Solidarnost, dobrodelnost, sočutje, razumevanje
Enako velja za Robija. Vecina samooklicanih “skromnezev” ste sami kolektivisti. Idealni Slovenci za furati uravnilovko.
Kolikokrat sem ze od kaksnega “skromneza” slisal, da tako ni nikoli pravi cas za otroke, zato je vedno dober cas. Sploh cim prej. In kako agresivni znajo biti. Te prepricevati, celo zaliti, kak egoist si, ce se zaradi nekih razlogov v to se nisi spustil. Potem, ko pride do “pizdarije” in potrebujejo pomoc, si pa dober, da pomagas.
Saj v tem je problem. Težko kompetentno presojaš, ker ti ne bi imel otrok. Če bi si jih pa želel imeti, potem bi verjetno drugače gledal na tveganje, preživljanje, ipd. Sploh ko bi se odločal o drugem, tretjem, … ko bi enega že imel.[/quote]
Jaz ravno tako težko presojam kot tisti ki imate/jo otroke ker čutite pomilovanje (pretirano) do te ali kakršnekoli podobne družine, torej smo na enakem, samo pogleda sta iz drugih smeri.[/quote]
Če si nečesa ne želiš, je tveganje bistveno večje (in prednosti bistveno manjše), kot če si to želiš.
Klinc. Pricakujejo, da bos pomagal. In ce jim te, te bodo spet zalili. Ce ne drugace, za hrbtom. In bog ne daj, da jim karkoli ocitas. Jim postanes smrtni sovraznik.
Koliko ljudi se je tako nasankalo z nakupi nepremicnin po taksnimi ali drugacnimi pogoji. Svoj cas so povelicevali svojo odlocitev in zalili vsakega, ki bi izrazil rezervacijo, kaj sele nestrinjanje. Ko so potrebovali pomoc glede kreditov, je bili pa bogokletno ne pomagati.
Smo ljudje, ki smo videli marsikaj. Niti nas je kriza 5% presenetila. In se pa se. Ampak kateremu skromnezu se je dalo poglabljati v te reci. Saj tako verjamejo v kolektivizem, ki je tu, da jih iz riti potegne. Kdo? Ja tako osovrazeni egoisti, a ne? Tisti, ki se niso nasankali, ki niso nasedli, ki so predvideli, pomislili, se pripravili. Aja, tisti egoisti, ki ste jih kolektivisti sovrazili prej in kasneje, enkrat nimamo muda, drugic imamo cesa prevec. Skromnezev je vedno predvsem gobec. Vse veste, a ne? In vsem bi pamet solili, moralizirali. Le rezultatov nimate. Zakaj? Aja, ker ste preposteni. Kaksni bullshitarji…
Klinc. Pricakujejo, da bos pomagal. In ce jim te, te bodo spet zalili. Ce ne drugace, za hrbtom. In bog ne daj, da jim karkoli ocitas. Jim postanes smrtni sovraznik.
Koliko ljudi se je tako nasankalo z nakupi nepremicnin po taksnimi ali drugacnimi pogoji. Svoj cas so povelicevali svojo odlocitev in zalili vsakega, ki bi izrazil rezervacijo, kaj sele nestrinjanje. Ko so potrebovali pomoc glede kreditov, je bili pa bogokletno ne pomagati.
Smo ljudje, ki smo videli marsikaj. Niti nas je kriza 5% presenetila. In se pa se. Ampak kateremu skromnezu se je dalo poglabljati v te reci. Saj tako verjamejo v kolektivizem, ki je tu, da jih iz riti potegne. Kdo? Ja tako osovrazeni egoisti, a ne? Tisti, ki se niso nasankali, ki niso nasedli, ki so predvideli, pomislili, se pripravili. Aja, tisti egoisti, ki ste jih kolektivisti sovrazili prej in kasneje, enkrat nimamo muda, drugic imamo cesa prevec. Skromnezev je vedno predvsem gobec. Vse veste, a ne? In vsem bi pamet solili, moralizirali. Le rezultatov nimate. Zakaj? Aja, ker ste preposteni. Kaksni bullshitarji…[/quote]
Kolektivizem in sočutje/dobrodelnost sta dve ločeni zadevi. Ki se v Slo vedno po nepotrebnem in napačno mešata.
