Sončni žarki ljubezni (P.B.)
Mislim na starše s prizadetim otrokom, na starega očeta, bolno mater, sorodnike, ki jih bližnji z velikimi žrtvami oskrbujejo doma. Mislim na ljudi, ki po smrti partnerja ali po ločitvi ostanejo sami in morajo sami stkbeti za otroke.
Mislim na ženo, ki doma že dolga leta skrbi za svojega nepokretnega moža. Berem njene zapisane misli: “Pozni je: Utrujena sem, zelo utrujena, toda srečna. Marsikdo bi rekel: Kako je s tako bolnim možem to sploh mogoče? Vendar je tako. Po petih mesecih klinike je zopet doma. In čeprav je zelo salb in nega utrudljiva, sva vseeno srečna.”
Od kod jemlje moč ta žena, od kod jemljejo moč mnoge druge? Zakaj so ti ljudje kljub vsemu srečni? Ljubezen jih je utrdila.
Če nekoga ljubiš,
raste tudi tvoja moč.
Kdor ljubi, ta zmore vse.
Šele, ko nekaj izgubiš in tavaš po ruševinah sreče, začneš ceniti drobne stvari. Včasih moramo kaj izgubiti ali se znajti v težkih preizkušnjah in situacijah, da znamo ceniti življenje. Nekateri pa preprosto bolje funkcionirajo v težkih razmerah, iz katerih črpajo moč, se počutijo koristne.
Vprašala si: Zakaj so ti ljudje kljub vsemu srečni?
Misliš, da je sreča v perfekciji? Kaj je sploh sreča?
Ljubezen se ne meri v kvantiteti. Ljubezen ni v opravljanju dolžnosti. Včasih ljubezen ni dovolj, človek mora biti tudi trden v sebi, da se sooča s preizkušnjami. Nekateri se zlomijo, kjub želji, kljub prisotnosti ljubezni, ker so izgubili sebe, ker se ne morejo in niso sposobni boriti z drugimi.
Biti srečen pomeni znati živeti in uživati to srečo, ne glede na to, kaj ti ponuja življenje.
B.P. = Phil Bosmans je avtor. Njegove misli se te res dotaknejo
O drugem človeku, o katerem slišimo,
ki ga vidimo, s katerim se srečamo –
si ustvarimo svojo sliko.
In s to sliko ga opredelimo.
pogosto je ta slika,
ki smo si jo ustvarili o drugem, napačna.
Pogosto tega človeka
niti pobliže ne poznamo.
Zadostuje nam, da pripada drugi skupini,
drugi usmeritvi ali stranki,
drugi rasi ali religiji.
Za nas stoji na drugi strani.
In zato je njegova slika v nas
popačena z nepoznavanjem, strahom,
antipatijo, neprijaznostjo in sovraštvom.
Resnično sliko človeka
lahko ustvari le ljubezen.
Ljubezen pravi:
Nobenega človeka ne smemo obsojati,
vsak človek je ljubezni vreden.
Naš svet ne propada zaradi pomanjkanja razuma, vedenja in znanja, ampak zaradi pomanjkanja ljubezni.
Ljubezen daje prednost stvarem, ki niso več v modi: obvladovati samega sebe, ne popuščati lakomnosti, premagovati sebičnost. Skupinski egoizem, ki pomaga samo sebi enakim, še ni ljubezen. Ljubezen pomeni ljubiti ljudi, ne abstraktnega človeštva, ampak konkretnega človeka v neposredni bližini. Ljubiti pomeni stopiti iz lastnega jaza in živeti za druge.
V vsakem smehljaju,
v vsaki dobri besedi,
v vsaki prijazni kretnji,
v vsakem dejanju pomoči
je skrit košček raja.
V vsakem srcu, ki postane
rešilni pristan za nesrečneža,
v vsakem domu s kruhom in vinom
in človeško toplino
je skrit košček raja.
Bog je položil v tvoje roke ljubezen
kot ključ, ki odpira nebesa.
