Smrt

Smrt bližnjega.

Kriza identitete, izguba najboljšega prijatelja, opore, katero knjigo priporočate za pomoč k ponovnemu opolnomočenju, za sprejemanje situacije, manjšanje obupa???

Hvala

Odvračanje pozornosti s knjigami, filmi , glasbo ne izbriše resnice ampak jo potisne v ozadje začasno.

Koflikt in soočenje z dejstvom v mislih se bo odvil prej ali slej. Kako to preneseš je od tebe in duhovne moči s teboj odvisno. Tako ti jaz ne zmorem vzeti trpečega srca, ki se ti dogaja s knjigo, tako ti meni ne.

Biblija naj bi bila knjiga, ki omenja te pojave,ki jih omenjaš in v njej naj bi bila pojasnila za nas.

Toda sam sem daleč od tega, da bi to lahko potrdil z zagotovostjo.

moje sočutje, če trpite

Meni je najbolj pomagalo, da sem sla nazaj delat, da sem imela cim manj casa za tuhtanje in samopomilovanje.

Včasih grem na grob in imam monolog v mislih. Pa celo bajto sem pospravil in okrog obrnil par stvari. Čez čas mine, se sprijazniš, nosiš v spominu.

Sožalje. Kar žaluj. Ne skrivaj. Omenjaj ljubljeno osebo in se ne izogibaj da se jo omenja, vedno povej kaj lepega, recimo to pesem je obozevala, sedaj bi zaplesala… kupi kdaj komu od njenih prijateljev/prijateljic kaksno malenkost. Pojdite kdaj na pijaco in si naroci ” njeno” najljubso pijaco. Otrokom- ali necakom poslji darilo kar tako. Pojdi v vajino mesto. Napisi ime na zid v  pesek ob morju. Pobarvaj kamencke in ji nastavi za mimohodeče …Zalovati moras…  ne preskoci tega pomembnega obdobja. Katero knjigo priporocam ? Povesti o petru zajcu 🙂 tadebelo in tastaro verzijo z zlatimi listi.

Hudo je ko se oseba ob samomoru posmehne. Človek brez empatije.

Pozabiš nikoli. Vedno boli. Boli pa vsak dan manj. Izguba je vedno žalostna, postopoma izgubi intenziteto. Jokaj, kriči, cepetaj. Piši pesmi, pisma, izlij na papir vse, kar ni bilo povedano. Na začetku si vsak dan razvalina. Po parih tednih jokaš vsak tretji dan. Po parih mesecih imaš kak težak dan, pa potem dolgo nič. 20 let kasneje se samo ob posebnih priložnostih spomniš na lepe trenutke.

Raznorazni občutki pridejo, razne misli. Obtožuješ sebe. Zakaj nisem preprečila? Kaj bi lahko naredila? 1000 zakajev. Okolica ne razume vedno bolečine. Včasih se počutiš čisto samega. Takrat jokaš, poslušaš glasbo, plešeš. Predvsem pa živiš. Živi! Mali koraki. Samo me ustavi se. Živi, jokaj, smej se. Ne misli, da se ne smeš več veselit, smejat, češ, da to ni primerno. J****, kaj je primerno. Živa/živ si!

Jaz sem potrebovala kakšno leto in pol, da sem občutila, da sem ok. Da misel na ljubljeno osebo ne povzroča samo bolečine, ampak tudi nasmeh, toplino. In kakih 5, da je res šlo popolnoma mimo. Mine. Res mine. Samo ne potiskat v dno duše pa zahtevat od sebe, da je dobro naslednji dan. Nekateri potrebujejo več. Nekateri manj. Srečno.

Yalom: Med smrtjo in življenjem

Ob prvi izgubi bliznjega sem naredila vse ‘narobe’ in je bilo grozno.

Ob drugi izgubi sem zguglala faze zalovanja, procese zalovanja in se jih drzala, ne plansko, ampak poucila sem se in razumela, kako zalovanje deluje in se mu predala, kar bo, pac bo, to je treba prezivet.

Izslo se je super, dejansko sem odzalovala vse po protokolu in ob izgubi druge osebe koncno prezalovala tudi prvo, ceprav je od tega minilo ze precej let.

Skozi pospravljanje stvari pokojnika sem se pogovarjala sama s sabo, naredila to v miru, predelala spomine, dejansko sem si vzela cas in to mi je ogromno pomagalo.

Zacni korak po koran, dan z dnem, hodi na pokopalisce, to zelo pomaga, daj si cas, cez kak mesec bo bolje, cez pol leta bolje, cez eno leto se bodo stvari pocasi usedle, potem pa bos pocasi stala na trdnih nogah. Moje iskreno sozalje.

Knjige ne vem, če pomagajo, meni sta dve sicer, ampak sem bila pripravljena na branje te tematike, tematike smrti in samopomoči. Bolj kot to pa vedenje, da imam podporo, monologi z umrlim, sem in tja obisk pokopališča in res veliko joka, tako sem čutila. Ni tako dolgo tega, kar mi je umrl mož, in še predelujem pa ne zgolj njegove smrti, ampak vse skupaj, najin odnos, najino življenje, njegovo smrt, moje življenje po njegovi smrti. Ne odrivaj stran občutkov, instant recepta ni, pusti si čutiti. Če lahko, pospravi pokojnikove stvari, to je meni pomagalo – pa ne, da je izginil v pozabo, pač pa da se ne spotikam obnje v mojem novem začetku.

Moje iskreno sožalje. Smrt je treba predelati, se z njo sprijazniti in živeti naprej. Vsak žaluje po svoje. Če ti gre na jok, se zjoči. Če si želiš iti v družbo, pojdi v družbo.

Ne razmišljaj preveč. Ne grebi po notranjosti. Zaposli se. Z delom, s pospravljanjem, čiščenjem, peko, ipd. Zmoli kaj za pokojnega – pokojno. Obišči grob, nesi cvetje, svečko.

Nekako se navadiš živeti s tem, pokojni živijo z nami, v naših spominih, v naših sanjah. Iz lastnih izkušenj pa vem, da vse skupaj traja kar dolgo časa.

Jaz se zamotim z garanjem.

Ljudje smo različni ,in faze žalovanja si različno dolge .Jaz sem si dovolila bit žalostna,dovolila sem sebi,da izrazim občutke izgube in praznine .Prebrala kar nekaj dobrih knjig na temo posmrtnega življenja različnih avtorjev.To mi je dalo upanje in občutek,da je moja draga preminula oseba še vedno z mano le na drugačen način.Vedno sem ob različnih priložnostih dobivala znake in potrdila,da je z mano ,saj imamo fizično telo ,imamo dušo smo tudi bitja energije .Smrt dojemam kot prehod ,in tukaj smo toliko časa ,da se učimo raznih lekcij.Ko končamo naše poslanstvo tukaj ,je čas za odhod nazaj domov…