudi prostor okrog vas je animacija. Center animacije je znotraj vas samih. Ste animator.

Zjutraj se spet dobimo in nadaljujemo s pogovori. Lahko noč.

Dober dan, vsak dan. 🙂  Samo trije dnevi se vrtijo okrog nas, jutri, danes, včeraj. Sem velik ljubitelj pravljic in pravljičnega sveta. Najlepše mi je v pravljici. Ampak, brez srčnega princa ni pravljice. Le kam je odpotoval. Vsenaokrog nas veliko čarobnih je princes.

Tle pa res ni treba neke ezoterike in mistike. Pač sorodnost v pogledih na življenje in svet, v ciljih in načinih kako jih doseči.