Ljubezen je univerzalna in najskrivnostnejša energija, ki jo premore stvarstvo. Prežema vso naravo. V osnovi je prisotna kot privlačna sila zemlje, pa vse do bistva materije, do molekul in atomov. Vse obstaja zaradi nje in je med seboj prepleteno.
Kakor obstaja privlačna sila v vsem stvarstvu, so privlačne sile tudi med ljudmi.
če ostaja ukročena med bregovi, je voda velik blagoslov. če pa ob nevihti ali poplavi zdivja, postane
voda prava katastrofa.
Če ljubezen ljudi zbliža in ob njej doživljamo smisel in lepote stvarstva, se rojeva harmonija, ljudje najdejo mir in izkusijo prijateljstvo.
Če pa ljubezen zatone in umre zaradi nebrzdane strasti in neugnane spolnosti, potem je to za ljudi pogubno.
Tole je težko razumet, razume lahko tisti, ki ga življenje ni božalo
Četudi smo v življenju še tako začutili Boga kot oazo,
nas spremljajo dnevi puščave, vse dokler smo ljudje na naši Zemlji.
Resnični dnevi oaze so prej redkost.
Vse pogosteje doživljamo svet kot puščavo. Praznina, suša in žalost vsenaokoli.
Zapuščenost, revščina, brezmejna nemoč.
Da bi se Bogu res približali, da bi v njem zaživeli kot v oazi,
moramo biti pripravljeni vse izpustiti.To je počasno umiranje za stvari, ki nas
vežejo s tisoč vezmi. Nikoli se jih ne bomo čisto osvobodili.
Vse izpustiti ne pomeni, da se moramo od vsega posloviti,
zapreti oči in čute pred lepim in dobrim, pred presenečenji, krasotami in čudeži tega sveta.
Prav nasprotno. Ko stvari izpustimo, šele takrat bolje in jasneje vidimo.
V senci Božje ljubezni sem se naučil izgubljati, tako izgubljati,
da končno nimam več česa izgubiti. In s tem sem pridobil vse.
Največji “dobitek” pa je veselje, veselje do življenja in veselje v Bogu,
ki mi je vse podaril.
Ljubiti pomeni izžarevati toploto,
ne da bi drug drugega zadušili.
Ljubiti pomeni biti ogenj,
ne da bi drug drugega sežgali.
Ljubiti pomeni biti v bližini,
ne da bi drug drugemu gospodovali.
Ljubiti pomeni drugega spoštovati,
ne da bi drug drugega omejevali.
Ljubezen je največja pustolovščina
človeškega srca.
Ko človek pri drugem začuti
srce, polno simpatije in ljubezni,
takrat šele prav zaživi.
Ljubezen je edina pot,
po kateri ljudje postajamo človeški.
Samo ljubezen je dom,
v katerem lahko resnično živimo.
V svetu so različne vrste ljudi: veliki in majhni, moški in ženske,
črni in beli, bogati in revni, podrejeni in predpostavljeni,
mogočni in nemočni – vsi ljudje pod istim soncem in v isti vasi, ki ji pravimo Zemlja.
In vendar niso vsi ljudje enakovredni. V tem svetu običajno določa vrednost
človeka višina njegovega bančnega računa, njegovega položaja, njegovega okolja, njegovih uspehov.
Revež, ki ekonomsko ne šteje, brezposelni, ki ne najde zaposlitve, bolni, ki ne more več delati, nemočni, ki se ni nikjer uveljavil – takšni ljudje za mnoge v svetu nič ne pomenijo.
Sonce ne dela razlik,
zanj so vsi ljudje enako vredni.
Kjer sije sonce srca,
je vsak človek vreden truda.
