So knjige mrtve?
No, pa smo tam, se bojim: Sony Reader naj bi bil za nas, knjižne molje, isto kar je iPod za glasbene navdušence. Na kratko: Sonyjeva naprava prinaša končno “elektronski papir”, ki omogoča nenaporno branje pod različnimi zornimi koti, in to brez osvetljenega ozadja, kot ga poznamo pri današnjih zaslonih LCD. Napravica je velika kot običajen paperback, debela dober centimeter, na njen notranji pomnilnik pa lahko shranimo stotine elektronskih knjig; podpira tudi Memory Stick in SD.
Na njej bomo/bodo prebirali digitalne knjige, kar vključuje eBook, PDF, HTML in JPEG.
Zmogljivost baterije je pribiližno 7.500 obrnjenih strani.
Sony bo prodajo elektronskih knjig poskušal pospešiti s Sony Connectom, e-trgovino z eBooks ter klasičen RSS (!), pri tem pa najavlja podporo velikih založnikov, kot so Random House, HarperCollins Publishers, Penguin-Putnam, Simon & Schuster and Time Warner Book Group.
Več si lahko ogledate v sporočilu za javnost z dne 4.1.2006:
In to je to. Ne vem, kako se bomo bralci odzvali. Vsaj zase vem, da je “zbirateljski” faktor pri meni kar prisoten, poleg tega pa še kakšen – če malo pretiravam – erotični stik z lepo oblikovano knjigo in njenim vonjem. Vsega tega pri teh elektronskih napravah pač ne bo. Pričakujem, da bo kmalu cena e-knjig ugodnejša, kot je sedaj, in to je najbrž tisto, kar bo prevagalo. Da poštnine niti ne omenjam.
Kaj mislite? So klasične knjige mrtve?
Mrtve po mojem ne, še dolgo ne. Tudi iz razlogov, ki jih sam opisuješ: stik z “živo” knjigo.
Če pa za tole samo namignem možu, pa me zna doleteti za kakšen rojstni dan (če je cena seveda sprejemljiva) že samo s stališča: kako iti z družino z osebnim avtom na kampiranje za 14 dni, če bi samo mami imela s sabo kakšnih osem dokaj debelih knjig :))))))))))
Kar se mene tice, prav gotovo ne – kot zame zaradi DVDjev in Mule se niso mrtvi kino, koncerti in trgovine s ploscami. (Noben DVD mi ne more ponovit vzdusja na predstavi Joaquina Cortesa.)
Drugic, kaj napravica obljublja, kaj bo pa dejansko dala, bomo se videli – malce sem skepticna, dokler je ne primem v roke. Poleg tega bom knjigco na papirju lahko brala se cez 30 let (kaj bo s to pripravico, se bo se videlo); pa ko enkrat kupim ‘pravo’ knjigo, mi jo bojo mozje v okovanih skornjih morali prit v stanovanje zaplenit – pri e-knjigah bo orwellovsko ‘poustvarjanje’ zgodovine mnogo lazje..:>
No ja, cakalne vrste v knjiznicah za gramoz, skozi katerega se moram pregrist, da pridem do kaksnega zlatega zrnca, ki ga hocem imet tudi na svoji knjizni polici, se bodo pa po zaslugi Mule prav gotovo malce skrajsale..:>
lp, proxima
Ni pomembno, ali so stare ali nove … Naslovnica, ki te pozdravi iz police v knjižnici. Knjiga, ki se ti sama odpre in te pritegne, da “preletiš” nekaj stavkov na strani. Jezik, katerega ritem ujameš, da ponovno preveriš, kdo je tokratni prevajalec. Moč brskanja in moč izbire. In stol ob mizi knjižnice, kjer se mi ustavi čas.
Včasih, na večer, si zaželim ponovno prebrati odlomek v eni tistih, iz domače police. Prvi odstavek berem stoje, čez čas si zleknjena spet podpiram glavo tako, da “se delajo gube” (opozorilo, ki ga je v moji mladosti rada izrekla mama). Preden knjigo zaprem, si zadovoljna rečem: “In prav zato sem jo kupila …”
Klasične knjige ne morejo umreti. Moč papirja, barvila, vonj po dobrem. In nenazadnje: le kam bom sicer zataknila tisto kazalo, ki mi ga je pred leti izdelala hči?!
Tudi meni se oči veliko hitreje utrudijo ob branju z zaslona. (Gotovo obstaja kakšna razlaga zakaj je tako?)
Nekatere vrste knjig (leposlovne, slikanice, ipd.) ne bodo po moje nikoli zares izumrle (razen če ne zmanjka papirja ali civilizacija povsem “krepne”). Menim pa, da so slovarji in enciklopedije na papirju že nekoliko preživete.
Mimogredem, še ena prednost klasičnih knjig: lahko jih človek bere (podnevi seveda) tudi, če ni elektrike.
Ne bi rad bil hudičev odvetnik, ampak vseeno: elektronski papir ni primerljiv z zasloni s tekočimi kristali. Proizvajalci denimo navajajo ločljivost 170 točk na palec, kar je menda primerljivo s časopisnim tiskom. Po moji kmečki logiki so za oči najbolj obremenjujoči zasloni s katodno cevjo, saj je pri njih svetloba najbolj agresivna; LCD-ji so že boljši, ker prinašajo zgolj osvetljeno ozadje, elektronski papir pa je praktično brez osvetlitve. Poraba električne energije je zanemarljiva, saj gre za porabo zgolj med prikazovanjem nove strani (kar je enako listanju po navadni knjigi), preostali čas pa baterije počivajo. Elektronske knjige bomo torej brali tudi brez elektrike, recimo brez težav med tritedenskimi počitnicami v šotoru.
Moti pa me seveda borna ponudba (ebooks.com ima denimo 30.000 naslovov, med njimi pa je ogromno gramoza, kot to lepo imenuje Proxima), cene so nekje okoli 9 dolarjev, opazil pa sem tudi McEwanov Saturday za 17,95, kar je v bistvu ogromno. Moti me tudi besna skrb za kopirajt, kar enostavno pomeni, da bodo bralne napravice neznosno težile ob prenosu z ene naprave na drugo, na druge pomnilnike in podobno. Kaj bo čez 20 let s temi formati, živ krst ne ve, kopirajt pa nam bo veselo preprečeval nadgrajevanje na sodobnejše formate. Naši vnuki bodo te knjige bolj težko brali, razen če si bodo bralne napravice sposojali v Tehniškem muzeju Bistra.
In res je, navadne knjige so seksi in vabijo že s svojimi barvami, debelino, platnicami, vonjem in predvsem fizično prisotnostjo. A še vedno ne vem, kaj bo čez kakšno leto.