Smrt v družini – prosim za vaš nasvet

Pozdravljeni,

prosim vas, da izrazite svoje mnenje.

Zadeva je sledeča: stric mojega partnerja je v nedeljo preminil v bolnici. Zadela ga je močna možganska kap. Na intenzivni je ležal par dni, v komi, in verjetno vse slišal, kar se je dogajalo okoli njega. Partner, ki živi pri meni in dela v mojem mestu je trpel in jaz sem trpela z njim, zaradi njega samega, saj sem strica videla le enkrat. Kljub temu je bil prav ta stric tisti, ki je podpiral najino zvezo. Podaril mi je neko stvar, za katero sem mu iz srca hvaležna.  Tudi jaz sem mu preko partnerja podarila par dragocenosti. S tem stricem sva imela poseben odnos. Govorila sva po telefonu. Bila sem mu hvaležna, da me je vzel kot del družine.

Partnerjeva mama je ostala pri 50ih sama, mož ji je umrl. To je bilo pred več kot desetletjem. Od takrat naprej je zanjo skrbel moj partner. Financiral je popravila na hiši, za katera še zdaj placuje kredit. Jaz že dve leti nisem bila pri njih doma – mama živi v drugem mestu in mi ni ravno naklonjena, saj me dojema kot grožnjo, da ji bom vzela sina.

Partner se je pet let, od kar sva skupaj, uklanjal njeni volji in me ni bil voljan peljati v njuno hišo, le na začetku sem bila dva, trikrat tam, pa nikoli ni bilo prav domače, saj se je čutila mamina mrznja, ki pa je ni odkrito izražala, le naklonjenosti ni bilo nikoli do mene, čeprav sem se sama zelo trudila za to.

Partnerja podpiram v vsem od samega začetka.  Pomagam mu, da ostane stabilen v vseh preizkušnjah. In kljub temu, da sam ni ravno takšen, ga ljubim, saj čutim, da tudi on ljubi mene in vem, da mi je globoko hvaležen, da vztrajam z njim. In sama ob njem napredujem kot človek. V ključnih trenutkih mi stoji ob strani. Me ceni in občuduje, kakor jaz njega, vendar mamina odvisnost ga je zelo zaznamovala.

Zadnje tedne se je z njim začelo nekaj dogajati. Nenadoma je spoznal, da se mama bolj naslanja nanj, kot pa da ga spoštuje ali mu želi dobro. Mama je zelo odvisnostni tip človeka, saj je dosti slabega prestala v življenju, zato jo tudi razumem. Vendar po petih letih je moj partner bojda spoznal, kot pravi, da zdaj razume, da ga v resnici podpiram v življenju le jaz. Zdi se mi, da se je nekaj bistvenega začelo dogajati z nama.

Zdaj pa vprašanje.

Pogreb strica bo v ožjem družinskem krogu. Tako so se danes dogovorili. Danes je partner rekel, da bo dan pogreba znan jutri. Stric je imel zraven mame mojega partnerja se eno sestro, ki je še tudi nisem spoznala. Na pogrebu bodo tudi njen sin in najverjetneje njegova žena in njuna hčerka.  Moje vprašanje je seveda, ali ne sodim tudi jaz na ta pogreb?

Ali ni po petih letih čas, da spoznam še koga od njegove družine? Ni čas, da me predstavi svoji teti,  svojemu bratrancu in njegovi družini? Ali jaz nisem ožja družina, tudi če nisva poročena?

Glede na to, da pravi zadnje čase, kako mu je postalo jasno, da sem le jaz njegova resnična zaveznica – ali ne bi bilo to, da grem tudi jaz na pogreb, dejansko potrditev njegovih besed?

Nekako se mi zdi, da če po petih letih ne dobim te potrditve, da me bo minilo do te zveze.

Nič ne vem, kaj si partner misli. Nekako sploh nisva prišla na to, da bi jaz sploh izrazila to željo, da grem na pogreb.   On me pa tudi ni povabil, ker tudi sam ni prepričan, če je to sploh vmesno, ko gre za ožji družinski krog. Vendar mislim, da mu zna postati jasno, da spadam zraven, če mu bom to omenila.  Sem pa v dvomih okoli njegove reakcije. Sploh ne vem, če si to želi. Ali bom pritiskala nanj, če ga to vprašam? Ali ni to za vas samoumevno?

Hvala za komentarje.

A res ni nobene boljše priložnosti za spoznavanje njegove družine kot pa ravno pogreb? :rolleyes:

Nisi upošteval celega konteksta moje situacije. Ne zanemarjajo vpetosti situacije v celotno sliko najine zveze, prosim.