Si lahko še tako ortodoksni kapitalist, ne verjameš v socialno državo, in vendar, ko vidiš človeka, ki je v stiski, mu lahko (osebno) pomagaš, namesto da bi se nanj drl, zakaj ni mislil prej.
Klinc. Pricakujejo, da bos pomagal. In ce jim te, te bodo spet zalili. Ce ne drugace, za hrbtom. In bog ne daj, da jim karkoli ocitas. Jim postanes smrtni sovraznik.
Koliko ljudi se je tako nasankalo z nakupi nepremicnin po taksnimi ali drugacnimi pogoji. Svoj cas so povelicevali svojo odlocitev in zalili vsakega, ki bi izrazil rezervacijo, kaj sele nestrinjanje. Ko so potrebovali pomoc glede kreditov, je bili pa bogokletno ne pomagati.
Smo ljudje, ki smo videli marsikaj. Niti nas je kriza 5% presenetila. In se pa se. Ampak kateremu skromnezu se je dalo poglabljati v te reci. Saj tako verjamejo v kolektivizem, ki je tu, da jih iz riti potegne. Kdo? Ja tako osovrazeni egoisti, a ne? Tisti, ki se niso nasankali, ki niso nasedli, ki so predvideli, pomislili, se pripravili. Aja, tisti egoisti, ki ste jih kolektivisti sovrazili prej in kasneje, enkrat nimamo muda, drugic imamo cesa prevec. Skromnezev je vedno predvsem gobec. Vse veste, a ne? In vsem bi pamet solili, moralizirali. Le rezultatov nimate. Zakaj? Aja, ker ste preposteni. Kaksni bullshitarji…[/quote]
Kolektivizem in sočutje/dobrodelnost sta dve ločeni zadevi. Ki se v Slo vedno po nepotrebnem in napačno mešata.
Si lahko še tako ortodoksni kapitalist, ne verjameš v socialno državo, in vendar, ko vidiš človeka, ki je v stiski, mu lahko (osebno) pomagaš, namesto da bi se nanj drl, zakaj ni mislil prej.[/quote]
Res je. Ampak pomagati nekomu, ki prezira premisljenost pri odlocitvah in te na racun tega se zali, da si brezjajcnik, ki si ne ‘upa’ tvegati, je malo teze.
Jaz sem se v zivljenju naposlusal teh scenarijev. In se kako dobro vem o cem govorim. Sicer pa so skromnezi vedno prvi, ki se prizadevajo za ‘pomagati’. S tem, da bi seveda pomagali s sredstvi tistih, ki jih redno zalijo z egoisti. Klasika socialisticne mentalitete.
Kolektivizem in sočutje/dobrodelnost sta dve ločeni zadevi. Ki se v Slo vedno po nepotrebnem in napačno mešata.
Si lahko še tako ortodoksni kapitalist, ne verjameš v socialno državo, in vendar, ko vidiš človeka, ki je v stiski, mu lahko (osebno) pomagaš, namesto da bi se nanj drl, zakaj ni mislil prej.[/quote]
Res je. Ampak pomagati nekomu, ki prezira premisljenost pri odlocitvah in te na racun tega se zali, da si brezjajcnik, ki si ne ‘upa’ tvegati, je malo teze.
Jaz sem se v zivljenju naposlusal teh scenarijev. In se kako dobro vem o cem govorim. Sicer pa so skromnezi vedno prvi, ki se prizadevajo za ‘pomagati’. S tem, da bi seveda pomagali s sredstvi tistih, ki jih redno zalijo z egoisti. Klasika socialisticne mentalitete.[/quote]
Dobrodelna pomoč/vzajemna pomoč/pomoč skupnosti so bistveno bolj razvite v izrazito kapitalističnih sistemih kot v socialističnih, kjer te pomoči ne samo, da kao ne rabiš(poskrbi država), ampak je tudi država noče, ker ima potem bistveno manjši nadzor nad državljani.
Največ pomoči rabite tisti, ki niste skromni, saj bogastvo ne pade z neba, ampak ga mora nekdo ustvariti in na račun tega, da lahko neskromneži furate svoj luksuz, mora večina delati za minimalca in fehtariti.
