Solidarnost, dobrodelnost, sočutje, razumevanje
V takih primerih je najbolje razmisliti, kaj lahko (če sploh) narediš, ne pa pametovati, kje so vse drugi zafurali.
Nekateri ljudje nimajo osnovne finančne izborazbe. Vendar iskreno povedano, je meni s polno ritjo enostavno govoriti. Ko pa je v hiši s tremi/štirimi otroci (dva sta, kolikor razumem, že samostojna) ena plača, ki ne pride niti do minimalca pa, roko na srce, so v tej družini finančni geniji, da sploh preživijo.
Če kot otrok živiš v našem okolju v revščini in te okolica dojema kot reveža, je to nekaj, kar ti ostane za celo življenje. Te zaznamuje, te omejuje, ti onemogoča, da bi si zgradil neko samozavest, tudi pri lastnem uspehu v življenju te omejuje. Matkič pravi, da dobiš lekcijo, kakšno, je pa drugo vprašanje. Kaj ima družba (in ti) od te lekcije, je spet drugo vprašanje.
Starši bi res morali premisliti, kako bodo otroke vzdrževali. Vendar ko tega iz kateregakoli razloga ne zmorejo več, je naloga civilizirane družbe, da poskrbi, da ti otroci preživijo in da imajo kolikor toliko enake možnosti za razvoj (in uspeh) kot drugi otroci.
Ne maram besede solidarnost, v mojih ušesih ima negativen socialistični prizvok, in je prepogosto zlorabljena, kot da nekomu nekaj pripada, da nekdo nekaj (neupravičeno) zahteva. Mi diši po neki izsiljeni enakosti.
Dobrodelnost je nekaj, kar človek počne zato, ker tako čuti. Kot nek način, da se zahvali za vse, kar ima, zna, zmore (in drugi nimajo, ne znajo, ne zmorejo). Presenečena sem vedno znova nad komentarji, kot jih beremo v navedeni temi. Če pač ne verjameš, da si omejena družina zasluži pomoč, greš mimo. Naslajati se z bedo soljudi, tako (zato?) da pokažeš, da si pameten (boljši?), se mi zdi … podlo. Nevredno človeka.
Pozitivno se mi zdi, da si kdo vzame čas, prisluhne ljudem s težavami in nas o tem obvesti (čeprav je verjetno za vpletene ponižujoče in težko). Da lahko pomagamo, če želimo. Da lahko kaj naredimo, ko sistem očitno popuši
Razumevanje in sočutje sta povezana s tvojo sposobnostjo empatije in s tvojimi življenjskimi izkušnjami. Ko imaš svoje otroke, gledaš tudi na tuje popolnoma drugače.
Mislim, da običajno ni razlog v tem, da bi želel nekdo izpasti boljši ali pametnejši, ampak so to tisti, ki se prav tako počutijo odrinjene in nesprejete s strani okolice, zato s svojim odporom in zaničevanjem v takšne situacije le projicirajo in izrazijo svojo lastno bedo.
Torej, zakaj bi bil nekdo drugi sprejet in dobil sočutje ter podporo, če je sami niso deležni ?
Sej ne da si to že najmanj desetisočkrat napisal. Poraja se vprašanje, kaj je pa s takimi, kot si ti narobe, da kar naprej gobcate eno in isto in še to tistim, ki si naj ne bi zaslužili tvojo pomoč. Pa boš mogoče kdaj še napisal kaj lepega, optimističnega, zabavnega ? Spider je zadnjič imel prav, tudi meni se zdiš precej žalosten človek
Mislim, da običajno ni razlog v tem, da bi želel nekdo izpasti boljši ali pametnejši, ampak so to tisti, ki se prav tako počutijo odrinjene in nesprejete s strani okolice, zato s svojim odporom in zaničevanjem v takšne situacije le projicirajo in izrazijo svojo lastno bedo.
Torej, zakaj bi bil nekdo drugi sprejet in dobil sočutje ter podporo, če je sami niso deležni ?[/quote]
Zato ker je imel toliko j…, da je svoje težave predstavil svetu in toliko poguma, da je prosil za pomoč. Zato ker je požrl svoj ponos, da bi lahko otroku zrihtal darilo za Božič.
