So v vaših časih učitelji tepli?

Tudi mi smo bili vprasani kar mimogrede in za odgovore dobili + ali -. Za pet plusov si dobil petico, za pet minusov cvek. Tako ni bilo kampanjskega ucenja. Sprasevanje je bilo vedno za oceno in vedno nenapovedano od prvega razreda naprej. Ocene smo imeli pri vseh predmetih. Ni bilo nobenih ZUjev in podobnega razvrednotenja ocen. Tihe vaje in testi so bili vedno nenapovedani. Samo solske so bile napovedane. Domaco nalogo smo imeli od prvega razreda naprej in smo zanjo dobili cebelico ali jelencka za pravilno nalogo in crno piko za napacno nalogo. Kasneje je padel minus, ce je bila domaca naloga narejena zelo slabo. Da ne bi delali domacih nalog, sploh nismo pomislili.

V drugem razredu so nam starsi so nam morali za postevanko narediti tablo z vsemi produkti do 100. V soli je trsica vlekla cifre, recimo 5×9 in mi smo morali pokriti ustrezne stevilke. Kdor je zmagal, je dobil plus. Vsak dan smo igrali nekaj takih iger.

Na koncu prvega razreda smo ob petkih imeli uro branja. Vsak si je izbral eno cebelico, jo prebral in trsica ga je o zgodbi vprasala nekaj vprasanj.

Spomnim se v SŠ kako smo pisali kontrolko, ker sta ena dva kar naprej gobec otresala in provocirala učiteljico. kazen smo pa vsi fasali: kontrolko, takoj.

Smo pa imeli v SŠ ogromno takih, ki so imeli status športnika. V resnici so ga popivali, dobili so pa potrdilo,d a trenirajo nek šport in so bili nedotakljivi pred nenapovedanim spraševanjem.

Smo imeli pa v nižjem razredu OŠ odlično razredničarko, res učiteljica na mestu. Zlata duša. Sem pred časom govorila z njo. Je bila tik pred penzijo in je rekla, da zdaj je pa čista katastrofa. Da se ji meša taki so otroci. Pa ja, je spadala med krasne učiteljice. Kljub temu, da ni nikogar zmerjala, ni nikogar tepla, je imela red in mi smo jo oboževali. POtem so pa otroci ponoreli in tudi fajn učiteljem ni več lahko.

So tepli. Videl sem nekaj letečih ključev v glavo in brc v rit. Letečih kred nisem štel. Telovadbar nas je vzgojil bolj od domače vzgoje. Seveda je bila reakcija učiteljev vedno upravičena. Ampak takrat so bili drugi časi. Učitelja se je spoštovalo in šoja je bila ugledna institucija.

V prvem razredu smo si morali prinesti vsak svojo šibo in če nisi kaj znal si jo dobil po roki z njo. Včasih so tudi ključi  ali kredepoleteli v sošolce, če niso poslušali. To je bilo v Mariboru 1973 na o. Šoli Maks Durjavi. Ko sem bila starejša in sem jo kdaj srečala bi jo najrajši zlasala, toliko strahu nam je naredila. Tudi zaradi tega se je sošolka večkrat polulala v hlačke od strahu. V drugem razredu so pa prepovedali fizično uporabo. Se je pa še vedno kdaj pa kdaj dogodilo nasilje. Če mene vprašate to ni bilo niti slučajno prav kaj so si lahko privoščili učitelji. Nekako nas je to travmatiziralo, čeprav zdaj delam z otroci in nimam nobene avtoritete s kričanjem in pretepanjem otrok. Otroke lahko umiriš tudi z drugimi metodami pa vse lepo funkcionira. Pa sem starejših let pred penzijo, otroke moraš imeti rad, da lahko delaš z njimi. So med njimi tudi kakšni bolj predrzni otroci pa se z njimi lahko tudi domeniš, predvsem jih je treba dodatno zaposlit in dati takšno nalogo, da se počutijo pomembne, tako imaš v razredu mir in teče vse kot po maslu. Zato pa moraš včasih obuti v  čevlje otrok, da jih razumeš zakaj kdo kaj slabega počne.

Niso. So imeli kar srečo z nami. ?

čudo božje…

normalna tema…

doživel sem indijanski ogenj, tega sem se najbolj bal…, ko je učitelj prekinil ta obred so bila ušesa rdeča ko ogenj ker nisem kot dežurni pobrisal tablo…, dobra fora tega učitelja.., ko nam je glancal ušesa smo se vsi dvigovali, kot rakete v luft, tako je žgalo, kot  kopriva…

Hahahaha, božo…. Ti si pa obredel vse možne popravne domove. A zdaj si pa na prostosti?

Nas v Jugoslaviji niso učitelji, oziroma tovariši in tovarišice nič pretepale. Smo pa imeli spoštovanje do njih. Je pa res, da takrat tovariši in tovarišice, niso tako jamrali, kakor danes šolniki, ki non stop jamrajo in stavkajo. Pa nas je bilo v razredih po 30-32. Danes je v enem razredu pol manj otrok.