Neskromneži pa ponavadi niti ne pomagajo, ampak se samo zgražajo, pa čeprav imajo polne riti vsega.
A to tista sredstva, ki so pokradena delavcem in kmetom ? Ali katera sredstva ?
Razna borzna mešetarjenja in podobni načini plemenitenja denarja, pa je samo čista lopovšćina in razlog, da kapitalizem propada.
Kar ne morem verjeti, da so nekateri moški pripadniki tega čveka tako odklonilno naravnani proti družinam z večimi otroci, ki so se znašle v stiski. Da jim pripisujejo krivdo.
Pazi, KRIVDO, ker imajo otroke. Pazi, OTROKE.
Otrok naj bi bil blagoslov (ne nujno versko ovrednoteno), nekaj kar staršu prinaša veselje, ljubezen, ponos.
In če se starši iz takih ali drugačnih razlogov znajdejo v stiski (in posledično tudi otroci, ki še niso sposobni sami poskrbeti za sebe oz. niso samostojni), potem bi se morali starši počutit krive, ker otrokom trenutno (ali v nekem časovnem okviru) ne morejo nudit nekega standarda, za katerega se smatra, da bi se moral nuditi.
Pa kakšno razmišljanje je to?
Otrokom ni nujno nudit, da imajo vedno na voljo risanke in rač. igrice, generacije otrok so (in še vedno) odraščale brez tega.
Otrokom ni nujno dnevno nudit v njihovi prehrani sladkarije in druge “priboljške”, cele generacije otrok odrašča brez tega.
Otrokom ni nujno nudit darila za božič in rojstni dan, ki smo jih kupili v trgovini (torej kakšen avtek ali barbi punčka), ker včasih je veliko večje darilo če otroku nudiš svoj čas, nasmeh, topel objem, kot pa igračke. In tu moram dodat, zakaj, le zakaj, bi se morali ti otroci počutit osiromašeni? Zaradi nekih neizpolnjenih želja? Neumnost. Je veliko večja osiromašenost, če niso izpolnjene otrokove potrebe, kot pa želje.
Edino (če se navežem na to družino), kar pa bi res drastično morali spremeniti je, da morajo otroku nudit neko primerno/zdravo bivalno okolje. Na tem pa delajo, kot sem brala.
In zdaj če starši tega svojim otrokom ne morejo več nudit, so pa skrajno neodgovorni in vsekakor zelo egoistični in vredni obsojanja. Zgražanja… Res, kakšno razmišljanje. Za zjokat. Res za zjokat.
Kar žalostna sem postala, ko sem brala te odgovore.
V tem primeru je Matkic bolj na čustvenem nivoju, kot pa ostali. Res pa se to kaže močno odklonilno, ker v njem prebudi veliko več asociacij na lastno življenje in vzorce, kot pa pri kom drugem.
Njegov odziv je veliko močnejši, kot pa recimo moj, saj ob tej zgodbi ne doživljam nekih močnih čustev.
Meni te zgodbe ne gredo na živce, to doživljam le še kot neko žalostno zgodbo današnje družbe in sistema.[/quote]
Verjetno bi bilo bolj prav, da bi napisal, da smo na sočutnem bregu.
Njegovo zatrjevanje kako on sam poskrbi zase je groteskno, ker pozablja, da živi pod streho, ki so mu jo drugi zagotovili, uživa ugodnosti skupnega gospodinjstva, kjer mnogo stvari zaredi katerih ima lagodno življenje, opravi skupnost/druž.člani….itd, hkrati se pa zgraža nad ljudmi, ki (širšo) skupnost prosijo za pomoč, ker so se znašli v nezavidljivem položaju.
Ravno tako nikoli ni izkusil življenja sam zase.[/quote]
Sem kje napisal da poskrbim sam zase? Spet si izmišljuješ, daj mi pokaži kje sem to napisal, stran in vrstico navedi prosim………….