Statistično gledano se je človek in človeštvo najbolj razvijalo ob načelu ”Survival of the fittest” kaj to pomeni predvidevam da veš in razumeš, danes zaradi te kvazi humane civilizacije dejansko nazadujemo……
Ne gre se za to, da jaz ali kdorkoli drug ne bi poznal empatije, ampak nekaj je empatija ko pride potres in ti uniči bajto, drugo pa je ZAVESTNO delanje 3jega, 4tega, 5tega otroka in potem jamranje ko ne moreš preskrbet lastne družine.
To pri meni vzbuja prej zgražanje kot pa empatijo, ker če ne razume odrasla oseba (oz 2 skupaj) dam ora otrok jest, da rabi tudi nekaj materialnega, potem bi itak mogla bit sterilizirana in/ali kastrirana……….. to je višek ignorance in dokaz da najbolj se množijo ravno neumni ki prvo nardijo otroke potem pa šele mislijo.
Matkic, ne poistovetiš se s starši ali njihovimi dejanji, načinom razmišljanjem… ampak z občutki nekoga. Torej, ko nekdo opisuje stisko, tudi ti v sebi doživljaš stisko. To je empatija.
Pa tisto glede pameti, da pametni ljudje nimajo otrok oz. imajo kvečjemu enega. Če bi to držalo, potem bi pametni ljudje kmalu izumrli, in bi svet bil preplavljen z neumnimi.
In potem naj jaz tebe razumem, kot da sem jaz neumna, ker imam kar štiri otroke, čakaj, štiri otroke, kar je za kar tri več, kot jih ima en pameten človek, si ne morem pomagati, da se ne bi spraševala, le kako je to možno, da lahko dva neumna človeka ustvarita pametnega otroka (in tu ne bom dovolila, da boš rekel, da so moji otroci neumni, oz. tudi če boš rekel, se boš res motil). Meni v tej enačbi nekaj ne gre skupaj.
Ampak, ok, sem pač neumen človek, tako da ni čudno, če si ob tovrstnih tezah neznam predstavljati zakonitosti.[/quote]
Neumen človek si, če ustvariš katerokoli število otrok, katerim ne moreš zagotovit toplega doma, kvalitetne hrane, lepega otroštva in primerne izobrazbe…………. in pod to spadajo TUDI materialne dobrine, kot so darila za božička, rojstni dan, kjer so nekatera poučna in uporabna, druga pa izključno za zabavo.
….ampak če mu ne moreš 2x letno (božiček, rojstni dan) kupit igrače po njegovi želji (nekje v mejah običajnih igrač, torej med 10 in 150€) [/quote]
Čaki, čaki,čaki 😀
Kaj pa če se ti zdi današnji svet skomercializiran in si v PRINCIPU proti podarjanju daril … A potem partnerski ne, otrokom (in sorodstvu) pa ja …????
Statistično gledano se je človek in človeštvo najbolj razvijalo ob načelu ”Survival of the fittest” kaj to pomeni predvidevam da veš in razumeš, danes zaradi te kvazi humane civilizacije dejansko nazadujemo……
Ne gre se za to, da jaz ali kdorkoli drug ne bi poznal empatije, ampak nekaj je empatija ko pride potres in ti uniči bajto, drugo pa je ZAVESTNO delanje 3jega, 4tega, 5tega otroka in potem jamranje ko ne moreš preskrbet lastne družine.
To pri meni vzbuja prej zgražanje kot pa empatijo, ker če ne razume odrasla oseba (oz 2 skupaj) dam ora otrok jest, da rabi tudi nekaj materialnega, potem bi itak mogla bit sterilizirana in/ali kastrirana……….. to je višek ignorance in dokaz da najbolj se množijo ravno neumni ki prvo nardijo otroke potem pa šele mislijo.[/quote]
Mislim, da se je problem pojavil ko je ona zbolela za rakom. Kar težko, v parametrih normalnih ljudi, z neko splošno izobrazbo, kvalificiram kot da “ni pomislila”. Nepredviden dogodek.