Lahko jih je tudi 60, če lahko tistega, ki dela štalo, nagarbaš, pol maš pa mir. Ali pa ga pokličeš k tabli in mu rukneš cvek. Ali pa daš za pisat test, če se ne obnašajo lepo. In starši ti vedno dajo prav! V tistih časih je bilo učiteljev kot listja in trave, zdaj ni nobenega mladega več s pogoji. Le zakaj, misliš? Če si motil pouk, si šel na zagovor k ravnatelju in od tam prišel ves prestrašen. Danes se tistim najbolj glasnim gavnarjem gladko jebe, ker jim nič več ne moreš. In to vedo.

Prav pretepali ne, so se pa eni zelo drli, meni je bilo to obupno. Imeli smo tudi pedofila, ki je učenke po riti šlatal, ko so mimo njega hodile v učilnico. Eden je kredo zalučal v učenca. Eden je s časopisom, zvitim v rolo učenca po hrbtu. In take… Agresije je bilo veliko tiste prikrite, izživljanja s slabimi ocenami in neopravičenimi, pošiljanje ravnatelju ipd.

Nas v Jugoslaviji niso učitelji, oziroma tovariši in tovarišice nič pretepale. Smo pa imeli spoštovanje do njih

no, zdaj pa vprašanje za petico. Zakaj misliš, da smo imeli spoštovanje do njih? Ker so ga imeli tudi starši in ker so čisto vedno stopili na stran učitelja. Če bi prišli domov in rekli, da nam je učitelj dal klofuto, bi oče vprašal, zakaj mi jo je dal. In če bi rekel po pravici, da zato, ker sem jezikal učiteljici med poukom, bi me še on klofnil. A res misliš, da je v takšnih pogojih težko imeti spoštovanje do učiteljev?

68-76 okolica MB

V nižjih razredih nikoli, učiteljice tudi nikoli. Bila sta pa dva učitelja (tehnični pouk, fizika, kemija), ki sta nasilne fante (nikdar deklet), ki so se tepli ob prihodu učitelja, kar za ušesa iz klopi potegnili. Če bi se bili doma kaj bunili, bi jih še tam toplih fasali. Čist v redu je bilo, mir pri pouku.

Uf, sem že pozabila, da so bili tovariši in tovarišice. Se prav smešno sliši :).

Ja, smo se bali kakega zapisa v beležko in to domov nesti. Takrat so starši res stopili na stran učiteljev pa so imeli ti prav ali ne.

Je pa zanimivo prebrati, kakšne prijeme so imeli različni učitelji.

Obsojanja vredno je pa to, kjer so delili udarce za neznanje. K sreči pri nas ne. Nekateri so pa to počeli.

Pa ja, pohvalno, da se na monu razvija ena tema tako normalno. Z normalnimi komentarji.

Ja, nas je bilo v OŠ po 32 v razredu, v SŠ tudi. POtem se je malo razredčilo do 4. letnika.

Nekajkrat sem jih fasal.

Bil sem vzoren odličnjak.

Ponavadi je bilo tako, da je kakšen teleban prfoksa razkuril, jaz sem pa potem samo ob nepravem času kakšno bleknil in je padlo po meni.

Nikoli. V OŠ je ena starejša včasih kako kredo vrgla. Brez učinka seveda.

Ooo, ja, v OS je bilo veliko lasanja in navijanja uses.
Najboljsi vzgojni ukrep je imel pa nas ucitelj matematike. Ce si motil pouk je bila kazen 5x napisat vso postevanko.
HAHA, se je spomnu en moj sosolec podlozit indigo listic. Je najebu s pisanjem 10x vso postevanko. ?

Zelo uporaben vzgojni ukrep!

Uh, spomini. Ne, tepli nas niso.

Se pa spomnim ene učiteljice, ki je imela lesen obesek za ključe –  tako “hruško”, kot so jih imeli v starih hotelih…in je kdaj trknila s tisto hruško katerega od razgrajačev…

Ja. Bila sem iz družine kjer so prezirali komunizem. Zato me je takrat še tovariš klufotal. Pozneje izvedela, da je bil vidni član v lokalni komunistični partiji. Bilo je pa to obdobje 1972 – 1977.

Sem čez 70 pa nas niso tepli. Le en učitelj je včasih vrgel kredo po razredu in koga tudi zadel.

V OŠ se ne spomnim, da bi jih kdo dobil, v SŠ (87-91) pa. Smo imeli profesorico nemščine, ki je dala veliko na obnašanje spoštovanje, celo bonton smo prebirali pri razrednih urah in je bila strah in trepet (je namreč zelo veliko zahtevala). No, pa nekoč eden od poklicnih ni hotel vstati na hodniku, je kar na tleh sedel, ga prosi 1x, nič, 2x nič, pol ga je pripopala in je bila cela šola ozdravljena za vsaj 3 leta.

Pri nas se sicer na vernimi niso tako znašali, so pa v OŠ imeli otroci aparatčikov, direktorjev, učiteljev več pravic in privilegijev kot drugi. Ko jaz nisem želela reševati matematično kontrolno, ko smo pisali, takšni sošolki je morala mama v šolo, meni pa je bilo pojasneno, da pač ona potrebuje pomoč.