Jaz govorim ravno o tem, da če LASTNI STARŠI ne morejo preskrbet OTROK ki so jih naštemplali ven, potem so KRIVI ONI in ne družba in VSAKA pomoč družbe tu dela slabo, čeprav je navidezno humano, ker s tem uničujemo odgovornost nadaljne generacije, ki bo ko bo prišla v leta in partnerstvo SPET imela vzorec v obliki ”Ah saj nima veze al lahko ali ne, bom naredo otroka, pa bo DRUŽBA poskrbela skozi noto empatije za MOJEGA otroka”
To prelaganje individualne odgovornosti do lastnega otroka na družbeno noto sočutja in empatije ki je še krinka humanosti je SLABO (dolgoročno) kot je kvantitativno sproščanje slabo za VREDNOST našega denarja, pika.
Nisi ravno ti govoril o ”podedovanih” vzorcih ki jih dobimo kot otroci? A ni to eden izmed teh vzorcev ki bi jih morali uničiti, saj bi naj ”gradili” individualno omladino nove generacije, no skozi empatijo ne gradiš odgovornosti ampak prelagaš odgovornost na EMPATIJO in širšo družbo, kar je narobe.
Niti ene asociacije na moje življenje ne dobim s tem, jaz sem odraščal v okolju z visoko kvaliteto bivanja, in vse kar spada k frazi ”lepega otroštva” samo ti bi rad, da mene na to spominja, pa me nima na kaj………
Odklonilno se to kaže predvsem tistim ki imate tradicionalne družbene vzorce in vaša ”nenapisana” pravila ki ste jih podedovali in menite da so edina pravilna in smiselna, pa je to daleč od resnice in realnosti.
Odklonilno smo nastrojeni le proti družinam ki producirajo otroke in jih ne zmorejo preskrbet, pa saj se ne gre za sladkarije, ampak če otrok živi v PLESNIVI BAJTI je to za mene neprimeren bivalni prostor in kot tak ne ustreza niti minimalnemu standardu higiene in ostalega……. ne govorim o tem da more otrok met milijon igrač, ampak če lastnemu otroku (ali 5tim ki jih imaš) ne moreš za rojstni dan/božič kupit ENE igrače ki si jo je sam zaželel, potem ne bi smel imeti otroka, če mu ne moreš kupit vsaj včasih kakšnega oblačila in če mu ne moreš nudit računalnika ko začne hodit v šolo potem si pač nesposoben in ne bi smel met otrok.
Ne govorimo o nadstandardu, govorim o osnovah.
Otrok je PRIVILEGIJ ne PRAVICA, dajte si to zapomnit, samo zato ker ga LAHKO nardiš ne pomeni da si UPRAVIČEN DO TEGA avtomatsko brez razmisleka.
Včasih bi si zaželel da otroke producirajo samo tisti ki imajo IQ višji od 100……….. potem bi bilo resnično boljše.
Seveda so, kako niso, to je višek egoizma, naredit otroke, za katere dolgoročno nisi sposoben poskrbet na nekem nivoju, in to OSNOVE, da ne bo pomote. (plesniva bajta)
Boljše bi bilo da ne bi mela otrok, in bi danes sama živela v tej bajti bi bilo lažje in manj neodgovorno kot je zdaj, pika, konec debate, ne more me noben prepričat da je drugače.
To jamranje o nekih strašnih lopovščinah je malo že patetično. resnica je bolj preprosta. Slovenci večinsko živite na previsoki nogi za svoje zmožnosti. Socializem je Slovencem ustvaril standard, ki ga večina v kapitalizmu ni sposobna vzdrževati. Se bo pač treba sprijazniti z manj, ne pa besno pihati, kako vas je nekdo okradel.
Al si trmast. 🙂
Me spominjaš na mojega 4-letnega sina, tam, kakšno leto dni nazaj, ko je imel obdobje NE-ja, samo zato, da je rekel NE. 🙂 Ali pa (najbrž) na kakšnega najstnika, ki se upira vsemu, samo zato, ker želi, da obvelja njegova (miselnost, volja).
Matkic,
ne moreš vsega predvidet. Res, tudi meni bi prišlo prav, da bi imela kakšen časovni stroj, da bi lahko pogledala v prihodnost, in videla, kaj me čaka, in se potem odločala, ali bom imela takšno življenje, ali pa raje izberem drugo pot, in bo me čakalo drugačno življenje.