Poleg tega je tudi recesija naredila svoje. Z neko x plačo si pred 8 leti preživel in morda razmišljal o tem, da boš dobil v kratkem povišico ali kam napredoval ali delal nadure, … 8 let kasneje pa je situacija, da so ti iz poslovnih razlogov plačo znižali za 20 procentov, stroški življenja pa so zrasli za še enkrat toliko, vključno s položnicami in dajatvami, na katere nimaš nobenega vpliva in moraš pač plačat. En povprečen človek pa nima 40 % lufta pri osebnih dohodkih, za vsak slučaj, če pride recesija. Kdo je prej kupoval v Mercatorju, lahko zdaj kupuje v Lidlu in Hoferju. Kdor je pa prej kupoval v Lidlu in Hoferju, pa ima zdaj kar velike težave. Mislim, da to ni tako težko razumet in se mi ne zdi pošteno, da na to gledamo kot da “ni sposoben skrbet za svoje otroke”:
Seveda sem jaz (in ti, in še marsikdo drug) na to pomislila. In sem zavarovana kot medvedek, da bodo otroci lahko kolikortoliko v redu preživeli, če se nama z možem nekaj zgodi. Ampak nimajo vsi niti sredstev niti znanj, da bi razmišljali takole naprej.
Saj to ravno pravim, ta generacija(oz generacije) ki so danes stare med 45 (al pa kako leto več) in tja do pred penzijo (torej nekje okrog 60tih) so najhujši primerki, ki so cel lajf živeli preveč brezskrbno, preveč nepremišljeno (iz vidika awernessa kar se LAHKO zgodi) vse to kar jaz danes kot 25 letnik študiram, se tem 25 letnikom(ko so bili) niti sanjalo ni, in kot taki so pač zdaj kao bogi reveži ki bi jim morali pomagat……… Za njih je vse delal Tito, kot da bo živel večno brez neke vizije lastne so bili………..
Jaz(ali pa moji vrstniki, ki jih imam in so inteligentni izobraženi) si ne upam met otroka, ker je to za mene totalno NEODGOVORNO, iz vidika ker en vem ali ga bom lahko preživljal nadaljnih 25-30 let……… in ker to ni zazihrano, ga raje ne bom imel, kot pa se šel poker in reskiral uničeno življenje, ga raje uničim na košček robčka ali po trebuhu njegove potencialne mame……. je za mene bolj odgovorno kot naredit 4 otroke in potem jamrat…………………
Sem jaz na boljšem kot oni, zaradi časa in več znanja ko sem se rodil? Absolutno, ampak poznam pa tudi ljudi ki so stari 50+ in so bili zelo ”vizionarski” glede marsičesa, so šparali, namesto meli 4 otroke, in danes ne rabijo NOBENE pomoči in jamrat pred TVji, kaj to pomeni, da vendarle ni bilo tako težko, če bi pomislili…………………… naredit 4 otroke, je pa itak neodgovorno, ne glede na karkoli od tega…….
Otroci se prevečkrat smatrajo kot pravica, ko so vendarle IZKLJUČNO privilegij, in to da lahko imaš otroka (kaj šele otroke!) pomeni da si premožna oseba oz družina, ni družba dolžna pomagat in igrat na to noto je podlo dejanje. Meni se tile ne smilijo, kakor se mi ne smili ona družina ki je nekaj časa nazaj jamrala, kako jim je plaz uničil ”novo” bajto ostal pa kredit……… ker da greš gradit bajto, pod hribom si pač idiot, in to ni naša krivda, čeprav to da so dobli gradbeno je enako butasto od naše države.
Saj to ravno pravim, ta generacija(oz generacije) ki so danes stare med 45 (al pa kako leto več) in tja do pred penzijo (torej nekje okrog 60tih) so najhujši primerki, ki so cel lajf živeli preveč brezskrbno, preveč nepremišljeno (iz vidika awernessa kar se LAHKO zgodi) vse to kar jaz danes kot 25 letnik študiram, se tem 25 letnikom(ko so bili) niti sanjalo ni, in kot taki so pač zdaj kao bogi reveži ki bi jim morali pomagat……… Za njih je vse delal Tito, kot da bo živel večno brez neke vizije lastne so bili………..