Ne vem kaj pa si do zdaj z njim počela? Družine se spoznavajo v prvem letu veze. Ne vem zakaj rabiš neko potrditev od tujcev tu gor na forumu? Če partnerja “ne upaš vprašat, če greš lahko z njim na pogreb”, potem je s tabo nekaj zelo narobe.

Aja, če mora biti (napisano) po tvoje, pa sama piši.

Sorry, ampak po petih letih čakanja boš užaljena, če jih ne boš spoznala na pogrebu?

Jedi govna.

Če si strica dobro poznala in vaju je podpiral, ne vem zakaj ne bi šla. 5 let zveze je tudi že kar nekaj. Partner bo tudi potreboval oporo. Meni bi bilo to samoumevno.

Toliko enega razlaganja in opravičevanje partnerja, ki je pravzaprav mamin sinko, a ne? Ko je njegovi mami mož umrl, se je nalepila na sina. Pogost primer v vsaki družbi, ne samo naši.

Če ti partner SAM OD SEBE ne bo rekel, da pridi na pogreb, potem ne sili in ne pojdi.

P.S. En veliko lepši način je, da spoznaš vso njegovo familijo: npr. na vajini poroki.

P.S.2. Ampak te vajine poroke še zlepa ne bo, kajne?

Da ti pomagam….prejsnji teden smo imeli pogreb za teto, ki sem jo imela zelo rada.

Zaradi korona ukrepov je lahko na pogrebu 10 ljudi.

Sla sem brez partnerja, ceprav jo je kar nekaj krat videl (je pa imel otroka v varstvu ta cas) in sva do sedaj vedno sla skupaj na vse pogrebe ljudi, ki nam kaj pomenijo

Brat brez partnerce, ker jo ni poznala in je cuvala njuna otroka

Sestra s partnerjem

Mama, oče

Moja sestrična pa še nekaj ljudi, ki jo je poznalo (soseda, njen stric, 2 njeni sestricni).

Tako da sama ne bi delala neke tragike okoli pogreba, bi se pa malo zamislila glede odnos mama ‐ sin.

Brezvezno razpredanje, ki izhaja iz tvojega občutka manjvrednosti, nesprejetosti. Zamešala si osnove. Pogreb je slovo od pokojnika, ne spoznavni dogodek. Vprašaj moža ali te rabi ob sebi.

Če so res omejitve na 10 ljudi, bo to hito zafilano. Njegovi otroci, vnuki, prijatelji, sestre, nečaki.

Če se želiš poslovit od pokojnika to lahko narediš tudi od doma ali pa naslednji dan obiščeš grob.

Če želiš spoznati družino narediš nedeljsko kosilo in jih povabiš. Moraš pa upoštevat tudi to, da nekatere družine pač niso tako povezane kot si ti predstavljaš.

Ce je zaradi korone omejitev 10ljudi potem ok, ali pa če je kakšna potreba po varuški; drugače pa mu nežno reči “ali želiš, da grem s teboj”. Če nič drugega boš vsaj vedela kje stojita po 5ih letih.

Kar se zdaj neke oddaljene, odtujene družine tiče – meni se ne zdi problem ne-predstaviti partnerja nekomu, ki ga sama ne vidim 3x na desetletje. Meni se zdi veliko bolj grozljivo, da si po 5ih letih njegovo mati 3x obiskala, medtem ko je on non-stop z njo v stiku.

Pa oprosti, ampak po desetletju vdovstva ona ni neka žrtev, prej obratno. Ne opravičuj njenih slabih dejanj 30let z eno smrtjo pred 10imi.

Veliko sreče in Lp

Hvala vam za vse ostre in manj ostre opazke. Hvala za spodbudo in hvala za razumevanje, ki ste ga nekateri vendarle izrazili.

Res je žalostno, da sem ponoči tako dvomila v partnerja, vendar v vsej tej zmedi me je zajela panika. Res nisem prepoznala absurdnosti mojega položaja. In globoka Hvala, da ste me spomnili na zdravo pamet.

Takoj pri jutranji kavi in pregledu vaših komentarjev mi je postalo vse jasno. Takoj sem ga vprašala, če me je mislil ‘povabiti’ na pogreb in popolnoma mirno mi je odgovoril, da je to zanj samoumevno. Celo začudilo ga je vprašanje, saj bi mi moralo biti po vsem spregovorjenem zadnje čase jasno, da izrecno želi mojo prisotnost na pogrebu. Odgovorila sem mu, da naj mi ne zameri mojih dvomov. Objel me je in potolažil.  In hvaležna sem mu.

Brez vas ne bi bila tako pogumna že ob jutranji kavi.

Sicer sem zelo odločna, vendar tokrat sem dojela, da bi ga res zapustila, če mi ne bi ‘dokazal’ svoje ljubezni, zato sem bila globoko v razcepu, kakor še nikoli prej.