No, nimam takšnega stroja, ali steklene krogle, iz katere bi videla prihodnost. Tako se pač odločam na osnovi tistega, kar mi je poznano. Kar sem živela, doživela, preživela, kar sem spoznala in dodam še ščepec neke omejene logike, predvidevanja, kaj se lahko zgodi.
Zdaj, če sem jaz slabo predvidela, nisem dobro predelala vse črne scenarije in se pripravila na najslabše, je to res potem moja KRIVDA? Bi morala (vse predvidet)? Bi sploh lahko, bi znala? Je to sploh možno (ne glede na IQ)?
Ni možno. Enostavno ni možno.
In zato se ne obremenjujem s tem, ali sem kriva, da imajo moji otroci takšno in takšno življenje, ampak raje vso svojo energijo usmerim v to, da bodo znotraj možnosti, finančnega statusa ipd., ki ga imamo, bili čimbolj srečni, uspešni, in zaželeni/ljubljeni. Da bodo to živeli in to čutili. To bili. In zaradi tega, si upam trditi, da je moje življenje bolj svobodno, kot pa (bo) tvoje, če boš vedno kalkuliral in se spraševal, ali lahko, ali smem, ali se bo izšlo, kaj če mi ne uspe, ali se bodo potem drugi zmrdovali nad mano, češ kako neodgovoren sem bil, se bom sam zmrdoval nad sabo, kaj če ne bom zadosti dober, kaj če ne bo vse popolno…
Toliko če-jev, toliko omejitev, toliko strahu…
Ali pa gre samo za samotolažbo, za opravičevanje, za samoptrjevanje svojega življenja kot najboljšega… ?
Al si trmast. 🙂
Me spominjaš na mojega 4-letnega sina, tam, kakšno leto dni nazaj, ko je imel obdobje NE-ja, samo zato, da je rekel NE. 🙂 Ali pa (najbrž) na kakšnega najstnika, ki se upira vsemu, samo zato, ker želi, da obvelja njegova (miselnost, volja).
Matkic,
ne moreš vsega predvidet. Res, tudi meni bi prišlo prav, da bi imela kakšen časovni stroj, da bi lahko pogledala v prihodnost, in videla, kaj me čaka, in se potem odločala, ali bom imela takšno življenje, ali pa raje izberem drugo pot, in bo me čakalo drugačno življenje.
No, nimam takšnega stroja, ali steklene krogle, iz katere bi videla prihodnost. Tako se pač odločam na osnovi tistega, kar mi je poznano. Kar sem živela, doživela, preživela, kar sem spoznala in dodam še ščepec neke omejene logike, predvidevanja, kaj se lahko zgodi.
Zdaj, če sem jaz slabo predvidela, nisem dobro predelala vse črne scenarije in se pripravila na najslabše, je to res potem moja KRIVDA? Bi morala (vse predvidet)? Bi sploh lahko, bi znala? Je to sploh možno (ne glede na IQ)?
Ni možno. Enostavno ni možno.
In zato se ne obremenjujem s tem, ali sem kriva, da imajo moji otroci takšno in takšno življenje, ampak raje vso svojo energijo usmerim v to, da bodo znotraj možnosti, finančnega statusa ipd., ki ga imamo, bili čimbolj srečni, uspešni, in zaželeni/ljubljeni. Da bodo to živeli in to čutili. To bili. In zaradi tega, si upam trditi, da je moje življenje bolj svobodno, kot pa (bo) tvoje, če boš vedno kalkuliral in se spraševal, ali lahko, ali smem, ali se bo izšlo, kaj če mi ne uspe, ali se bodo potem drugi zmrdovali nad mano, češ kako neodgovoren sem bil, se bom sam zmrdoval nad sabo, kaj če ne bom zadosti dober, kaj če ne bo vse popolno…
Toliko če-jev, toliko omejitev, toliko strahu…
Ali pa gre samo za samotolažbo, za opravičevanje, za samoptrjevanje svojega življenja kot najboljšega… ?[/quote]
Ne, se strinjam, da ne moreš VSEGA predvidet, ampak predvidiš pa lahko marsikaj, in statistično je tudi možno predvidit, da če boš naredo VEČ otrok, boš hitreje postal ”revež” če se kaj zgodi z službo enega izmed starš ali nenadno boleznijo (ki ni predvidljiva 100%) torej ne ne moreš 100% predvidiet ampak LAHKO PA pogledaš statistiko in oceniš kakšna je verjetnost da če zgubiš službo dobiš novo v naslednjih par mesecih. itd.