Jaz(ali pa moji vrstniki, ki jih imam in so inteligentni izobraženi) si ne upam met otroka, ker je to za mene totalno NEODGOVORNO, iz vidika ker en vem ali ga bom lahko preživljal nadaljnih 25-30 let……… in ker to ni zazihrano, ga raje ne bom imel, kot pa se šel poker in reskiral uničeno življenje, ga raje uničim na košček robčka ali po trebuhu njegove potencialne mame……. je za mene bolj odgovorno kot naredit 4 otroke in potem jamrat…………………
Sem jaz na boljšem kot oni, zaradi časa in več znanja ko sem se rodil? Absolutno, ampak poznam pa tudi ljudi ki so stari 50+ in so bili zelo ”vizionarski” glede marsičesa, so šparali, namesto meli 4 otroke, in danes ne rabijo NOBENE pomoči in jamrat pred TVji, kaj to pomeni, da vendarle ni bilo tako težko, če bi pomislili…………………… naredit 4 otroke, je pa itak neodgovorno, ne glede na karkoli od tega…….
Otroci se prevečkrat smatrajo kot pravica, ko so vendarle IZKLJUČNO privilegij, in to da lahko imaš otroka (kaj šele otroke!) pomeni da si premožna oseba oz družina, ni družba dolžna pomagat in igrat na to noto je podlo dejanje. Meni se tile ne smilijo, kakor se mi ne smili ona družina ki je nekaj časa nazaj jamrala, kako jim je plaz uničil ”novo” bajto ostal pa kredit……… ker da greš gradit bajto, pod hribom si pač idiot, in to ni naša krivda, čeprav to da so dobli gradbeno je enako butasto od naše države.[/quote]
Četudi tvegaš pa se lahko še vedno v največji možno meri zavaruješ pred temi tveganji. Če v življenju ne tvegaš, ne živiš, temveč životariš.
Nekaj je tveganje drugo pa je TVEGANJE, in otrok spada v tisto rizično drugo skupino, če jaz osebno kot samski moški tvegam poberem moje prihranke in grem po svetu iskat šiht bom tvegal, ker nastradal bom le jaz, če pa tvegam in zaplodim 4 otroke, pa TVEGAM ker bom lahko uničil 4 življenja, za mene je to drugo nesprejemljivo, prvo pa je čisto lastna odločitev.
Zato mi vsaka taka rubrika naježi vse kocine (pa jih mam dosti :P) ker sovražim TVEGANJA z drugim življenjem splho nič krivim ki ga spravi nekdo na Svet, ampak prav je da potem to življenje ki ga je nekdo tako brezobzirno spravil na Svet trpi, pa ne zato ker bi jaz bil sadist ali privoščljiv ampak zato ker je to del naravne selekcije in lekcije, ker po moje je tako, če bi zdaj vsi pomagali tej družini, lahko da ti otroci ne bodo dobili v sebe tega mišljenja da lahko producirajo nove otroke SAMO ČE imajo dovolj denarja ampak bodo spet računali (pasivno torej ne zavestno telo ne bo občutlo strahu pred produkcijo novega reveža) na humanitarno pomoč………………
Jaz jim želim skozi trpljenje dat dobro, humanitarci pa delajo 4 nove humanitarne probleme, ker zdaj se lahko 4 dalje plodijo nespametno naprej, ker ne bi imeli te zavesti da je neumno producirat otroke če nimajo možnosti poskrbet za njih!
Ne, napisal sem, da bi MORDA imel otroke, pa še to vprašanje, veliko, ker tudi če bi mel milijardo € bi 10x razmislil če želim prenašat šmrkavca vsako jutro……………
Patetičen si ti atek, a ni cajt, da se greš ukvarjat z otroki al jih pustiš sedet pred TVjem kot ostali ”odlični” starši!
Če se Izogibaš se izzivom in tveganjem, da ne bi slučajno enkrat izpadel neodgovoren, potem to pomeni, da ne sprejemaš kakršnekoli odgovornosti sploh za svoje življenje.