Vsem želim dosti razumevanja zase in za sočloveka.  In še enkrat hvala.

‘Jedi govna’ komentar pa me je prav nasmejal in celo situacijo postavil v pravi kontekst.

Komu pa se naj človek zaupa v vsej svoji krhkosti, če ne nam, anonimnežem? Samo od anonimnih ljudi zveš resnico.

Bog z nami.

Ja, seveda, se popolnoma strinjam z vsakim stavkom. To mu govorim pet let, šele zadnje čase, zadnji mesec, od kar se je zgodila striceva katastrofa, mu je to ne le postalo jasno (saj jasno mu je bilo že prej), ampak je bil to pripravljen priznati tudi samemu sebi. To je ta korak, za katerega sem se borila. In hvala, da se je zgodil. Res dolgo, predolgo je odlašal.  Bolje pozno, kot nikoli. Dosti krat sem obupala z njim, vendar zdaj vem, da se je splačalo vztrajati.

Come on, have faith!

And love will find the way.

P. Sanders

Oprosti, draga avtorica, ampak ti si pa precej zmedeno bitje.

Kaj? Sedaj, ko te je “povabil” (OMG, kot da bi te povabil na družinsko žurko) na pogreb, si pa čist srečna, al kaj? In sedaj ti to pove, da ni mamin sine? In da te ima rad?

Jooooj, v bistvu me žalosti, kje ženske vse vidimo dokaz ljubezni in kako iščemo ta dokaz. In kako smo pripravljene opravičevati vse druge, samo da dobimo občutek, da nas ima nekdo res rad. In žal ob tem pogosto pozabimo same nase. Žal.

Ne vem niti zakaj nekateri tako hrepenijo po pogrebih, da se kazejo, da podpirajo vse jokajoce, in ob tem se spoznavajo sorodnike!!??? Meni je to, sorry, cisto mimo. Popolnoma. Vecjo ljubezen bi ti izkazal ce bi te peljal na obisk k vsem tem sorodnikom. Ne pa na pogreb…. Veliko vec bi lahko naredilmv 5 letih vajine zveze. In ne razumem zakaj ga zdaj hvalis. Saj vsak tip hoce met zensko zraven ko zagusti, ko se mora pokazari pred sorodniki da ni samski luzer… malo tezje pa je da te pelje pokazat v veselju svojim sorodnikom kr tko ker bi rad… jaz to povabilo na pogreb ne bi stela kot pozitivno stvar ampak logicno tako kot je rekel, logicno zaradi tega da se pokaze da ne taca tja sam… ni pa to noben dokaz ljubezni ce te se ni predstavil  vsem… tako v ‘ normalnoh’ okoliscinah.. jaz bi se pogrebu ognila, nocem da bi se me sorodniki spomnili po: aja to je una k smo jo na pogrebu spoznal.’m

Ne razumeš, avtorica se toliko let že počuti odrinjena od njegovega družinskega življenja, da je tole “povabilo” na pogreb zanjo postalo pomembno.

Anonimno 4273, hvala, da si pojasnila v kratkem mojo situacijo! V kratkem je to res točno to.

Jan xy, tebi pa pojasnim še jaz, kako in kaj.

V bistvu sploh ne gre zato, da spoznam njegovo razširjeno  družino, gre le za naju dva s partnerjem.  Ignorirala si to, da še je z njim zgodil zadnji mesec velik obrat, da se mu je začelo odpirati, da je dojel, da je mama resnično motena oseba z odvisnostjo motnjo, da ga nehote muči s svojim obnašanjem.  Verjela sem mu, da resno misli, ko govori, da je po letih mojega truda le spoznal, da sem jaz edina zares na njegovi strani, saj ga že od samega začetka absolutno podpiram – in njegovih težav je bilo kar nekaj – kjer sem se zares izkazala. Jaz nisem imela njegovih težav  (služba, svetovni nazor, zaupanje v ljubezen, mati, polna strahov, ki so ji zamrezile zdravo pamet in zaklenile srce), sem pa imela drugačne  – odnosi z ljudmi, paraziti, ki so me molzli. Prvi je bil, ki me je razumel v tem in le z njegovo pomočjo sem se jih rešila.  Oba sva kot človeka zelo napredovala skupaj, uredila vse najine težave do te mere, da se lahko skupaj razvijava, manjkalo le le še to, da on sam premaga nezaupanje v sebe samega, ki ga je imel zaradi mame.

Naj povem, da prihajala iz statusno in intelektualno zelo različnih družin in okolij. V bistvu se je svoje družine sramoval – mama je dokaj plitka, stric je bil alkoholik, teta pa je preračunljiva  materialistka in cerkvena licemerka, z bratrancem pa tudi sam ni imel stikov, saj imata le malo skupnih interesov, čeprav se sicer spoštujeta.