Dajte si to že enkrat dopovedat……… otrok ne zanima kak je okolje, njih zanima kaj dobijo, in če jim starš ne more nudit kvalitetnega otroštva, je to slab starš in to, da živijo v plesnivi bajti je nekvalitetno bivališče ki zagotavlja NEKVALITETNO otroštvo. pika. In to je krivda STARŠEV torej so slabi.
V tej državi sploh nimamo pravega kapitalizma.
In par zaprtih tajkunov je dovolj dober dokaz, da se ne gre le za jamranje, ampak za dejstva. Prava resnica je še veliko hujša in bi vsi zapori bili premalo, da bi odstranili tiste, ki izkoriščajo sistem in ostalo družbo.
Malo sem se napačno izrazil…Mogoče res ne asociacije, ker se je v tem primeru potrebno zavedati povezave med nami (našimi vzorci) in odzivi na situacije v realnem času.
Sicer pa materialni vidik ali kvaliteta življenja ni vse, kar bi vplivalo na naš razvoj osebnosti.
Pa zakaj bi moral bit? Zakaj bi vse moralo biti lahko, da bi bil zadovoljen. Ali ni največje zadovoljstvo takrat, ko nekaj s trudom dosežeš? Ali se ne rodi ponos iz uspeha, uspeha, da si vztrajal, preživel, “obogatel” ravno takrat, ko ni bilo lahko?[/quote]
Ja bi imela prav, če ob tem ne bi jokcal družbi naj ti pomaga in igral na noto empatije in solidarnosti…… to ni uspeh, to je katastrofa in poraz!
Lasten trud in denar drugih ne greta z roko v roki z ponosom na uspeh PERIOD, ker tukaj ni nič na kar bi lahko bil ponosen.
Ok. To lahko predvidevaš, ampak kaj pa če zraven lahko tudi predvidevaš, da sicer nekaj časa bo hudo, potem pa se bodo stvari uredile, bodo ugodnejši pogoji za življenje, bo lažje… Veš kaj pravi moj 4-letni sin: Dej mami, potrudi se, saj bo šlo. Kaj misliš, od koga je to slišal? (Od takšnega razmišljanja, kot ga imaš ti, že ne.)
Ni res. Ni. NI.
Oz. vsaj ni res v materialnem smislu.
Na misel mi prihaja ena zgodbica, in sicer… je bil moški, ki je ves čas tožil. Tožil, kako mora živeti v majhni koči, kako veliko otrok ima, kako si mora sobico deliti z ženo in otroci, ker v naslednji sobici spi tašča, ki se ves čas pritožuje, kako bedno življenje imajo tako oni kot tudi ona, pes ves čas skače po tej koči, da ga mora skoz in skoz odganjati ven iz koče, za povrhu pa še koza bleja na vrtu. V glavnem, norišnica. In tako pride ta mož ves obupan k bližnjemu “modrecu”, mu potoži kako živi in prosi za nasvet, kako bi izboljšal svoje življenje. Modrec mu odgovori, da naj za teden dni v to eno izbico, v kateri spi z ženo in otroci, preseli še taščo, v koči pa naj pusti spati tudi psa in kozo. Po tednu dni naj pride nazaj in izvedel bo, kako lahko sebi in svojim povrne zadovoljstvo.
Mož ves začuden odide in naredi, kar mu je naročeno. Po tednu dni pride nazaj in pove, da če je bilo prej nevzdržno, je pa zdaj katastrofalno. Modreca ponovno prosi naj mu zaupa, kako bo v svojo kočico vnese mir in zadovoljstvo. Modrec mu odgovori, naj naredi tako, kot je bilo pred spremembami. Nič drugega, nič novega. Čez teden dni naj pride spet in pove, kako je.
Mož naredi tako. Po tednu dni pride ves zadovoljen nazaj k modrecu in pove, da kakšen mir je v hiši, še tašča se je nehala pritoževati nad njihovim življenjem.
