“So res za vse krivi moški?”
Pri tem mi najbolj pade v oči stavek “Hitro zapuščajo ali so zapuščen(i)e, ker tudi pritegnejo sebi
podobne partnerje, ki zamenjujejo občudovanje in ljubezen”
In na koncu še tale: Premakniti se je treba iz otroške pozicije ljubim, zato ker sem ljubljen v odraslo, ljubljen sem, zato ker ljubim. To pomeni, da se premaknemo iz pasivne pozicije, v kateri iščemo ljubezen in se trudimo biti takšni, da bomo vredni ljubezni v aktivno, v kateri ljubezen ponudimo sami, pa čeprav tvegamo, da smo lahko zavrnjeni. In le takrat, ko ljubezen tudi sprejmemo nazaj, začnemo skupaj graditi partnerski odnos. Drugačne odnose zavrnemo.
Sicer nič novega, saj o teh vzorcih vsak dan pišemo tu gor.
Razen ta trditev, je ena takšna “cvetka”, ki nima z realnostjo nobene veze, saj ni možno izkazovati brezpogojne ljubezni. Še najboljši približek “brezpogojne” ljubezni je ta, da otroku ustrežeš v vseh njegovih željah in pričakovanjih.
Takšen otrok pozneje res ne bo živel z občutkom, da se je treba za ljubezen boriti, ampak bo pričakoval, da se mu še naprej ugaja in streže od spredaj in zadaj ter tako izkazuje “ljubezen”.
Saj živi v prepričanju, da ni on tu zato, da bi druge osrečeval in zato vlagal kakšen trud, ampak, da so drugi tu zato, da njega osrečujejo.
Razen ta trditev, je ena takšna “cvetka”, ki nima z realnostjo nobene veze, saj ni možno izkazovati brezpogojne ljubezni. Še najboljši približek “brezpogojne” ljubezni je ta, da otroku ustrežeš v vseh njegovih željah in pričakovanjih.
Takšen otrok pozneje res ne bo živel z občutkom, da se je treba za ljubezen boriti, ampak bo pričakoval, da se mu še naprej ugaja in streže od spredaj in zadaj ter tako izkazuje “ljubezen”.
Saj živi v prepričanju, da ni on tu zato, da bi druge osrečeval in zato vlagal kakšen trud, ampak, da so drugi tu zato, da njega osrečujejo.[/quote]
S tem izrazom, verjamem, da je mišljeno (glede na vsebino celotnega članka), da je treba otroka imeti rad tudi, ko mu ne gre, ob neuspehih in ne da ima otrok občutek, da je jlubljen le takrat, ko ustreže starševskim pričakovanjem. Čeprav se tudi tole bere, kot ena cvetka in je lahko narobe razumljeno.
Eno se mi zdi otroka pograjati, ko naredi kaj narobe (recimo brez razloga udari otroka) ali pa če ga grajamo, ko mu vožnja s kolesom gre bolj slabo, ko se še uči. Verjamem, da je bil s brezpogojno ljubeznijo mišljeno slednje.
keri bullshit…..
noben pa se nikoli ne vpraša če eni dejansko želimo tak živet…. vsaj moški…. dobro je pa res da babe so pa itak svojevrstne cvetke… postavijo si skorajda nedosegljive kriterije za 99.99999999% ne samo Slovencev ampak kar Sveta potem pa jamrajo da ni pravih moških….. krivda pa niso starši ampak Holywood in pravljice!
Če otroka grajaš, pa to ni brezpogojna ljubezen. 🙂
Najbolje, da otrok učiš samostojnosti in odgovornosti. Tako bo se pozneje sam trudil in potrudil, da bo deloval tako, da bo zadovoljen, saj se bo zavedal svoje soodgovornosti za nastale težave in izzive v kakršnihkoli se bo že znašel.
Moderni načini vzgoje, kjer se starš čuti krivega ali nesposobnega, če je otrok slabe volje, ker mu ni dal “brezpogojne” ljubezni in predstavljanje realnosti, kot da živimo v pravljici, pa preprosto niso uspešni.