Se pravi da tisti, ki ne dovolijo, da jim drugi določajo ceno, vrednost in mesto v družbi, da tisti torej ne iščejo sreče; nekako mi tvoj stavek ni povsem jasen, bi rabila podnapise pa še kakšno slikico zraven, morda celo “video tutorial” 🙂
Se pravi da tisti, ki ne dovolijo, da jim drugi določajo ceno, vrednost in mesto v družbi, da tisti torej ne iščejo sreče; nekako mi tvoj stavek ni povsem jasen, bi rabila podnapise pa še kakšno slikico zraven, morda celo “video tutorial” :)[/quote]
Eni se konstantno najdejo v jamranju, kako jih drugi ne vidijo v pravi luči, kako imajo drugi napačno postavljen sistem vrednot in so zato posledično sami nesrečni, ker se počutijo nesprejete, ujete v tem, kar so.
Vsi iščemo srečo, samo nekateri v napačnih situacijah…v konkretnem primeru v potrjevanju in grajenju lastne samopodobe izključno na tem, kaj si drugi mislijo o njih.
Se pravi da tisti, ki ne dovolijo, da jim drugi določajo ceno, vrednost in mesto v družbi, da tisti torej ne iščejo sreče; nekako mi tvoj stavek ni povsem jasen, bi rabila podnapise pa še kakšno slikico zraven, morda celo “video tutorial” :)[/quote]
Eni se konstantno najdejo v jamranju, kako jih drugi ne vidijo v pravi luči, kako imajo drugi napačno postavljen sistem vrednot in so zato posledično sami nesrečni, ker se počutijo nesprejete, ujete v tem, kar so.
Vsi iščemo srečo, samo nekateri v napačnih situacijah…v konkretnem primeru v potrjevanju in grajenju lastne samopodobe izključno na tem, kaj si drugi mislijo o njih.[/quote]
Vem le to, da smo vsi podvrženi k iskanju sreče, na kak način, s kakšnimi sredstvi in metodami se kdo tega loteva pa mi ni kaj dosti mar oz ne nameravam delati sodb.
Ljudje preveč pričakujemo:). Kdor se prepušča, da mu drugi postavljajo njegovo ceno, vrednost, mesto v družbi…bo vedno iskal svojo srečo. Očitno mu tako paše.[/quote]
Po moje je avtor hotel povedati nekaj drugega. Ne, kdo nam postavlja ceno, ampak kako mi drugemu postavljamo ceno. Ali nismo mi tudi tisti, ki predalčkamo ljudi in v bistvu se “navidezno” zanimamo zanje, ker pričakujemo od njih neko korist. Da smo sami enako vpleteni v sitem, ki nam ni všeč pa vseeno obstaja.
Čeprav na delovnem mestu vsak dan srečujemo čistilko, nas ne zanima, od kod je, kakšno življenje živi, ker je pač samo čistilka. Ko srečamo vodstvenega delavca in nekoga, ki ima debelo denarnico, nas bo kao zanimalo, kako je z njim. Velikokrat ker pričakujemo korist ali pa je dobro, če se poznaš z nekom, ki ima veze.
S tem, ko ne želimo ali neznamo vstopiti v svet drugega s sočutenjem = ljubeznijo, se zanimamo samo zase in čisto nič ne prispevamo k boljšemu svetu.
Bodi mehak, obleci si dobroto!
Ne pusti nobenega človeka
stati v hladu.
Saj veš, kako majhni, kako revni,
kako osamljeni so ljudje,
kako občutljivi in ranljivi.
Saj veš, koliko je solza in nihče ne zna tolažiti.
Saj veš, da skoraj ni večje žalosti,
kot je v človeku, ki ga nihče ne razume.
Saj veš, da je življenje za mnoge ljudi
samo neznosno trpljenje.
Bodi mehak!
Napravi po svoji najboljši moči in pomagaj ljudem.
Vživi se v njihovo bolečino in zapuščenost.
Sestopi z vrha svoje samozadostnosti
v dolino osamljenih in trpečih,
ki so brez zavetja in varnosti.
Ne bodi trd, tudi ne v svoji sodbi.
Forum je zaprt za komentiranje.