Vidiš, tako je to, Matkic, ljudje mislimo kako malo imamo, kako “težko” življenje imamo tako dolgo, dokler ni še slabše. Potem pa spremenimo svoje vrednotenje.
Al si trmast. 🙂
Me spominjaš na mojega 4-letnega sina, tam, kakšno leto dni nazaj, ko je imel obdobje NE-ja, samo zato, da je rekel NE. 🙂 Ali pa (najbrž) na kakšnega najstnika, ki se upira vsemu, samo zato, ker želi, da obvelja njegova (miselnost, volja).
Matkic,
ne moreš vsega predvidet. Res, tudi meni bi prišlo prav, da bi imela kakšen časovni stroj, da bi lahko pogledala v prihodnost, in videla, kaj me čaka, in se potem odločala, ali bom imela takšno življenje, ali pa raje izberem drugo pot, in bo me čakalo drugačno življenje.
No, nimam takšnega stroja, ali steklene krogle, iz katere bi videla prihodnost. Tako se pač odločam na osnovi tistega, kar mi je poznano. Kar sem živela, doživela, preživela, kar sem spoznala in dodam še ščepec neke omejene logike, predvidevanja, kaj se lahko zgodi.
Zdaj, če sem jaz slabo predvidela, nisem dobro predelala vse črne scenarije in se pripravila na najslabše, je to res potem moja KRIVDA? Bi morala (vse predvidet)? Bi sploh lahko, bi znala? Je to sploh možno (ne glede na IQ)?
Ni možno. Enostavno ni možno.
In zato se ne obremenjujem s tem, ali sem kriva, da imajo moji otroci takšno in takšno življenje, ampak raje vso svojo energijo usmerim v to, da bodo znotraj možnosti, finančnega statusa ipd., ki ga imamo, bili čimbolj srečni, uspešni, in zaželeni/ljubljeni. Da bodo to živeli in to čutili. To bili. In zaradi tega, si upam trditi, da je moje življenje bolj svobodno, kot pa (bo) tvoje, če boš vedno kalkuliral in se spraševal, ali lahko, ali smem, ali se bo izšlo, kaj če mi ne uspe, ali se bodo potem drugi zmrdovali nad mano, češ kako neodgovoren sem bil, se bom sam zmrdoval nad sabo, kaj če ne bom zadosti dober, kaj če ne bo vse popolno…
Toliko če-jev, toliko omejitev, toliko strahu…
Ali pa gre samo za samotolažbo, za opravičevanje, za samoptrjevanje svojega življenja kot najboljšega… ?[/quote]
Ne, se strinjam, da ne moreš VSEGA predvidet, ampak predvidiš pa lahko marsikaj, in statistično je tudi možno predvidit, da če boš naredo VEČ otrok, boš hitreje postal ”revež” če se kaj zgodi z službo enega izmed starš ali nenadno boleznijo (ki ni predvidljiva 100%) torej ne ne moreš 100% predvidiet ampak LAHKO PA pogledaš statistiko in oceniš kakšna je verjetnost da če zgubiš službo dobiš novo v naslednjih par mesecih. itd.
Dajte si to že enkrat dopovedat……… otrok ne zanima kak je okolje, njih zanima kaj dobijo, in če jim starš ne more nudit kvalitetnega otroštva, je to slab starš in to, da živijo v plesnivi bajti je nekvalitetno bivališče ki zagotavlja NEKVALITETNO otroštvo. pika. In to je krivda STARŠEV torej so slabi.[/quote]
Otroštvo ni materialistična sestavljanka, tudi tvoje ni bilo zato tako promoviraš materializem. Rane se bodo hitro zacelile, ko boš imel svoje otroke.
Vsaka država na svetu ima svoje zaprte tajkune. Tiste, ki jih v Sloveniji sve moti, bi v vsaki državi motile iste stvari. Večina držav ima še veliko višje socialne razlike.[/quote]
Janez je kradel. Spider: ‘Oh, saj ni edini, ki je kradel, zagotovo je še več takšnih.’
V Sloveniji vlada korupcija. Spider: ‘Pa kaj, saj obstajajo države, ki so še bolj koruptne od naših’.
Forum je zaprt za komentiranje.