To je za tiste, ki želijo biti v zvezi Matkič, ne za tiste, ki si želijo harema. Ti tega ne rabiš brat. 🙂
To je za tiste, ki želijo biti v zvezi Matkič, ne za tiste, ki si želijo harema. Ti tega ne rabiš brat. :)[/quote]
Tudi za tiste ni to…. zato ker če si dovolj želiš bit v zvezi boš itak avtomatsko spremenil zadeve ki te ovirajo…. če pa ne veš kaj te ovira pa vprašaš ex-partnerja/ko
simpl!
To je za tiste, ki želijo biti v zvezi Matkič, ne za tiste, ki si želijo harema. Ti tega ne rabiš brat. :)[/quote]
Tudi za tiste ni to…. zato ker če si dovolj želiš bit v zvezi boš itak avtomatsko spremenil zadeve ki te ovirajo…. če pa ne veš kaj te ovira pa vprašaš ex-partnerja/ko
simpl![/quote]
Če bi bilo simpl, potem bi vsi uporabljali tvojo metodo in ne bi imeli težav. Simpl pa ni zaradi tega, ker se človek težko znebi vzorcev vedenja, po katerih je živel 20 ali 30 let, v kratkem času.
Kako pa veš, da bivša/i nima podobnih težav. Če bi za vse spraševal bivšo, potem se moraš pokoriti vsem pravilom, ki jih ima on. In če gre za nekega razvajenega človeka, lahko postaneš metla in copata hkrati. Kar pa ne bo niti podobno ljubezenskemu odnosu. Sploh ni tako simpl, ko si enkrat tam. Ko si pa izven, pa vse zgleda simpl.
Tudi za tiste ni to…. zato ker če si dovolj želiš bit v zvezi boš itak avtomatsko spremenil zadeve ki te ovirajo…. če pa ne veš kaj te ovira pa vprašaš ex-partnerja/ko
simpl![/quote]
Če bi bilo simpl, potem bi vsi uporabljali tvojo metodo in ne bi imeli težav. Simpl pa ni zaradi tega, ker se človek težko znebi vzorcev vedenja, po katerih je živel 20 ali 30 let, v kratkem času.[/quote]
ne to samo pomeni da si ne ŽELI dovolj….. če lahko človek v enem dnevu spremeni vedenje iz pokornega državljana v ”revolucionarja” ali vsaj nasilnega protesnika potem lahko spremeni tudi pri osebnih odnosih….
Catch je v tem kako močno si nekdo nekaj ŽELI!
To pride samo od sebe če si človek želi…. če si ne pa mu je prav da je samski in nesrečen!
Neka želja, še posebej močna, pa ne pride kar tako..Ampak so potrebne vzpodbude in okoliščine, ki vzpodbudijo neko željo.
Zato se lahko iz pokornega državljana, spremeniš v revolucionarja, ko se znajdeš v takšnih okoliščinah, da začutiš željo po borbi.
Zaradi tega še ti nisi pri sebi nič spremenil, le okoliščine so se spremenile, da si pokazal še svojo drugo plat.
Nekaj je na tem, ne strinjam se pa s tem, da to pride čez noč. Niti približno. Problem je v tem, da imajo ljudje napačne predstave o odnosih in kar spremenit tega ne moreš, že samo zato ne, ker ko spoznavaš ljudi, imajo vedno drugačne zahteve, pričakovanja, kar človeka še dodatno zmede.
Naj povem še Matkiču, zakaj želja ni dovolj. Itak je ž Robi povedal s svojimi besedami. Zato, ker če ima nekdo željo po zvezi, to še ne pomeni, da se je pripravljen spremeniti, prilagoditi za nekaj (odnos z nekom), ki sploh še ne obstaja. Odnos je rezultat nečesa, kamor vlagata oba in na začetku je tega bore malo, ker gre bolj za spoznavanje drugega, dvomov pa je še precej. In ti dvomi včasih prevagajo, da v nek odnos nehamo vlagat. Za dvome pa ni kriv vedno le drugi, temveč je to objektivno praktično nemogoče določit, saj ves čas konstantno vplivamo na vedenje drug drugega. Poleg tega, da nosimo s sabo različne izkušnje iz preteklosti, tako pozitivne kot negativne, ki vplivajo na to, kako se odzivamo, vedemo.
Forum je zaprt za komentiranje.