Zaradi tega nisi nič bolj odgovoren, kot tisti, ki se sooči z izzivom ali pa tvega, ker nimaš za kaj biti odgovoren.
Podobno, kot če se odločiš, da ne boš več živel, ker nisi ziher ali boš kdaj zbolel in se soočil s svojim neodgovornim življenjem.
V bistvu se gre za to, da se sam ne čutiš dovolj sposobnega in ne zaupaš vase. Zato tebi in tebi podobnim takšni primeri stopijo na živec.
Pa ne zdaj misliti, da zagovarjam to, da ima nekdo več otrok in je že ves čas brez službe, ker razmišlja kot cigani, ki imajo otroke zato, da dobijo čimveč sociale.
Družba ni nazadovala zaradi sociale, ampak zaradi egoizma in pohlepa. Čeprav je tudi imeti otroke neke vrste sebičnost, to ni razlog za nazadovanje in morebiten propad kapitalizma.
Krivda je na drugi strani in ne pri tistih družinah z otroki, ki so se znašli v revščini.
Saj v tem je problem. Težko kompetentno presojaš, ker ti ne bi imel otrok. Če bi si jih pa želel imeti, potem bi verjetno drugače gledal na tveganje, preživljanje, ipd. Sploh ko bi se odločal o drugem, tretjem, … ko bi enega že imel.[/quote]
Jaz ravno tako težko presojam kot tisti ki imate/jo otroke ker čutite pomilovanje (pretirano) do te ali kakršnekoli podobne družine, torej smo na enakem, samo pogleda sta iz drugih smeri.
Narobe, jaz se sploh ne izogibam izzivom, ampak nikoli ne bi tvegal potencialnega otroka zato ker bi jaz sprejel izzive če mu bom lahko čez 15 let kupil igračko in računalnik za šolo ter poskrbel da bo živel v PRIMERNEM stanovanju……….
Jaz lahko sebe 100% tvegam takoj zdaj, na rusko ruleto če bi bla kaka posebna ”akcija”, ampak ko bi pa mel lastnega otroka pa ne bi upal njega tvegat……………….
Pa tudi ni res, da nimaš za kaj bit odgovoren, odgovoren si sam do sebe, da živiš dobro, da živiš v skladu z lastnim prepričanjem ipd. in predvsem da nisi v breme družbi ki te ni naredila v breme si lahko samo staršem, če že, pa še to je fajn če čimmanj… ali pa če že si, da je konsenz o tem.
Ne, napisal sem, da bi MORDA imel otroke, pa še to vprašanje, veliko, ker tudi če bi mel milijardo € bi 10x razmislil če želim prenašat šmrkavca vsako jutro……………
Patetičen si ti atek, a ni cajt, da se greš ukvarjat z otroki al jih pustiš sedet pred TVjem kot ostali ”odlični” starši![/quote] 🙂
A tvoji te kar pustijo? 😉
Saj v tem je problem. Težko kompetentno presojaš, ker ti ne bi imel otrok. Če bi si jih pa želel imeti, potem bi verjetno drugače gledal na tveganje, preživljanje, ipd. Sploh ko bi se odločal o drugem, tretjem, … ko bi enega že imel.[/quote]
Jaz ravno tako težko presojam kot tisti ki imate/jo otroke ker čutite pomilovanje (pretirano) do te ali kakršnekoli podobne družine, torej smo na enakem, samo pogleda sta iz drugih smeri.
[/quote]Sploh nismo na enakem!
Ti si na egoističnem bregu, mi na čustvenem…če že.
Vmes je prepad, zate očitno nepremostljiv :/
V tem primeru je Matkic bolj na čustvenem nivoju, kot pa ostali. Res pa se to kaže močno odklonilno, ker v njem prebudi veliko več asociacij na lastno življenje in vzorce, kot pa pri kom drugem.
Njegov odziv je veliko močnejši, kot pa recimo moj, saj ob tej zgodbi ne doživljam nekih močnih čustev.
Meni te zgodbe ne gredo na živce, to doživljam le še kot neko žalostno zgodbo današnje družbe in sistema.