Šlo je torej zato, da on sam premaga nezaupanje, ki ga ima vase, da mi izkaže resnost svojih izjav in namer z mano in da tudi formalno potrdi svoja domnevna spoznanja zadnjega meseca in me tako brez zadržkov pelje na pogreb ter s tem dokaze lastni družini, da se je čustveno popolnoma osamosvojil od njih!

Vsi njegovi so malomescansko omejeni, ker jih je tako vzgojilo težko življenje, jaz pa prihajam iz meščanske in premožne družine, v kateri je bilo sicer dosti vetra, kariere in napredka ter družbeno cenjenih dejanj, vendar pa zelo malo časa za pristno ljubezen.

Mi dva sva drugačna od vseh. In v tem sva se našla.  Mi dva sva oba zelo posebna glede na povprečno družbo, vsak na svoj način, in se v bistvu boriva za prave, temeljne vrednote človeka, ki segajo onkraj materije in vsakdanje zlagane spodobnosti. In iz tega izvira pijeva in želiva pomagati tistim, ki še niso uzrli pravega porekla človeka. Zato je najina zveza projekt, ki presega vsa družinska nasprotja. In le čakala sem, da mu postane jasno, da se ne rabi boriti za priznanje svoje družine, ker ga je našel v meni. Zdaj lahko nadaljujeva najin projekt.

Obvezno vzemi s sabo, nikoli ne veš, kdaj prav pride:

https://sl.puntomarinero.com/chainsaw-partner-350-device-specifications/

Muahaha … ?

Veš, pred mnogimi leti, ko ga nisem še spoznala, bi se res metaforično oborozila z motorko oziroma s svojo cinično agresijo proti vsem malomescanskim normam in jim vsem šla zabrusiti svoje, kako pritlehni so, dandanes, po izkušnji najgloblje ljubezni z njim, mojim partnerjem, ki ga neizmerno ljubim, pa sem postala skromna in nad vse razumevajoča, saj je ljubezen naredila iz mene kratko osebo, ki pa vendarle ni pripravljena popustiti v svojih načelih po iskrenosti in potrditvi ljubezni.

Pardon – nisem postala ‘kratka’ , temveč krotka. Krotka, ljubeča, razumevajoča sopotnica, ki je bolj krščanska od papeža  😉  … kar, mimogrede, sploh ni težko.

To ni navadna motorna žaga, to je Partner.

Poglej ti njo

Kako se je opogumla ko jo partner pelje na pogrem.?????

Zdej je pa zacela jezikat.

Mat je plitka pravis,pa stric alkoholik

Aja,teta pa materjalistka in boga reva cerkvena licemerka. Opa mas besedni zaklad. Za 4ljudi nasla krasne opise. Res bravo.

No kr pojdi na pogreb in ponosno zri pred seboj in pokazi se

Kdo si ti, ki je resila svojega partnerja

Iz krempljev zveri.

Veliko srece. Kriza je da cez cas ugiyovis da je sin vseeno sin svoje mame, podoben msmi ocetu in celo sorodnikom. Nekam je spadal, mislim genetsko in ne glede na tvoja prizadevanja bos morda cez cas videla komu je podoben. Tebi sigurno ne ?. Ce si pa zelis da te pelje na  pogreb pa le, le.. in pojaze takim luzerjem  tam… zdraj te pa se tezje razumem.. zakaj bi te vlejel  s sabo da te ‘ prizna’ tem luzerjem?? A tvoj nina nobene hrbtenice in mu je to visek uspeha da te prlje na pogreb da vidis te uboge pare tam?? Si tboj ne zna drugace bildat ego? Se rabita oba postsvljat pred ljudmi ki so vana ocitno nepomembni??? Zakaj se rinit k tebi ( in menda njemu) nepomembnim ljudem? Razsvetli nas…

Tvoje vprašanje se mi zdi neverjetno. Kako si lahko tako nesamozavestna. Kako se lahko zgodi, da se partnerja ne upaš nečesa vprašat?! Pa mlada si. Meni kaj takega v milijon letih ne bi prišlo na pamet. Ne vem, kaj je z vami puncami. Kje ste rasle, kdo vas je vzgajal?!

K sreči se je vse dobro razrešilo in je partner normalen. Ti pa imaš veliko dela na sebi. Samozavest, punca, samozavest.

No no fantje in dekleta, zdaj se pa le posvetite svojim življenjem  – mojega ste uredili 😉 Trenutek oziroma uro labilnosti sem prestala z vami v mojo korist in še enkrat hvala,  zdaj pa mi raje zaželite vse dobro in ne razkazujte svoje nevoščljivosti tako očitno.

Pa lep pozdrav in vse dobro tudi vam 🙂