V tem primeru je Matkic bolj na čustvenem nivoju, kot pa ostali. Res pa se to kaže močno odklonilno, ker v njem prebudi veliko več asociacij na lastno življenje in vzorce, kot pa pri kom drugem.
Njegov odziv je veliko močnejši, kot pa recimo moj, saj ob tej zgodbi ne doživljam nekih močnih čustev.
Meni te zgodbe ne gredo na živce, to doživljam le še kot neko žalostno zgodbo današnje družbe in sistema.[/quote]Verjetno bi bilo bolj prav, da bi napisal, da smo na sočutnem bregu.
Njegovo zatrjevanje kako on sam poskrbi zase je groteskno, ker pozablja, da živi pod streho, ki so mu jo drugi zagotovili, uživa ugodnosti skupnega gospodinjstva, kjer mnogo stvari zaredi katerih ima lagodno življenje, opravi skupnost/druž.člani….itd, hkrati se pa zgraža nad ljudmi, ki (širšo) skupnost prosijo za pomoč, ker so se znašli v nezavidljivem položaju.
Ravno tako nikoli ni izkusil življenja sam zase.
V tem primeru je Matkic bolj na čustvenem nivoju, kot pa ostali. Res pa se to kaže močno odklonilno, ker v njem prebudi veliko več asociacij na lastno življenje in vzorce, kot pa pri kom drugem.
Njegov odziv je veliko močnejši, kot pa recimo moj, saj ob tej zgodbi ne doživljam nekih močnih čustev.
Meni te zgodbe ne gredo na živce, to doživljam le še kot neko žalostno zgodbo današnje družbe in sistema.[/quote]Verjetno bi bilo bolj prav, da bi napisal, da smo na sočutnem bregu.
Njegovo zatrjevanje kako on sam poskrbi zase je groteskno, ker pozablja, da živi pod streho, ki so mu jo drugi zagotovili, uživa ugodnosti skupnega gospodinjstva, kjer mnogo stvari zaredi katerih ima lagodno življenje, opravi skupnost/druž.člani….itd, hkrati se pa zgraža nad ljudmi, ki (širšo) skupnost prosijo za pomoč, ker so se znašli v nezavidljivem položaju.
Ravno tako nikoli ni izkusil življenja sam zase.[/quote]
Sočutje bi res bilo bolj prav.
Ravno to, da nekdo živi pod streho, ki so mu jo zagotovili drugi, vzbudi močna čustva in iritira živce, ker menim, da si večina vseeno želi ustvariti nekaj svojega in biti samostojen.
Te zgodbe in prošnje zato vzbudijo občutke nevoščljivosti in odpor do pomoči.
V tem primeru je Matkic bolj na čustvenem nivoju, kot pa ostali. Res pa se to kaže močno odklonilno, ker v njem prebudi veliko več asociacij na lastno življenje in vzorce, kot pa pri kom drugem.
Njegov odziv je veliko močnejši, kot pa recimo moj, saj ob tej zgodbi ne doživljam nekih močnih čustev.
Meni te zgodbe ne gredo na živce, to doživljam le še kot neko žalostno zgodbo današnje družbe in sistema.[/quote]Verjetno bi bilo bolj prav, da bi napisal, da smo na sočutnem bregu.
Njegovo zatrjevanje kako on sam poskrbi zase je groteskno, ker pozablja, da živi pod streho, ki so mu jo drugi zagotovili, uživa ugodnosti skupnega gospodinjstva, kjer mnogo stvari zaredi katerih ima lagodno življenje, opravi skupnost/druž.člani….itd, hkrati se pa zgraža nad ljudmi, ki (širšo) skupnost prosijo za pomoč, ker so se znašli v nezavidljivem položaju.
Ravno tako nikoli ni izkusil življenja sam zase.[/quote]
Kako si ti poln samega sebe. Zakaj ze?
Jaz sem “izkusil” vse to, kar mu ocitas, da se ni, pa sem z razmisljanjem dosti blizje njemu kot tebi ali Robiju.
Forum je zaprt za komentiranje.